V članku preberite še:

Lojze Kovačič, prvak slovenskega avtobiografskega pisanja, je nekoč zapisal: »Jaz je parcela, ki se obdeluje in jo malo obdeluješ tudi sam.« V njegovem času so te besede morda zvenele nenavadno. Zdaj se berejo v popolni rimi z letošnjo slovensko knjižno produkcijo.

Že spomladi je izšla izpovedna esejistična knjiga Dijane Matković Zakaj ne pišem, v kateri je publicistka in prevajalka tematizirala (socialno) poreklo posameznika kot oviro za vključitev v slovensko družbo. Jeseni je pisatelj in kolumnist Miha Mazzini objavil knjigo Osebno, humorno in trpko pripoved o svojih (težavnih) odnosih z ženskami od otroštva do danes. Nedavno je v iskrivi pripovedi mladi infektolog David Zupančič (z optimizmom) popisal svoje delo v slovenskem zdravstvu, knjigo Življenje v sivi coni pa s številnimi sledilci hitro prelevil v eno letošnjih knjižnih uspešnic. Pred sejmom je izšla tudi esejistično avtobiografska knjiga Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho, v kateri režiserka motive iz svojega kulturniškega, družinskega in priseljenskega življenja postavlja na ozadje (ne)strpnosti naše družbe.

Avtofikcije je vse več tudi v leposlovju. Drago Jančar se je z zadnjim romanom Ob nastanku sveta vrnil v mladost in odraščanje v povojnem Mariboru. Tina Vrščaj je v nagrajeni roman Na klancu preoblikovala svojo polavtobiografsko zgodbo življenja na podeželju. Tadej Golob je v svoji peti kriminalki Koma izhajal iz lastne izkušnje nesreče v gorah, ko je tudi sam pristal v komi. Janja Vidmar je svoj roman V koraku z volkom (podobno kot pri Niti koraku več) zasnovala na lastnih popotniških izkustvih, Alojz Ihan pa je v romanu Karantena literariziral pandemično realnost.