Knjiga kot občutek bližine
Priznam, da sem v zadnjih desetih letih, ko sem že dolgo delala preveč in brez rezerve, na skrivaj sanjarila o času, ko se bom lahko ustavila, ko bom samo ležala na postelji in brala. Po nesreči pred skoraj pol leta sem bila najprej najbolj hvaležna, da sem živa. Ko so bolečine po nekaj tednih postale znosne, sem si mislila, da je, čeprav na precej dramatičen način, končno prišel čas, ki sem si ga želela. A ni. Ne samo to, da mi je bilo onemogočeno pisati, z grozo sem se soočila, da ne morem niti brati. Opazovala sem, kako se moje razpoloženje počasi utaplja v dnevnih stvareh, obarvanih s številkami in grožnjami o novih različicah virusa. Bolj ko sem svoje možgane, ki so iskali pozabo, poskušala zaposliti, bolj so brneli, podžgani od informacij, klikov, sporočil, klicev prijateljic in prijateljev, ki so se želeli pogovarjati o aktualnih stvareh, mi pošiljali vse bolj razgrete debate na spletu, bolj se mi je zdelo, da ta svet ni več tak, v katerem bi želela živeti, ustvarjati, sploh pa ni tak, kakršnega bi si želela za nove generacije.
V obdobju pandemije strokovnjaki ne beležijo le padca koncentracije in porasta tesnobe v najmlajših generacijah, ki so se rodile s palcem na zaslonih, niti mi nismo več imuni, že dolgo ne. Razlika je, da mi, recimo temu odrasli, vemo, kaj se dogaja, a v istem hipu podležemo obvestilu, kliku, signalu, ki ima en sam namen – da nas zvabi v igro medmrežja. Postajamo homo covidensis, kot bi rekel dr. Dan Podjed. Novi, prestrašeni človek, ki se odziva po pričakovanjih tistih, ki upravljajo algoritme.
Ker sem, začudena, da ne morem več brati, spet strmela v prenatrpane police in knjige, ki so se grmadile ob postelji, sem se odločila, tokrat zares, da nekaj škatel knjig kljub vsemu odnesem v antikvariat. Zgodba se je ponovila kot že tolikokrat. S police nekje zadaj je padla drobna knjižica iz zbirke Promenada, v kateri so nekoč izšle tudi moje kolumne. Aleš Debeljak: Na dnu predala.
Poklonil mi jo je leta 2005, s posvetilom, ki je bilo tako ganljivo, da me je postalo sram, da sem jo takrat pospravila in je nikoli nisem prebrala. Prebrala sem dva stavka: »Vsak pisec je egoist. In se skozi druge knjige, ideje, ljudi, mesta in zvezde vrača spet k sebi.« Nato sem zalistala po knjigi in se sprehodila skozi galerijo njegove bralne biografije, kot piše, eseji o Milošu Crnjanskem, Josipu Ostiju, Nenadu Veličkoviću, Draganu Velikiću pa tudi Joséju Saramagu, Penelope Fitzgerald, Orhanu Pamuku ... Piše o knjigah, ki sem jih brala, a v nekem drugem času, z drugimi spomini. Vmes so mi po licih tekle solze, ker se je zdelo, kot da sem srečala starega prijatelja in se pogovarjava o svetu, o potovanjih, o literaturi.
Zdelo se mi je, da ga slišim, da slišim njegov smeh, ko se je, ko je kot kolumnist prišel na Sobotno prilogo k uredniku, včasih na hitro ustavil še pri moji mizi.
Književnost lahko prodre globlje v našo psiho, z drugimi sredstvi, sproži spremembo, odpre okna in vrata v obdobju, ko se zdi, da se svet kolektivno duši.
Aleš v nekem drugem času, pred dvema desetletjema, piše tudi o tem, kako smo »negibno utesnjeni pred računalniki ali televizijskimi zasloni, med mehanskimi površinami«, medtem ko »čutne pokrajine naših teles zaznavajo medlo in topo, vztrajno in vsepovsod navzočo bolečino v svetu, ki nas napada z umetnimi zvoki, hitrostjo, mediji, onesnaženostjo in ekscesno stimulacijo«. Piše o kozmopolitski drži Louisa Adamiča, o bralcih, »nomadih samote«, piše o potovanjih, kot bi govoril nam, v tem utesnjenem času zdaj: »Morda smo kolektivno že pozabili naše nomadske dneve potovanj, ampak naša psiha jih ni. Zato nihče ne ostane dolgo zdrav, če je nenehno v zaprtem prostoru.«
Najbolj me je pretresel njegov esej za Razglede, v katerem piše o elitnem pisateljskem dogodku v New Yorku leta 1993 Večer za Sarajevo, ki ga je po »neprijetno dolgi nevtralnosti« organiziral ameriški center Pen kot »večer za tolažbo slabe vesti«. Tam za »sedemsto smokingov in večernih toalet« berejo literarne zvezde, kot so Susan Sontag, Arthur Miller, Joseph Brodsky, dokler ni na govorniški pult stopil Zlatko Dizdarević, urednik Oslobođenja, in iz knjige Sarajevo: vojni dnevnik prebral prvi stavek: »Dve popoldne je in v mestu še nihče ni bil ubit.« Ko je pisatelj, priča genocida, za katerega leta 1991 nihče ni mogel verjeti, da se bo zgodil, prebral odlomek, ga je občinstvo pospremilo z vljudnim aplavzom. Naslednji, prosim. Gostje večera za Sarajevo so se elegantno vrnili k svojemu newyorškemu življenju, piše Aleš, sarajevski pisatelji v oblegano Sarajevo, v soočenje z metafizično praznino, v stanje tesnobe, ko stvari, ki so se zdele nemogoče, postanejo mogoče, v stanje spoznavnega preloma, kot temu pravi Michel Foucault.
Vse, kar sem našla v tej Aleševi drobni knjigi kolumen, je odprlo poglavja v moji osebni zgodovini, hkrati vse tako čudno korespondira s časom zdaj. Če kdaj, smo zdaj v stanju spoznavnega preloma, ko je nemogoče ponovno postalo mogoče. In nikamor ni mogoče odpotovati, se skriti, ubežati.
Alberto Manguel v knjigi Zgodovina branja govori, kako je bilo leta 1966, ob nastopu vojaške vlade generala Onganíe, na ulici enako pomembno, da te niso zasačili s sumljivo knjigo v roki, kakor da si imel pri sebi ustrezne dokumente. Totalitarne vlade so se vedno bale knjig. Zdaj se zdi, da se tisti, ki upravljajo algoritme in nadzirajo naša čustva, krojijo naše odzive, bojijo ne samo knjig, tudi fizične bližine med nami. Kot je že pred letom rekel francoski pisatelj Michel Houellebecq, se s pandemijo samo nadaljuje trend, ki se je s skokovitim porastom novih tehnologij začel pred mnogimi leti – da se čim bolj reducira pristni človeški stik.
Z branjem je lažje ohranjati empatijo, ki nam jo načenjajo stroji. Rečem stroji, ker ne vem, kako bi imenovala te sisteme, v katere smo ujeti. Seveda so nam ponudili velike privilegije, zgodovino glasbe na klik, aleksandrijsko knjižnico na klik, množice izjemnih filmov in tv-serij, ob katerih smo med pandemijo prebedeli noči, a vendar, če imaš na koncu tv-maratona občutek izžetosti in praznine, veš, da nekaj ni bilo prav.
Psihiater in psihodramski terapevt Vladimir Milošević, ki se v zadnjem času posveča raziskovanju povezave med depresijo, kreativnostjo in psihoanalizo, pravi, da je bilo za Freuda umetniško ustvarjanje nekaj izjemnega, nedosegljivega. Zakaj torej, se sprašuje Milošević, se tudi pri psihoterapiji ne bi učili od boljših od nas?
Književnost lahko prodre globlje v našo psiho, z drugimi sredstvi, sproži spremembo, odpre okna in vrata v obdobju, ko se zdi, da se svet kolektivno duši.
Znanost in umetnost, vsaka s svojimi sredstvi, iščeta pot do resnice, a razlika med iskanjem resnice skozi umetnost ali skozi psihološko znanost, pravi dr. Milošević, je v tem, »da se v umetnosti s pomočjo estetske forme individualno prenese na univerzalno«. Ali če to povem z besedami Lojzeta Kovačiča, globlje ko skozi pisanje iščeš resnico o sebi, bolj se boš dotaknil resnice vsakega od nas. Zato se tako težko poslovim od knjig. Ker v trenutkih, ko me zagrne tesnoba, ko ne želim in ne morem govoriti z nikomer, stopim proti policam in vzamem naključno knjigo, jo odprem in preberem stavek, ki ga potrebujem, da mi zasuka kompas, zbistri misli, me objame; takrat vem, da sem doma.
Knjige so v tem času zdravilo, dober nadomestek za antidepresive in anksiolitike. Knjige so potovanja takrat, ko ne moreš potovati. Knjige so občutek bližine, ki je ne moreš izreči, knjige povežejo ljudi na drugačen način, nas uglasijo na isti imenovalec. Ko se ujameta dva v pogovoru o knjigi, ki ju je pretresla, je to druge vrste bližina. Ker se najbrž zalotita, da govorita o dveh različnih knjigah, pa čeprav sta brala iste besede. Ker se knjige dotaknejo skrivnih prostorov v nas; soustvarjaš jih, skupaj z avtorjem, v poseben prostor, ki je samo tvoj in njegov. V vsaki prebrani knjigi avtorice ali avtorja naletimo na sledi svojega življenja. Pa čeprav beremo knjigo pisatelja, ki je pisal o nevarnih razmerjih v 18. stoletju, ali pisateljice, ki je razmišljala o lastni sobi ali igri identitet v deževnih jesenskih popoldnevih v Londonu na prelomu 20. stoletja. In če spet citiram Aleša Debeljaka: »Smisel dobre književnosti je v tem, da nam odpre okno v svet, ki ga ne poznamo, hkrati pa to stori tako, da se potem v tem svetu začudeno prepoznamo tudi sami.«
Zato škatle ne bom odnesla v antikvariat, že spet ne. Ljubim svoje razmetane police, polne knjig, na katerih se stiskajo prijateljice in prijatelji; nekatere poznam in grem z njimi na kavo, a več je tistih, ki so živeli v drugih časih in vse svoje življenje posvetili temu, da so poskušali opisati čas, v katerem so živeli. Oboji mi pomagajo preživeti ta čas.
