»Ne moreš me odpustiti, jaz sem Gram!«

Mrhe je znal pripraviti do joka. Rad je imel drogo najvišje kakovosti, rad je imel puščavo, rad je imel jozuetova drevesa in Keitha Richardsa. In najpomembneje: rad je imel glasbo. Zakaj zaradi Grama Parsonsa glasbeni sladokusci še vedno romajo v osrčje nacionalnega parka Joshua Tree?
Objavljeno
09. februar 2019 06.00
Posodobljeno
13. februar 2019 07.59
Jozuetovo drevo je mormone, ki so skozi pokrajino potovali sredi 19. stoletja, spomnilo na Mojzesovega pomočnika Jozueta, ki roke med molitvijo steguje kvišku. FOTO: Lucijan Zalokar
»Major Lawrence, zakaj vas puščava tako privlači?«
»Ker je čista.«


***

Večini meščanov od časa do časa prija skok v naravo. V Sloveniji s tem ni težav: manj kot pol ure, pa iz Ljubljane pridemo na sončno stran Trojan, nekaj minut več, in že smo na Bledu, še malo, pa bomo na Obali. Podobno lahko naštevamo za Maribor, Celje, Kranj … Po svoje je lepo živeti v državi, kjer ni velemest.

Tega se človek zavede, ko mu po januarskem dnevu, v katerem sicer uživa ob vonju Pacifika in temperaturi okoli petnajst stopinj Celzija, začneta presedati hrup in vrvež losangeleških ulic. In verjetno se marsikateremu prebivalcu mesta angelov, filmskih zvezd, pa tudi številnih pregreh večkrat zahoče malo miru, praznine, čistoče.

K sreči so blizu puščave. Ne tako neokrnjene kot tista arabska, po kateri se je pred skoraj natanko stotimi leti podil Lawrence Arabski, a vseeno – puščave. Južno od Los Angelesa pa vse do severa Mehike se razteza Sonorska puščava. Ta nas ne zanima toliko, saj je niti nisem obiskal niti nima pomembne vloge v življenju glavnega junaka te pripovedi.


Jozuetovo drevo: biblijska osebnost ali Jeti?


Če se iz Los Angelesa zapeljemo proti severovzhodu, pridemo do puščave Mojave. Kdor si je ogledal Spielbergov prvenec Dvoboj (Duel), na tej poti ne bo prehiteval tovornjakov, še posebej ne tistih zarjavelih in rohnečih peterbiltov. Na skrajnem jugu puščave, le dobri dve uri vožnje z avtomobilom oddaljen od središča Los Angelesa, je nacionalni park Joshua Tree. Ime je dobil po jozuetovem drevesu (ang. joshua tree, lat. yucca brevifolia), ki je na prvi pogled videti kot hibrid med kaktusom in drevesom; mormone, ki so skozi pokrajino potovali sredi devetnajstega stoletja, pa je očitno spomnilo na Mojzesovega pomočnika Jozueta, ki roke med molitvijo steguje kvišku.

image
Gram Parsons, eden najvplivnejših country rock glasbenikov, je med jozuetovimi drevesi našel svoj duhovni dom. FOTO: Stringer/Reuters


Nacionalni park Joshua Tree je poseben kraj (pa ne samo za mormone). Če v divjino prodreš dovolj globoko, sredi belega dne zaslišiš popolno tišino. Če v puščavske griče strmiš dovolj dolgo, začneš razmišljati, da je kaos najlepša stvar v življenju: skale so po pobočjih razmetane brez vsakršnega reda, kot bi jih nasul iz tovornjaka; vsaka se ponuja, da splezaš nanjo, in potem na še eno višje. In če kosmata debla jozuetovih dreves, te najznačilnejše rastlinske vrste kalifornijskih puščav, opazuješ dovolj natančno, postanejo podobna jetijem, ki tiho in pusto pokrajino branijo pred hrupno, mastno in drvečo okolico.

Zato ne čudi, da je Gram Parsons, eden najvplivnejših country rock glasbenikov, med tankimi, na redko posejanimi sencami dreves in velikim svetlim soncem našel svoj duhovni dom. Sredi ničesar je polnil baterije pred izčrpavajočimi turnejami in iskal navdih za nove pesmi, spotoma še kaj popil, pokadil ali si vbrizgal ter zamenjal noč za dan in dan za noč, vse dokler ni v motelu Joshua Tree Holiday Inn 19. septembra 1973 umrl. Če bi počakal mesec in pol, bi se včlanil v klub 27.


Doktor komunikacije z ženskami


Med žvečenjem zobotrebca je bil George, oskrbnik Holiday Inna, videti kot vodja Hells Angelsov. Visok, dolgolas, bradat. Nekje vmes med mišičastim in debelim. Kljub temu ni mogel skriti otroškega navdušenja, da bo turistu (ki je trdil, da je novinar) predaval o zgodovini motela, v katerega popotniki zahajajo že več kot sedemdeset let. Letošnjo zimo je situacija v nacionalnih parkih namreč bolj klavrna, saj jih je močno prizadel Trumpov shutdown. Nihče ne nadzoruje, kdo vstopi v park, in kalifornijska javnost se je v preteklih tednih zgražala, ko so neznanci polomili več zaščitenih dreves.

image
Nacionalni park Joshua Tree je poseben kraj. FOTO: Reuters


Rangerji se zato prostovoljno vozijo naokoli ter obveščajo turiste, katere ceste in lokali so zaprti, plakat pred hipijevsko trgovino s spominki in kavbojskimi oblačili pa mimoidoče opozarja, naj še posebej pazijo na čistočo, saj ni nikogar, ki bi pospravil za njimi; zaradi pomanjkanja osebja trpi tudi turistični obisk.

Spominska soba št. 8, v kateri je preminil Gram Parsons, je nadpovprečno obiskana, a še zdaleč ni vseskozi zasedena, je povedal George. Ker sta jo ta dan najeli dve turistki, vanjo nismo smeli pogledati, so pa pred njo razstavljena vrata iz leta 1973, ko si je Gram vbrizgal zlati šus. Smrtonosno dozo morfija je dobil od neznane dilerke; drogo je večinoma kupoval od žensk, saj je bil prepričan, da so glede prekupčevanja in dosegljivosti boljše od moških. Poleg tega je bil pravi doktor komunikacije z nežnejšim spolom. Njegov veliki prijatelj, kitarist Rolling Stonesov Keith Richards, je v avtobiografiji Življenje zapisal, da česa podobnega še ni videl pri nobenem drugem tipu: »Mrhe je znal pripraviti do joka. Znal jim je izvabiti solze v oči in znal je privabiti tisto melanholično hrepenenje. Tudi tipe je znal kar dobro podrgniti, toda njegov vpliv na ženske je bil fenomenalen.«

Motel, v katerem je bil redni gost, je poslednjikrat obiskal tik pred turnejo, da bi nabral moči pred solo turnejo. Tako kot ljudje okoli njega je bil tudi Parsons prepričan, da si bo na turneji utrdil ime in sloves ter dosegel svetovno slavo, ki se mu je vse življenje izmikala.


Če bi denar pozdravil travme …


Nikoli ni imel finančnih težav. Rodil se je kot Ingram Cecil Connor III, njegov oče je bil vojni veteran, med drugim je preživel napad na Pearl Harbor, mama pa premožna dedinja, hči Johna Snivelyja, svojčas največjega ameriškega sadjarskega mogotca.

Legenda pravi, da je mali Gram, ki je imel kot otrok ene bogatejših floridskih družin dostop do tako rekoč vsega, pri devetih letih spregovoril nekaj besed z Elvisom Presleyjem, ko je kralj rock'n'rolla gostoval na turneji po Floridi. Tedaj je bil na vrhuncu moči, Gram pa po srečanju z njim ni bil več isti. Bolj kot karkoli drugega je hotel postati slaven. »Ko mi je rekel, da bo nekoč igral kot Elvis, nisem videla nobenega razloga, da mu ne bi verjela,« se je v dokumentarnem filmu Fallen Angel spominjala njegova srednješolska prijateljica.



Starša, ki sta podpirala sinovo glasbeno pot, prek osebnih težav kljub bogastvu nista mogla. Mama je trpela za depresijo, oba sta bila alkoholika. Oče si je pognal metek v glavo, ko je imel Gram dvanajst let, mama pa je zaradi ciroze jeter umrla sedem let kasneje – na dan, ko je Gram uspešno zaključil maturo. Tudi Bob Parsons, njen drugi mož, je rad globoko pogledal v kozarec.

Gram je odšel študirat na Harvard: ne zato, ker bi želel diplomirati na eni najprestižnejših univerz na svetu, temveč da bi bolečino, ta prvi pogoj za dobrega country pevca, pustil na jugu države in začel znova. Ustanovil je International Submarine Band (ISB), enega prvih bendov, ki so sledili country rock zvoku, čeprav Parsonsu ta termin ni bil všeč. »Kako lahko opredelite, kakšno zvrst igramo?« je spraševal. »Zame je to le glasba. Lahko je dobra ali slaba. Lahko vam je všeč ali pa ne.«

Kljub temu so si glasbeni zgodovinarji edini: največja odlika Grama Parsonsa je vizionarstvo. Zato ga je revija Rolling Stone uvrstila med sto največjih popularnih glasbenikov, četudi nikoli ni napisal pesmi, ki bi se na kateri koli lestvici zavihtela med sto najbolje prodajanih ali poslušanih. Pred njim se namreč nihče ni tako zavzeto lotil združevanja countryja in rocka, žanrov, ki sta se tedaj zdela nezdružljiva kot črnci in belci v Južni Afriki.


Srečanje z izgubljenim bratom


Apartheid je bil glavni razlog, zakaj je zapustil The Byrds, za katere je igral v prvi polovici leta 1968, potem ko se je končala njegova epizoda pri ISB. Byrdsi so ga k sodelovanju povabili, ker sta jih zapustila ritem kitarista Gene Clark in David Crosby. Slednjemu je Gram, še preden je zavzel njegovo mesto na odru, speljal zaročenko Nancy. »Ko jo je prvič videl, je stopil do nje in ji rekel: že dolgo te iščem in zdaj te bom vzel s sabo. Kmalu zatem je zanosila,« je v dokumentarcu povedala njuna hči.

Byrdsi so bili navdušeni nad novim članom, ki je Los Angeles vzel za svoje mesto, se čudili njegovemu globokemu poznavanju glasbe in z njim posneli album Sweetheart of the Rodeo, s katerim so se od čedalje bolj površinskega popa pomaknili bliže countryju. Odšli so na turnejo po Veliki Britaniji, kjer je Gram spoznal osebo, ki bo močno zaznamovala preostanek njegovega življenja. »Prijateljstvo se je zdelo staro že prvič, ko sva sedla skupaj in se pogovorila. Zame je bilo kot vnovično srečanje z dolgo izgubljenim bratom. Takrat sem jemal heroin. Tudi njemu ni bil neznanka. To je bilo glasbeno prijateljstvo, toda tu je bila tudi podobna ljubezen do podobne substance. In kot jaz je tudi on rad posegel po najvišji kakovosti – imel je boljšo koko kot mafija,« je v Življenju zapisal Keith Richards.



Parsonsu, ki pred obiskom Velike Britanije nikoli ni bil izven ZDA, je pojasnil, zakaj ga vsi Angleži pogledajo postrani, ko omeni, da gre igrat v Južno Afriko. »Ko sem mu vse razložil, je rekel: O, tako kot v Misisipiju. In takoj potem: Ma, kurc gleda to. Tisto noč je dal odpoved.«

Byrdsi so bili vse prej kot veseli, da so tik pred turnejo ostali brez ritem kitarista in pevca, zato so še danes prepričani, da so bile moralne dileme le izgovor. Gram je preprosto hotel ostati s Keithom. Childhood living is easy to do


Jaz sem Gram!


Kmalu za Gramom Parsonsom je Byrdse zapustil še basist Chris Hillman in skupaj sta spravila nov bend: The Flying Burrito Brothers. Poslanstvo je ostalo enako: združiti country in rock. Še preden so izdali prvi album, je Gram vztrajal, da morajo biti videti kot pravi rock zvezdniki: z limuzinami, drogo, zabavami, kričečimi oblekami … Na belih hlačah je imel narisane ognjene zublje, na beli obleki tablete, marihuano, makove cvetove in dve nagi ženski, na hrbtu pa velik rdeč križ. »Kot da bi prek simbolov sporočal, da želi umreti,« je svojo stvaritev komentiral modni oblikovalec Manuel Cuevas, podpisan pod številne koncertne kostume glasbenih zvezdnikov.



Bratje Burrito so z dodelanim imidžem vizualno izstopali, bili so kot zmes kavbojev in hipijev, vendar bi bilo verjetno bolje, če bi več pozornosti namenili glasbi. Največji problem je bil Gramov odnos: če se je slučajno prikazal na vajah, je bil bodisi pijan bodisi zadet, nemalokrat vzvišen in z mislimi popolnoma drugje, najpogosteje pri zvezdniških prijateljih. Na odru je bil znan po tem, da pogosto ni zadel ne višine tonov ne tempa, in ko je bend nekoč koncert odprl z udarno pesmijo, on pa je začel peti, kot da poje balado, je Hillmanu prekipelo. Med prvim odmorom je glavnemu pevcu sporočil, da je odpuščen. Ta ga je debelo pogledal in odvrnil: »Ne moreš me odpustiti, jaz sem Gram!«

A je vseeno letel iz banda, saj »so dialogi v Hollywoodu poceni«, če si sposodimo besede, s katerimi Virginia Hill (igra jo Annette Bening) v filmu Bugsy prizemlji visokoleteči ego naslovnega junaka.


Kako zveneti čim bolj žalostno?


Je bil Gram, ki ni bil ne kitarski virtuoz ne pisec velikih uspešnic, sploh dober (ali vsaj vpliven) glasbenik? Gotovo ni bil stereotipni roker, ki bi z izjemnim talentom iz nič ustvaril vse. Imel je šarm, karizmo in navdih genija, ni pa imel potrpežljivosti, da bi ure in ure, dneve in dneve ždel ob kitari v iskanju izgubljenega rifa, akorda, besede … Lahko gremo v dve skrajnosti. Prva je, da se ga danes nihče ne bi spomnil, če se ne bi smukal okoli Rolling Stonesov. Posodili so mu pesem Wild Horses, da jo je posnel pred njimi, njegov bend pa so kot predskupino spravili pred večstotisočglavo množico na koncertu v Altamontu.



Druga skrajnost je, da Stonesi nikoli ne bi napisali nekaterih največjih uspešnic, če Gram Keitha ne bi učil countryja. »Pokazal mi je razliko med bakersfieldskim in nashwillskim slogom. Vse sva preigrala na klavirju – Merle Haggard, Sing me Back Home, George Jones, Hank Williams. V njem sem našel glasbeno žilo, ki jo še vedno razvijam, ki je povečala razpon vsega, kar sem igral in pisal.« Najboljši dokaz je glasba. Čeprav se nanje lepi oznaka »najboljši rock'n'roll band vseh časov«, so Stonesi na ustvarjalnem vrhuncu posneli več countryjevskih balad kot rockerskih hitov. Le da so country zgolj igrali, rock'n'roll pa tudi živeli.

Da je imel nanjo ključen vpliv, je prepričana tudi Emmylou Harris. Ameriško kantavtorico, ki je kasneje zgradila lepo kariero, je v svet zabavne industrije potegnil prav Parsons. »Nihče me ne bi nikoli opazil, če ne bi sodelovala z njim,« je nekoč dejala za Guardian.

A sprva ni bilo vse tako rožnato. Po polomu s Flying Burrito Brothers je Gram odpotoval na jug Francije, kamor so zaradi visokih britanskih davkov zbežali Rolling Stonesi. Znova se je veliko družil s Keithom. Z drugimi besedami: posta(ja)l je odvisen od heroina.

image
»Fotografija Keitha Richardsa in Grama Parsonsa, ki v Villi Nellcôte brezciljno poležavata okoli velike zofe, na kateri leži na pol naga Anita Pallenberg, verjetno še danes vznemirja mlade bende. Je perfektna, zato sem jo tudi izbral za naslovnico britanske izdaje moje knjige 1971,« je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal britanski novinar David Hepworth. FOTO: Amazon


V takšnem stanju se je vrnil v Los Angeles in k sodelovanju povabil več glasbenikov, med njimi Harrisovo. »Nikoli kasneje nisem ene pesmi snemala tako dolgo kot z Gramom. A bila sem mlada, zato sem mislila, da tako pač nastajajo plošče.« Kmalu je uvidela, da tako nastajajo plošče, kadar se zabava začne že pred snemanjem in ne po njem. V tem slogu se je začela tudi turneja, dokler ni Emmylou frontmana skupine spravila v red. »Prvi koncert je bil popolna polomija. Drugače ni moglo biti, saj na vajah niti ene pesmi nismo odigrali od začetka do konca. Dosegla sem, da se je to spremenilo, in že na naslednjem koncertu smo morali razširiti repertoar, saj je publika zahtevala še in še. Takrat sem spoznala, da sem del nečesa zelo posebnega in kako zelo poseben je Gram. Zaljubila sem se v njegov način petja,« je v dokumentarcu spomine nanj obujala Emmylou. Ni oklevala, ko ji je nekaj mesecev po turneji predlagal, da posnameta še en album, Grevious Angel. Njuna verzija pesmi Love Hurts po mojem mnenju zveni bolj žalostno kot izvedba Nazarethov, original bratov Everly ali priredba Roya Orbinsona. In namen Love Hurts je prav to: zveneti čim bolj žalostno.



Nad njo in nad ostalimi pesmimi, kot sta denimo Return of the Grievous Angel in $1000 Wedding, so bili navdušeni tudi kritiki, a avtor tega ni nikoli izvedel …

Kot pravi Keith Richards, je njegov prijatelj storil eno največjih džankijevskih napak: pozabil je, da se je pred kratkim odvadil od trde droge. »Ko si enkrat čist, je šlo telo skozi velik šok. Džankiji pomislijo, samo en majhen šus, pa vzamejo enako dozo, kot so jo vzeli pred tednom dni, dozo, proti kateri so bili neverjetno odporni. In telo preprosto reče, kurc gleda to, vdam se.« A čeprav je duša že potovala proti rockerskim nebesom, je telo čakala še zadnja tuzemska pustolovščina. Let's do some living, after we die …


Igra z ognjem


Pred sobo št. 8 v glasbenikov spomin stoji tudi spomenik kitare. Tja so ga premestili iz srca puščave, saj so oboževalci Parsonsu ob njem puščali številne spominke (vžigalnike, sončna očala, trzalice za kitaro …), ki ne spadajo v divjino. »Dogaja se, da ljudje v sobi pustijo dva kozarca vina. Enega praznega, drugega polnega – za Grama,« je povedal George in dodal, da so Holiday Inn v preteklih mesecih obiskali filmski zvezdnik Jude Law, ena izmed hčera Roda Stewarta – George ni vedel, katera – in Phil Kaufman.

image
Spomenik Gramu Parsonsu so iz srca puščave premestili pred motel, saj so oboževalci ob njem puščali spominke, ki ne spadajo v divjino. FOTO: Lucijan Zalokar


Phil Kaufman? Ime producenta in roadieja (spremljevalca na turnejah), ki je sodeloval z Etto James, Joejem Cockerjem in Frankom Zappo, je danes skorajda pozabljeno.

Spomin nanj živi predvsem zaradi njegovega nenavadnega prijateljstva s Parsonsom. Spoznala sta se konec šestdesetih, ko je Kaufman po Los Angelesu prevažal Rolling Stonese, ki so v studiu Sunset Sound pilili zadnje detajle albuma Beggars Banquet. Prek Richardsa je spoznal Parsonsa ter kasneje postal njegov menedžer, roadie in dober prijatelj. Skupaj sta se zabavala, potovala, preizkušala meje mogočega, včasih pa tudi žalovala, denimo na pogrebu Clarencea Whita, ki ga je med nalaganjem opreme v avto do smrti zbil pijani voznik. Ko je Gram gledal, kako krsto tega genialnega kitarista – k Byrdsom je prišel kot zamenjava za Parsonsa – spuščajo v zemljo, je Kaufmanu dejal: »Ne dovoli, da se kaj podobnega zgodi meni.« Prosil ga je, naj v primeru njegove smrti poskrbi, da ga upepelijo in pepel razsujejo v parku Joshua Tree. In ko je Kaufman dva meseca kasneje izvedel, da so prijateljevo krsto z letalom prepeljali v Los Angeles, ni veliko razmišljal. Z Michaelom Martinom, še enim Gramovim znancem, sta se v kadilaku nemudoma odpravila proti letališču.

Zgodbo, ki sledi, si je v današnji dobi poostrenih varnostnih nadzorov nemogoče predstavljati, zato jo Kaufman, ta rock'n'roll fosil, spretno prodaja na vse mogoče načine, med drugim je napisal tudi knjigo Road Mangler Deluxe.

Čeprav sta zaudarjala po alkoholu, sta letališke delavce prepričala, da ju je Gramova družina pooblastila, da krsto prepeljeta na drugo letališče, od koder jo bodo poslali v Louisiano, kamor se je preselil Bob Parsons z novo družino. Pooblastila ni bilo med papirji, a so jima na lepe oči verjeli, da je šlo za odločitev v zadnjem trenutku. Phil Kaufman se je podpisal kot Jeremy Nobody (Jeremy Nihče) in delavci so krsto že nalagali v prtljažnik. Tudi ko je živčni in pijani Martin z avtom zadel ob steno hangarja, nihče ni ničesar posumil. Kadilak je drvel proti nacionalnemu parku.

Vmes sta se ustavila na bencinski postaji. Kot se spominja Kaufman, sta rezervoar napolnila z običajnim, s sabo pa vzela pet galon visokooktanskega bencina. Za Grama le najboljše. Pot sta nadaljevala proti mestu Joshua Tree, šla mimo motela in nato zavila na desno, v divjino. Nekaj sto metrov pred veliko skalo in čudovito razgledno točko Cap Rock je Kaufman odprl krsto, vanjo zlil bencin in zažgal prijateljevo truplo.

image
FOTO: Reuters


Na to je še danes ponosen, četudi se mu upepelitev ni povsem posrečila. Manj zadovoljne so bile oblasti (Kaufman in Martin sta morala odsedeti mesec dni zaporne kazni ter plačati globo in stroške pogreba) in Parsonsovi sorodniki, ki jima kraje in sežiga trupla niso nikoli odpustili. Dosegli so, da so posmrtne ostanke v drugo brez zapletov poslali v New Orleans, kjer so priredili manjši pogreb in kjer je uradno zadnje počivališče žalujočega angela rock'n'rolla.

Ta tema duhove buri še danes. Nekaterim se Kaufmanovo dejanje zdi skrajno sprevrženo, nemoralno in ostudno; drugi menijo, da Parsonsov »pogreb« sredi puščave pooseblja rock'n'roll način življenja. Kdo ima prav, je drugotnega pomena. Gram Parsons ima gotovo raje, če se ga spominjamo po njegovi glasbi.

***
Morda je krhki Parsons okoli sebe potreboval trpežne stvari. Da se je lahko česa oprijel, ko ga je življenje premetavalo z enega konca na drugega, tako kot deroča reka premetava pločevinko piva, če je med hlajenjem ne pazimo dovolj pozorno.

Zato je najbolj užival v družbi Keitha Richardsa in jozuetovih dreves. Prvi bi moral biti šest čevljev pod zemljo že zdavnaj, če bi upošteval napovedi svojih zdravnikov, na koncu pa je hodil na njihove pogrebe. Na drugi strani so drevesa svojo trdoživost in prilagodljivost dokazala med ledeno dobo. Takrat jim je grozilo, da bodo izginila z zemeljskega obličja, vendar so si »pomagala« z orjaškimi lenivci, ki so njihova semena raznosili več kilometrov naokoli. Ker je dobrota sirota, so drevesa še danes tukaj, medtem ko so orjaški lenivci izumrli.

image
FOTO: Lucijan Zalokar