V nadaljevanju preberite:

Donald Trump je v surovem napadu na Volodimirja Zelenskega v Beli hiši ukrajinskemu predsedniku konec februarja med drugim zabrusil, da nima v rokah nobenih kart. In naj zato raje položi orožje in dvigne roke v znak kapitulacije. Javno je poniževal žrtev vojne in ne brutalnega agresorja, krivega za stotisoče mrtvih in za stotine uničenih mest in vasi. Toda Kijev je očitno le imel svoje skrite ase. Zelenski je neotesanemu Trumpu pogumno odvrnil, da v Washington ni prišel zato, da bi tu igral karte, ampak zato, da bi domovino obranil pred rusko okupacijo in novim genocidom.

Na dlani je, da je Donald Trump v tej vojni odločno na strani Vladimirja Putina. Kremeljskega diktatorja obožuje, ker bi tudi sam rad vladal tako kot on. Osemdeset senatorjev iz obeh strank je denimo zaradi nenehnih ruskih napadov na civilne objekte v Ukrajini zahtevalo ostrejše sankcije proti Moskvi, toda Trump te zamisli ne podpira. Putinu je v trenutku jeze (ker ga ta nadvse spretno vodi za nos) sicer res rekel, da »se mu je zmešalo«, toda svojega »prijateljskega odnosa« z Moskvo kljub temu ni spremenil.