V članku preberite:
- Brook tako lepo opisuje, da je pri haitijskem vuduju za začetek dovolj nekaj ljudi in kol. Ko se začnejo v ritmu oglašati bobni, bogovi v Afriki slišijo ta klic in se odpravijo čez Atlantik. Medtem ljudje igrajo bobne in pijejo rum. Čez pet, šest ur pridejo bogovi in začnejo krožiti nad njihovimi glavami in se kot v anteno ujamejo v kol. »Kol je povezava, prav tako kot križ.« Da bi se lahko manifestirali, potrebujejo telo, zato si izberejo enega od prisotnih, da ga obsedejo. »Vzdigne se na noge, a ni več on, temveč posoda, polna boga.« Bog ima zdaj obliko, zato posluša pritožbe ljudi, pije z njimi in postane dosegljiv, običajen človek lahko z njim govori, se z njim krega, ga preklinja, celo spi lahko z njim. »In tako je Haitijec ponoči v stiku z velikimi močmi, ki mu vladajo podnevi.«
- Ko ga je Margaret Croyden v intervjuju vprašala, kako režira, je bil njegov odgovor preprost: »Poslušam in gledam. Režirati predstavo je, kot da si na ladji in nekje daleč na obzorju vidiš luč: pluješ proti njej, včasih se moraš nagibati na eno, potem spet na drugo stran. Četudi se luč za trenutek izgubi, veš, kam moraš iti.« Rad je priznal, da je zanj dramski tekst mnogokrat le zemljevid, na katerega velikokrat pozabi, saj ne ve, kam bo na koncu prišel.
