Lehman Brothers in praznina deset let pozneje
Lehman Brothers je simbol vsega, kar je razviti svet pred desetimi leti vrglo iz tečajev. Z današnje perspektive je možno mirneje razpravljati o globljih vzrokih posledic propada te ameriške investicijske banke in ovrednotiti institucionalno ukrepanje, ki naj bi dogajanjem v globalnem gospodarstvu in financah spet omogočalo običajno predvidljivost. Propad Lehman Brothers je razkril popolno ločenost globalnega finančnega sveta od sveta realne ekonomije in ustvarjanje finančnih terjatev, ki so več kot desetkratno presegale zmožnosti realnega pokritja.
Odpri galerijo
Uslužbenci Lehman Brothers na nujnem sestanku v londonskem Canary Wharfu septembra 2008 po padcu delnic na Wall Streetu za 40 odstotkov Foto Reuters
Samo hitro in koordinirano ukrepanje globalno pomembnih centralnih bank, dopolnjeno z javnim davkoplačevalskim denarjem je preprečilo popoln gospodarski zlom v prvih letih krize. Fiskalno stiskanje je izjemno obremenilo državljane številnih razvitih držav. Ključno vlogo dolgoročnejšega umirjanja gospodarske in finančne negotovosti so v nadaljevanju prevzele globalne centralne banke. Vsakodnevna dogajanja nam kažejo s kakšno rušilno močjo so posledice krize razdejale globalno družbo kot celoto. Čeprav se zdi, da svetovna ekonomija po desetih letih deluje bolj uravnoteženo, se nenehno pojavljajo opozorila na nove krize.
Ob deseti obletnici propada Lehman Brothers je v ključnih mednarodnih institucijah možno prebirati sporočila, da »še nismo iz gozda«, kot pravi pogosto uporabljena anglosaksonska krilatica. Direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde v svojem blogu na spletni strani IMF ugotavlja, da se kultura, vrednote in etika v poslovanju niso spremenile. Ugaša tudi mednarodno sodelovanje, ki je ključno pripomoglo k zaustavljanju krize. Sistem je varnejši, a ne dovolj varen. Rast se je okrepila, a njene dobrobiti se ne razdeljujejo ustrezno. Resnične zapuščine krize po njenem še ne moremo oceniti, ker se še vedno piše.
Razmišljanja v drugi pomembni mednarodni organizaciji, Banki za mednarodne poravnave (BIS), so podobna. Vodja raziskav v tej banki, Hyun Song Shin ugotavlja, da se tveganja na kapitalskih trgih »kot vroč krompir« v sistemu prenašajo še bolj kakor pred krizo. Vloga dolarja, valute države, v kateri se je kriza začela, je po njegovem pomembnejša kot kadarkoli in devizni tečaji postajajo barometer gibanja tveganj.
Med mnogimi, ki v svetu razpravljajo o naukih propada Lehman Brothers in o ukrepanju, ki naj preprečuje ponovitev tako globoke krize, je OECD gotovo med pomembnejšimi. Je edina mednarodna organizacija, ki globalno družbo in v njenem okviru vodilno vlogo razvitih držav obravnava kompleksno, ne samo ekonomsko. Odpira prostor za razpravo o skladnem razvoju, poslovni etiki in kulturi, sooča razprave gospodarstva s pogledi socialnih partnerjev, se ukvarja s tehnološkim napredkom, zaščito narave, vprašanji intelektualne lastnine, davki, migracijami in še marsičem. Tudi sama čuti posledice krize, ko njen ključni ustanovitelj – ZDA – spreminja smer svojega delovanja v mednarodnem prostoru. Sodi med tiste mednarodne organizacije ki odpirajo prostor za preverjanje različnih idej in jim daje globalni doseg.
Že od leta 2012 v okviru projekta NAEC (New Approaches to Economic Challenges – Novi pristopik ekonomskim izzivom) spodbuja razpravo o vprašanjih, ki jih je odprla kriza in o svojih ugotovitvah redno poroča ministrom držav članic na vsakoletnem ministrskem zasedanju Sveta OECD. Tudi projekt NAEC je že v sedmem letu svojega obstoja. V okviru drugih tem povezanih z globalnim razvojem generalni sekretar organizacije spodbuja k razmišljanju z raznimi iniciativami, med drugim tudi z organizacijo razgovorov »ob kavi z generalnim sekretarjem«, na katere vabi različne relevantne sogovornike. V desetletnem obdobju je kriza zamenjala veliko imen (od finančnega nemira, finančne krize, sistemske krize, bilančne recesije in morda še kakšnega), preden se je uveljavila današnja definicija »velika recesija«. Velja za najhujšo gospodarsko krizo po »veliki depresiji« iz konca 20. in začetka 30. let preteklega stoletja. Menjava izrazov odraža težave z diagnozo. Zakaj, razkrivajo razprave in ocene ob obletnici začetka krize.
Pred krizo so globalne banke svoje (izvedene) finančne produkte ustvarjale po modelu »ustvari in razdeli« (originate and distribute). Tveganj teh produktov mnogokrat niso razumele same, kaj šele tisti, ki so jim jih ponujale v odkup. To je bilo obdobje t. i. »finančnega poglabljanja«. Propad Lehman Brothers je pokazal, da je za tveganja izgub iz finančnih inovacij, ki jih je sposoben ustvarjati osamosvojeni globalni finančni sistem, treba angažirati potenciale vse družbe in njenih institucij. Temeljno načelo kapitalističnega gospodarstva zahteva, da premoženjska tveganja svojega poslovanja vedno nosi(jo) lastnik(i) s svojim kapitalom. Propad ameriške investicijske banke označuje konec načela lastne odgovornosti za tveganja za tiste, ki so dovolj pomemben člen kompleksne tržne infrastrukture. Oviro diagnosticiranju krize je predstavljalo tudi dejstvo, da so v njej odpovedale ekonomske teorije o samouravnavanju ekonomije s pomočjo mehanizma tržnih cen v ponavljajočih se gospodarskih ciklih. Na naravne cikle samouravnavanja naj bi denar in finance ne imela nobenega vpliva.
Ob deseti obletnici propada Lehman Brothers je na sedežu OECD v Parizu 13. in 14. septembra 2018 potekala mednarodna konferenca z razpravo o vzrokih in naukih krize po propadu Lehman Brothers. Svoje poglede so predstavljali odločevalci v institucijah, ki so sprejemale ključne ukrepe, neposredni udeleženci dogodkov, profesorji iz akademske sfere, raziskovalci, nekateri sedanji in nekdanji predsedniki odborov OECD, predstavniki civilne družbe in veleposlaniki držav članic OECD. Prvi dan je razprava potekala v formatu skupine NAEC, ki jo sestavljajo Svet OECD, predsedniki odborov in direktorji direktoratov OECD ter države ključne partnerice OECD. Drugi dan so se temu formatu priključili še partnerji za novo ekonomijo.
Med panelnimi razpravljavci iz vrst stalnih predstavnikov držav članic pri OECD je bila ob Turčiji vidno v ospredju Slovenija. Stalna predstavnica Slovenije pri OECD, veleposlanica Irena Sodin, je drugega dne razpravljala v panelu o vzrokih krize po propadu Lehman Brothers. Uvodno besedo v njem je imel nekdanji predsednik ECB, Jean-Claude Trichet. V panelni razpravi ki jo je vodil John Kay iz Financial Timesa, sta ob slovenski veleposlanici sodelovala še John Llewelyn, nekdanji glavni globalni ekonomist Lehman Brothers, in Greg Medcraft, direktor direktorata za finančne in gospodarske zadeve. V napovedi tega panela je OECD zapisal, da bodo v njem »… ključni igralci v krizi predstavili izkušnje o tem, kaj se je dogajalo v finančnem sistemu in kako so reagirale njihove institucije.«
Ugibamo lahko, kaj je privedlo do odločitve, da se slovensko stalno predstavnico povabi v tako ugleden panel. Nedvomno je to znak, da dobro zastopa Slovenijo v tej mednarodni instituciji. A domnevamo lahko širše. Zakaj niso bili k razpravi povabljeni n.pr. predstavniki Irske, Portugalske, Španije ali Grčije, držav, ki so bile po besedah Jean-Clauda Tricheta evropska zrcalna slika propada Lehman Brothers v ZDA? Slovenija je bila prva država med novimi članicami EU, ki je leta 2007 prevzela evro. Tega cilja ni bilo enostavno doseči. Dolgoročno vzdržnost njenih makroekonomskih ravnotežij, pogoj za vstop v evroobmočje, sta, dobro leto dni pred krizo, po strogih kriterijih ocenili Evropska komisija in ECB v svojih konvergenčnih poročilih. Poročili sta potrdili ustreznost in verodostojnost slovenskih ekonomskih politik, ki so podpirale dolgoročno vzdržnost teh ravnotežij. A rušilna moč krize je šest let po vstopu v evroobmočje izterjala bolečo sanacijo bank tudi v Sloveniji. Sestavljavce programa konference je najbrž zanimalo po kakšnih poteh je kriza je nekoč vzorčno državo med novimi članicami EU pripeljala do izgube ravnotežij.
Ob spraševanju veleposlanice Irene Sodin v razpravi, kako daleč v čas je treba seči za nauke, bi se bilo morda treba spomniti dogajanj neposredno po vstopu Slovenije v evroobmočje. Ob izgubi monetarne suverenosti se je težišče vzdrževanja makroekonomskih ravnotežij premaknilo v fiskalno politiko. Opozoril, da slovenska politika ta premik podcenjuje, ni manjkalo. V tedanjem makro ekonomskem pristopu je moč iskati prve razloge, da je Slovenijo kriza doletela oslabljeno. Bili so še drugi. Da je diagnosticiranje težavno, da se iz zgodovine nismo veliko naučili in da je vsaka generacija obsojena na ustvarjanje lastnih izkušenj, je v svoji razpravi ugotavljala veleposlanica Sodinova. Dotaknila se je tudi ključne vloge ECB v krizi.
Kategoriziranje osnovnih vzrokov za krizo v uvodnem nagovoru nekdanjega predsednika ECB (zelo slabo makroekonomsko upravljanje, šibek notranji nadzor nad poslovnimi tveganji, ohlapnost pravil bonitetnega nadzora novih baselskih pravil – Basel II, nevarna razmišljanja ekonomske teorije), ob katerih sta prenos bilančnih okužb pospeševali globalizacija in nova tehnologija, se ni moglo izogniti njegovi kritiki politike in razočaranju nad prevladujočo ekonomsko teorijo. Izvor krize je bil v ZDA in ameriška vlada je za reševanje Lehman Brothers zahtevala angažiranje zasebnega denarja. Tako stališče so zastopali v kongresu tako predstavniki republikanske kot demokratske stranke. To je bilo v skladu z načelom, da lastniki sami nosijo posledice realizacije tveganj, ki jih s svojim poslovanjem povzročajo in sprejemajo. Zasebni vlagatelji so razsežnosti potrebnih vlaganj dovolj dobro poznali, da jih niso bili pripravljeni podpreti. Rezultat je bil propad banke in razsulo trgov. Reševanje krize z javnim denarjem je kongres zavračal tudi še kratek čas po popolnem razsutju delovanja trgov. Program Tarp je na prigovarjanje ameriške centralne banke sprejel šele po spoznanju, da zavračanje javnega angažmaja vodi v popolno razsulo v družbi. Ni mogoče reči, da v banki Lehman Brothers ni bilo pravočasnih opozoril na tveganja. Ob spoznanju, da jih ni mogoče zmanjšati, so se nanašala na povečevanje likvidnostnih rezerv zaradi ohranjanja sposobnosti servisiranja dolgov. Vsa so bila spregledana. O tem je nekaj priložnostnih anekdot povedal nekdanji glavni globalni ekonomist Lehman Brothers.
Razmišljanja prevladujoče ekonomske teorije so bila po besedah nekdanjega predsednika ECB nevarna, razumevanje ekonomije pa enostransko in naivno. Tudi napredni modeli doseganja makroekonomskih ravnotežij so v krizi odpovedali. Spoznanje, da denar in finance vplivajo na obnašanje gospodarstva, je prinesla šele kriza. Stroka je popolnoma pozabila na avtorje z drugačnimi pogledi, kot sta Minsky in Fisher.
A nadaljevanje razprave drugega dne v zasedanjih po drugih izbranih temah (današnje stanje finančnega sistema, socialne in politične posledice, delovanje ekonomije, nauki za prihodnost) je pokazalo, da vprašanj pravičnosti in izgube zaupanja stroka, tudi če se zmore kaj naučiti iz lastnih napak, brez politike ne more rešiti. Posledice neenakosti v delitvi dobrobiti gospodarske rasti postajajo neobvladljive. Nezaupanje je trajni spremljevalec dogajanja. Volivcem je kriza vsadila globok občutek nepravičnosti v sistemu. Zaupanja v družbene institucije ni. Zato ni nenavadno, da je nekdanji predsednik ECB ob oceni boljše robustnosti sistema in večje konvergence pogledov na dejavnike njegove stabilnosti ugotovil, da državljani nove krize odločevalcem ne bodo več odpustili.
Se bo v vzorcu kapitalističnega gospodarjenja kaj spremenilo? William White, nekdanji predsednik pomembnega odbora OECD za pregledovanje ekonomskega razvoja držav članic, meni, da ne, dokler ne bo alternativnega vzorca. Tega ni na vidiku. Vsaka kriza je sicer različna a v temeljih so si enake. Spoznanje, da se v njih lahko zgodijo resnično slabe stvari zato po njegovem zahteva graditev odpornosti zoper prihajajoče krize in nadzor nad sistemskimi ravnotežji. Ekonomija je kompleksen, prilagodljiv sistem, ni je pa mogoče kontrolirati.
Ni mogoče reči, da stroka v razpravi ni ponudila možnih alternativnih vzorcev. Martin Lees, nekdanji direktor direktorata za znanost in tehnologijo OECD je govoril o tehnološkem razvoju ter potrebi, da se vložek dela v ustvarjanju produktov vrednoti kot naložba, ne kot strošek. Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, je v svojem nastopu predlagal trojno makro ekonomsko ukrepanje: a) preusmerjanje finančnih sredstev v produktivne naložbe z izdajo obveznic v koordinaciji pomembnih investicijskih bank, ki bi jo javno podprle globalne centralne banke, b) pravične trgovinske sporazume z državami v razvoju, ki bi vključevale zavezo partnerskih držav za skromno garancijsko shemo lokalnih zaposlitev in za dostojne minimalne plače, kar bi zavrlo migracije in c) novi Bretton Woods po vzoru predlogov Johna M. Keynesa iz preteklosti, z globalno obračunsko valuto, v odnosu do katere bi nacionalne valute prosto drsele, plačilni promet in globalna trgovina pa bi bili denominirani v tej obračunski valuti. Države bi bile zavezane korigirati ekonomske politike, ki bi povzročale odstopanja od dogovorjenih standardov trgovinskih presežkov/primanjkljajev. Nadzor in tehnična podpora bi bila zasnovana v okviru obstoječih mednarodnih institucij. Prav dejstvo, da globalno gospodarstvo obvladuje nacionalni denar ene države nosi v sebi zametke nove krize. V razpravi se je pojavila zaskrbljenost zaradi 11.000 milijard USD dolga v valuti ZDA, katerega izdajatelji so tujci zunaj ZDA. Dostopnost do ameriške valute in ceno odplačevanja dolga v njej jim določajo ekonomske politike ZDA. Kakšno v krizi postane razmerje med dolarji, zasluženimi z izvozom in dolarji, ki zahtevajo takojšnje servisiranje dolga v tej valuti, je ilustriral Janis Varufakis. Avgusta 2007, ob zori krize, je mesečni izvozni presežek nemških izvoznikov znašal 5 milijard USD.
Istega meseca je ob pozivih k izravnavi (margin call) iz nemških bank zaradi njihovega dolarskega dolga odteklo v ZDA 1000 milijard USD. Njegova analiza krize je dostopna na spletni strani OECD v pogovorih »ob kavi z generalnim sekretarjem«.
Imajo predlogi razumnih rešitev možnost, da se udejanjijo? Dokler se zapuščina krize še piše, ne. Vested interests, interesi, ki svojo družbeno moč črpajo iz obvladovanja ključnih institucij družbe iz področja prava in denarja, dopuščajo samo tiste rešitve, ki so njim v prid. Ocene ekonomske vede, ki jim je v krizi dajala podporo, na konferenci niso bile spodbudne. Podobno velja tudi za ocene prispevka te iste stroke k oblikovanju novih pristopov za prihodnost. Tudi zato so posledice ekonomske krize po desetih letih s polno močjo vstopile v svet politike. Drobijo politično moč za sprejemanje odločitev. Povsod ta proces spremlja spopad za imenovanja vodilnih ljudi v ključnih družbenih institucijah. Te interpretirajo družbena pravila. Kakšne poti za izražanje nezadovoljstva bodo državljanom na voljo potem, ko bo čas oblikoval novo, zadostno politično odločitveno moč, ostaja odprto. Za zdaj protestirajo z neudeležbo na volitvah in podporo populističnim politikom. Ob tem populizem poglabljajo še sami na družbenih omrežjih. Tudi referendumsko glasovanje Britancev za brexit sodi v to kategorijo upora. Ljudje so se uprli evropski politiki zategovanja pasu, zato niso imeli nobenega zaupanja v besede domačih političnih elit, ki so zagovarjale ohranitev članstva v EU. Argument, da jim bo v EU bolje, jih zaradi preteklih izkušenj ni prepričal. O tem je bilo na konferenci veliko povedanega.
Ob razmerjih politične moči, ki vplivajo na uresničljivost razumnih idej in praznini, v kateri se vedno bolj obnavljajo stari vzorci poslovnega obnašanja ni nenavadno, da je spletna televizija OECD po koncu konference po twitterju v ospredje postavila tudi naslednje misli veleposlanice Sodinove: »Razpravo moramo nadaljevati, da preprečimo naslednjo krizo.«
Ob deseti obletnici propada Lehman Brothers je v ključnih mednarodnih institucijah možno prebirati sporočila, da »še nismo iz gozda«, kot pravi pogosto uporabljena anglosaksonska krilatica. Direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde v svojem blogu na spletni strani IMF ugotavlja, da se kultura, vrednote in etika v poslovanju niso spremenile. Ugaša tudi mednarodno sodelovanje, ki je ključno pripomoglo k zaustavljanju krize. Sistem je varnejši, a ne dovolj varen. Rast se je okrepila, a njene dobrobiti se ne razdeljujejo ustrezno. Resnične zapuščine krize po njenem še ne moremo oceniti, ker se še vedno piše.
Razmišljanja v drugi pomembni mednarodni organizaciji, Banki za mednarodne poravnave (BIS), so podobna. Vodja raziskav v tej banki, Hyun Song Shin ugotavlja, da se tveganja na kapitalskih trgih »kot vroč krompir« v sistemu prenašajo še bolj kakor pred krizo. Vloga dolarja, valute države, v kateri se je kriza začela, je po njegovem pomembnejša kot kadarkoli in devizni tečaji postajajo barometer gibanja tveganj.
Razprava o skladnem razvoju
Med mnogimi, ki v svetu razpravljajo o naukih propada Lehman Brothers in o ukrepanju, ki naj preprečuje ponovitev tako globoke krize, je OECD gotovo med pomembnejšimi. Je edina mednarodna organizacija, ki globalno družbo in v njenem okviru vodilno vlogo razvitih držav obravnava kompleksno, ne samo ekonomsko. Odpira prostor za razpravo o skladnem razvoju, poslovni etiki in kulturi, sooča razprave gospodarstva s pogledi socialnih partnerjev, se ukvarja s tehnološkim napredkom, zaščito narave, vprašanji intelektualne lastnine, davki, migracijami in še marsičem. Tudi sama čuti posledice krize, ko njen ključni ustanovitelj – ZDA – spreminja smer svojega delovanja v mednarodnem prostoru. Sodi med tiste mednarodne organizacije ki odpirajo prostor za preverjanje različnih idej in jim daje globalni doseg.
Že od leta 2012 v okviru projekta NAEC (New Approaches to Economic Challenges – Novi pristopik ekonomskim izzivom) spodbuja razpravo o vprašanjih, ki jih je odprla kriza in o svojih ugotovitvah redno poroča ministrom držav članic na vsakoletnem ministrskem zasedanju Sveta OECD. Tudi projekt NAEC je že v sedmem letu svojega obstoja. V okviru drugih tem povezanih z globalnim razvojem generalni sekretar organizacije spodbuja k razmišljanju z raznimi iniciativami, med drugim tudi z organizacijo razgovorov »ob kavi z generalnim sekretarjem«, na katere vabi različne relevantne sogovornike. V desetletnem obdobju je kriza zamenjala veliko imen (od finančnega nemira, finančne krize, sistemske krize, bilančne recesije in morda še kakšnega), preden se je uveljavila današnja definicija »velika recesija«. Velja za najhujšo gospodarsko krizo po »veliki depresiji« iz konca 20. in začetka 30. let preteklega stoletja. Menjava izrazov odraža težave z diagnozo. Zakaj, razkrivajo razprave in ocene ob obletnici začetka krize.
Pred krizo so globalne banke svoje (izvedene) finančne produkte ustvarjale po modelu »ustvari in razdeli« (originate and distribute). Tveganj teh produktov mnogokrat niso razumele same, kaj šele tisti, ki so jim jih ponujale v odkup. To je bilo obdobje t. i. »finančnega poglabljanja«. Propad Lehman Brothers je pokazal, da je za tveganja izgub iz finančnih inovacij, ki jih je sposoben ustvarjati osamosvojeni globalni finančni sistem, treba angažirati potenciale vse družbe in njenih institucij. Temeljno načelo kapitalističnega gospodarstva zahteva, da premoženjska tveganja svojega poslovanja vedno nosi(jo) lastnik(i) s svojim kapitalom. Propad ameriške investicijske banke označuje konec načela lastne odgovornosti za tveganja za tiste, ki so dovolj pomemben člen kompleksne tržne infrastrukture. Oviro diagnosticiranju krize je predstavljalo tudi dejstvo, da so v njej odpovedale ekonomske teorije o samouravnavanju ekonomije s pomočjo mehanizma tržnih cen v ponavljajočih se gospodarskih ciklih. Na naravne cikle samouravnavanja naj bi denar in finance ne imela nobenega vpliva.
Slovenski prispevek
Ob deseti obletnici propada Lehman Brothers je na sedežu OECD v Parizu 13. in 14. septembra 2018 potekala mednarodna konferenca z razpravo o vzrokih in naukih krize po propadu Lehman Brothers. Svoje poglede so predstavljali odločevalci v institucijah, ki so sprejemale ključne ukrepe, neposredni udeleženci dogodkov, profesorji iz akademske sfere, raziskovalci, nekateri sedanji in nekdanji predsedniki odborov OECD, predstavniki civilne družbe in veleposlaniki držav članic OECD. Prvi dan je razprava potekala v formatu skupine NAEC, ki jo sestavljajo Svet OECD, predsedniki odborov in direktorji direktoratov OECD ter države ključne partnerice OECD. Drugi dan so se temu formatu priključili še partnerji za novo ekonomijo.
Med panelnimi razpravljavci iz vrst stalnih predstavnikov držav članic pri OECD je bila ob Turčiji vidno v ospredju Slovenija. Stalna predstavnica Slovenije pri OECD, veleposlanica Irena Sodin, je drugega dne razpravljala v panelu o vzrokih krize po propadu Lehman Brothers. Uvodno besedo v njem je imel nekdanji predsednik ECB, Jean-Claude Trichet. V panelni razpravi ki jo je vodil John Kay iz Financial Timesa, sta ob slovenski veleposlanici sodelovala še John Llewelyn, nekdanji glavni globalni ekonomist Lehman Brothers, in Greg Medcraft, direktor direktorata za finančne in gospodarske zadeve. V napovedi tega panela je OECD zapisal, da bodo v njem »… ključni igralci v krizi predstavili izkušnje o tem, kaj se je dogajalo v finančnem sistemu in kako so reagirale njihove institucije.«
Ugibamo lahko, kaj je privedlo do odločitve, da se slovensko stalno predstavnico povabi v tako ugleden panel. Nedvomno je to znak, da dobro zastopa Slovenijo v tej mednarodni instituciji. A domnevamo lahko širše. Zakaj niso bili k razpravi povabljeni n.pr. predstavniki Irske, Portugalske, Španije ali Grčije, držav, ki so bile po besedah Jean-Clauda Tricheta evropska zrcalna slika propada Lehman Brothers v ZDA? Slovenija je bila prva država med novimi članicami EU, ki je leta 2007 prevzela evro. Tega cilja ni bilo enostavno doseči. Dolgoročno vzdržnost njenih makroekonomskih ravnotežij, pogoj za vstop v evroobmočje, sta, dobro leto dni pred krizo, po strogih kriterijih ocenili Evropska komisija in ECB v svojih konvergenčnih poročilih. Poročili sta potrdili ustreznost in verodostojnost slovenskih ekonomskih politik, ki so podpirale dolgoročno vzdržnost teh ravnotežij. A rušilna moč krize je šest let po vstopu v evroobmočje izterjala bolečo sanacijo bank tudi v Sloveniji. Sestavljavce programa konference je najbrž zanimalo po kakšnih poteh je kriza je nekoč vzorčno državo med novimi članicami EU pripeljala do izgube ravnotežij.
Ob spraševanju veleposlanice Irene Sodin v razpravi, kako daleč v čas je treba seči za nauke, bi se bilo morda treba spomniti dogajanj neposredno po vstopu Slovenije v evroobmočje. Ob izgubi monetarne suverenosti se je težišče vzdrževanja makroekonomskih ravnotežij premaknilo v fiskalno politiko. Opozoril, da slovenska politika ta premik podcenjuje, ni manjkalo. V tedanjem makro ekonomskem pristopu je moč iskati prve razloge, da je Slovenijo kriza doletela oslabljeno. Bili so še drugi. Da je diagnosticiranje težavno, da se iz zgodovine nismo veliko naučili in da je vsaka generacija obsojena na ustvarjanje lastnih izkušenj, je v svoji razpravi ugotavljala veleposlanica Sodinova. Dotaknila se je tudi ključne vloge ECB v krizi.
Naivno razumevanje ekonomije
Kategoriziranje osnovnih vzrokov za krizo v uvodnem nagovoru nekdanjega predsednika ECB (zelo slabo makroekonomsko upravljanje, šibek notranji nadzor nad poslovnimi tveganji, ohlapnost pravil bonitetnega nadzora novih baselskih pravil – Basel II, nevarna razmišljanja ekonomske teorije), ob katerih sta prenos bilančnih okužb pospeševali globalizacija in nova tehnologija, se ni moglo izogniti njegovi kritiki politike in razočaranju nad prevladujočo ekonomsko teorijo. Izvor krize je bil v ZDA in ameriška vlada je za reševanje Lehman Brothers zahtevala angažiranje zasebnega denarja. Tako stališče so zastopali v kongresu tako predstavniki republikanske kot demokratske stranke. To je bilo v skladu z načelom, da lastniki sami nosijo posledice realizacije tveganj, ki jih s svojim poslovanjem povzročajo in sprejemajo. Zasebni vlagatelji so razsežnosti potrebnih vlaganj dovolj dobro poznali, da jih niso bili pripravljeni podpreti. Rezultat je bil propad banke in razsulo trgov. Reševanje krize z javnim denarjem je kongres zavračal tudi še kratek čas po popolnem razsutju delovanja trgov. Program Tarp je na prigovarjanje ameriške centralne banke sprejel šele po spoznanju, da zavračanje javnega angažmaja vodi v popolno razsulo v družbi. Ni mogoče reči, da v banki Lehman Brothers ni bilo pravočasnih opozoril na tveganja. Ob spoznanju, da jih ni mogoče zmanjšati, so se nanašala na povečevanje likvidnostnih rezerv zaradi ohranjanja sposobnosti servisiranja dolgov. Vsa so bila spregledana. O tem je nekaj priložnostnih anekdot povedal nekdanji glavni globalni ekonomist Lehman Brothers.
Razmišljanja prevladujoče ekonomske teorije so bila po besedah nekdanjega predsednika ECB nevarna, razumevanje ekonomije pa enostransko in naivno. Tudi napredni modeli doseganja makroekonomskih ravnotežij so v krizi odpovedali. Spoznanje, da denar in finance vplivajo na obnašanje gospodarstva, je prinesla šele kriza. Stroka je popolnoma pozabila na avtorje z drugačnimi pogledi, kot sta Minsky in Fisher.
A nadaljevanje razprave drugega dne v zasedanjih po drugih izbranih temah (današnje stanje finančnega sistema, socialne in politične posledice, delovanje ekonomije, nauki za prihodnost) je pokazalo, da vprašanj pravičnosti in izgube zaupanja stroka, tudi če se zmore kaj naučiti iz lastnih napak, brez politike ne more rešiti. Posledice neenakosti v delitvi dobrobiti gospodarske rasti postajajo neobvladljive. Nezaupanje je trajni spremljevalec dogajanja. Volivcem je kriza vsadila globok občutek nepravičnosti v sistemu. Zaupanja v družbene institucije ni. Zato ni nenavadno, da je nekdanji predsednik ECB ob oceni boljše robustnosti sistema in večje konvergence pogledov na dejavnike njegove stabilnosti ugotovil, da državljani nove krize odločevalcem ne bodo več odpustili.
Iskanje alternativ
Se bo v vzorcu kapitalističnega gospodarjenja kaj spremenilo? William White, nekdanji predsednik pomembnega odbora OECD za pregledovanje ekonomskega razvoja držav članic, meni, da ne, dokler ne bo alternativnega vzorca. Tega ni na vidiku. Vsaka kriza je sicer različna a v temeljih so si enake. Spoznanje, da se v njih lahko zgodijo resnično slabe stvari zato po njegovem zahteva graditev odpornosti zoper prihajajoče krize in nadzor nad sistemskimi ravnotežji. Ekonomija je kompleksen, prilagodljiv sistem, ni je pa mogoče kontrolirati.
Ni mogoče reči, da stroka v razpravi ni ponudila možnih alternativnih vzorcev. Martin Lees, nekdanji direktor direktorata za znanost in tehnologijo OECD je govoril o tehnološkem razvoju ter potrebi, da se vložek dela v ustvarjanju produktov vrednoti kot naložba, ne kot strošek. Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, je v svojem nastopu predlagal trojno makro ekonomsko ukrepanje: a) preusmerjanje finančnih sredstev v produktivne naložbe z izdajo obveznic v koordinaciji pomembnih investicijskih bank, ki bi jo javno podprle globalne centralne banke, b) pravične trgovinske sporazume z državami v razvoju, ki bi vključevale zavezo partnerskih držav za skromno garancijsko shemo lokalnih zaposlitev in za dostojne minimalne plače, kar bi zavrlo migracije in c) novi Bretton Woods po vzoru predlogov Johna M. Keynesa iz preteklosti, z globalno obračunsko valuto, v odnosu do katere bi nacionalne valute prosto drsele, plačilni promet in globalna trgovina pa bi bili denominirani v tej obračunski valuti. Države bi bile zavezane korigirati ekonomske politike, ki bi povzročale odstopanja od dogovorjenih standardov trgovinskih presežkov/primanjkljajev. Nadzor in tehnična podpora bi bila zasnovana v okviru obstoječih mednarodnih institucij. Prav dejstvo, da globalno gospodarstvo obvladuje nacionalni denar ene države nosi v sebi zametke nove krize. V razpravi se je pojavila zaskrbljenost zaradi 11.000 milijard USD dolga v valuti ZDA, katerega izdajatelji so tujci zunaj ZDA. Dostopnost do ameriške valute in ceno odplačevanja dolga v njej jim določajo ekonomske politike ZDA. Kakšno v krizi postane razmerje med dolarji, zasluženimi z izvozom in dolarji, ki zahtevajo takojšnje servisiranje dolga v tej valuti, je ilustriral Janis Varufakis. Avgusta 2007, ob zori krize, je mesečni izvozni presežek nemških izvoznikov znašal 5 milijard USD.
Istega meseca je ob pozivih k izravnavi (margin call) iz nemških bank zaradi njihovega dolarskega dolga odteklo v ZDA 1000 milijard USD. Njegova analiza krize je dostopna na spletni strani OECD v pogovorih »ob kavi z generalnim sekretarjem«.
Imajo predlogi razumnih rešitev možnost, da se udejanjijo? Dokler se zapuščina krize še piše, ne. Vested interests, interesi, ki svojo družbeno moč črpajo iz obvladovanja ključnih institucij družbe iz področja prava in denarja, dopuščajo samo tiste rešitve, ki so njim v prid. Ocene ekonomske vede, ki jim je v krizi dajala podporo, na konferenci niso bile spodbudne. Podobno velja tudi za ocene prispevka te iste stroke k oblikovanju novih pristopov za prihodnost. Tudi zato so posledice ekonomske krize po desetih letih s polno močjo vstopile v svet politike. Drobijo politično moč za sprejemanje odločitev. Povsod ta proces spremlja spopad za imenovanja vodilnih ljudi v ključnih družbenih institucijah. Te interpretirajo družbena pravila. Kakšne poti za izražanje nezadovoljstva bodo državljanom na voljo potem, ko bo čas oblikoval novo, zadostno politično odločitveno moč, ostaja odprto. Za zdaj protestirajo z neudeležbo na volitvah in podporo populističnim politikom. Ob tem populizem poglabljajo še sami na družbenih omrežjih. Tudi referendumsko glasovanje Britancev za brexit sodi v to kategorijo upora. Ljudje so se uprli evropski politiki zategovanja pasu, zato niso imeli nobenega zaupanja v besede domačih političnih elit, ki so zagovarjale ohranitev članstva v EU. Argument, da jim bo v EU bolje, jih zaradi preteklih izkušenj ni prepričal. O tem je bilo na konferenci veliko povedanega.
Ob razmerjih politične moči, ki vplivajo na uresničljivost razumnih idej in praznini, v kateri se vedno bolj obnavljajo stari vzorci poslovnega obnašanja ni nenavadno, da je spletna televizija OECD po koncu konference po twitterju v ospredje postavila tudi naslednje misli veleposlanice Sodinove: »Razpravo moramo nadaljevati, da preprečimo naslednjo krizo.«
