V kolumni preberite še:
Gledam Izredne razmere v MGL. Gledališče je polno. Ljubezen je ... polno gledališče, reče Dante v Peklu, v madridski predstavi Tomaža Pandurja.
Po zelo zelo dolgem času sem na mestnem avtobusu, skočila sem gor na šestico, v zadnjem hipu, za tri postaje, ki bi jih prej opravila peš. Vse je videti tako, kot je bilo v mojih študentskih letih, na sedežih sedijo starejši, na Bavarcu se usujejo gor mladi, avtobus se polni. Razlika je v tem, da nosimo maske in da so naše oči, ki gledajo izza mask, razprte kot v nekakšni mešanici začudenja in strahu. Zaziram se v oči mojih sotrpinov, pazim na razdaljo, kot smo poslušali dve leti, ko se neprostovoljno stiskamo, izdihujemo v svoje maske in se, ko šofer sunkovito zavre, nagnetemo kot eno telo. Se mi samo zdi, ali voznik čudno vozi, vprašujoče pogledam okrog sebe, a oči okrog mene so brezizrazne in gledajo skozme, ob vsakem zavornem sunku se spet opotečemo, ja, kot včasih, telesa se dotaknejo in se, kot bi nas stresel električni tok, v strahu odmaknejo. Neznanci. A v naših očeh je čuden izraz, vsi smo isti, pod temi maskami, nobenega nasmeha ni, ni mimike, vstopili smo in bomo izstopili, tujci. To smo bili tudi pred pandemijo, a je obstajala možnost za del palete človeških čustev, za namrgodenost ali nasmeh, tako rada sem opazovala človeške obraze. Človeški obraz je zgodba. Mi smo na javnih mestih ostali brez zgodb.
In nenadoma me prešine čudna misel, naj gre k vragu vse, hočem objeti vsa ta prestrašena bitja, vsako pod svojo masko, vključno z mano, ki se bojijo pogledati sočloveku v oči, hočem občutiti toploto in vonj prepotenih teles, hočem, da šofer avtobusa še bolj zavira, naj bo tako neugodno, zoprno in stiskajoče se, kot je bilo včasih.
* * *
A veš, da se skoraj ne spomnim več tistega časa, ko smo bili v šoli brez mask, mi je rekel moj sin. A veš, da se ne spomnim več dobro niti obrazov nekaterih svojih učiteljev?
Mar ni to čudno, mama? Da si ne predstavljam več, da bi šel v šolo brez maske.
Čudno je, rečem.
