Ob segrevanju hladne vojne

Če bi svet zaradi uporabe kemičnega orožja v Siriji lahko bil na robu nove svetovne vojne, potem bi to lahko bil predvsem epilog proxy vojne, ki traja že desetletje. Prav mogoče pa je tudi, da so v nevarne igre vpleteni bolj trivialni razlogi, ki delajo nervoznega predvsem ameriškega predsednika Trumpa. Stalno uprizarjanje mejnih situacij postaja utrudljivo.

Ne nazadnje se še ni polegla Trumpova retorika do Kim Džong Una in Severne Koreje, že je tu napenjanje mišic in besedna vojna med njim (osebno) in Rusijo, ki besede groženj uporablja mnogo bolj odmerjeno in premišljeno. Težko bi rekli, da ZDA v kratkem bodo ali ne bodo napadle položajev sirskega režima v Siriji, ki uživa podporo Rusije. Toda z zanesljivostjo lahko rečemo, da se v nobenem primeru ne bo končala Trumpova konfliktna politika, še manj retorika, ki se enkrat obrne v notranjo politiko, potem v zunanjo in ki nikakor ne odjenja.

Žival in prijazne bombe

V začetku tega tedna je Trump grozil Rusiji, naj se pripravi na ameriške rakete, ki bodo prišle, »prijazne, nove in pametne«, češ, Rusija ne bi smela biti »partner z živaljo, ki s plinom ubija lasten narod in pri tem uživa«. V četrtek, na drugi strani, je rusko obrambno ministrstvo v Moskvi sporočilo, da je sirski režim prevzel nadzor nad uporniško enklavo Vzhodna Guta blizu sirskega glavnega mesta Damask. Na eni strani smo bili priče govorjenja, na drugi jasno začrtane strategije in konkretnih dejanj.

Pri CNN so nazorno primerjali zdajšnje izjave in serijo poprejšnjih Trumpovih izjav. Ob različnih priložnostih je namreč ponavljal, kako ZDA ne smejo kazati ali razkrivati svoje strategije. Včasih, je dejal, je treba po metodi presenečenja najprej zmagati, šele nato pojasnjevati, kako in kaj. »Kot nacija ne smemo biti predvidljivi, zdaj smo povsem predvidljivi,« je povedal. »Ameriški sovražniki nikoli ne smejo vedeti za naše načrte. Ne bom povedal, kdaj bomo napadli,« je govoril, ko je govoril o Severni Koreji in Kim Džong Unu.

Odzvala se je Madeleine Albright, nekdanja državna sekretarka. Povedala je, da se seveda strinja s Trumpovimi ocenami Putina, toda po drugi strani ZDA danes nimajo nobene strategije do Sirije. Položaj je zelo resen, je povedala za CNN, zato upa, da se nekdo ukvarja s strategijo do Sirije. Pozdravila pa je dejstvo, da je predsednik končno spoznal, da Putin ni prijatelj in da ima zelo dodelane načrte za Bližnji vzhod.

Trumpova besedovanja po twitterju so seveda imela posledice tudi v pretresih na borzah. Stresla se je newyorška borza, tudi večje po Evropi. Indeksi so padali, nafta se je začela dražiti, dolar je glede na evro padel. Rusija je v varnostnem svetu ZN predlagala resolucijo o preiskavi, toda nanjo so dale veto ZDA, Velika Britanija in Francija. Končno je ruski predsednik Vladimir Putin v izjavi za javnost izrazil upanje, da bo v svetovni diplomaciji spet zavladal zdrav razum, češ da je stanje v svetu vse bolj kaotično in bi mednarodni odnosi morali postati bolj konstruktivni. Tudi Trump je v četrtek tvitnil: »Nikoli nisem rekel, kdaj bomo napadli Sirijo. Lahko bi bilo kmalu, lahko še ne tako kmalu!«

Kot odmev iste pesmi

V sredo je Trump objavil serijo tvitov in v njih je že videti zanimiv obrat. Povedal je, da za slabe odnose z Rusijo ni kriva Moskva, temveč preiskava o ruskem vpletanju v ameriške volitve 2016. Obtožil je posebnega tožilca Roberta Muellerja. Krivi bi naj bili demokratski lojalisti, ki da delajo za Baracka Obamo. Proti kritiki obravnave nič ni pripomoglo suho dejstvo, da je med preiskovalci več republikancev kot demokratov.

Ta preobrat v interpretaciji je v resnici mnogo bolj osupljiv, kot je izzvenel. Trump ga je predstavil, kot da je nekaj normalnega, in ne kot nekaj, zaradi česar bi vsakega resnega racionalnega politika moralo biti sram. Pokazal je na odkrito kapriciozno stran svoje politične drže. Toda če je že priznal osebni motiv ameriškega napenjanja loka v Siriji (podobno kot bi ga bilo, prav tako pri živčnih strupih, lahko pri brexitu videti pri Veliki Britaniji na primeru Skripal), potem je poleg drugih v obzir treba vzeti tudi delikatno spolno afero s pornoigralko Stormy Daniels. Kot smo na tem mestu zapisali pred dvema tednoma v velikonočnih razmišljanjih, je ob tem primeru Trump molčal v vseh svetovnih jezikih in je imela pornozvezdnica večjo moč utišati ameriškega predsednika kot Kim Džong Un z vsemi jedrskimi raketami vred. Rožljanje z novimi raketami v Siriji lahko ni nič manj kot potencialni odmev iste pesmi.

Kot je v Delovem videoformatu Od srede do srede pokazal kolega Ali Žerdin, ima zgodba vzporednico v zgodbi izpred dvajsetih let, ko je Bill Clinton po aferi z Monico Lewinsky ukazal napad na »tovarno kemičnega orožja« v sudanskem Kartumu. Izkazalo se je, da tam ni bilo tovarne kemičnega orožja, temveč tovarna zdravil. Podobno je bilo leta 2003, ko se je koalicija voljnih dala vpeti v lažno reševanje sveta pred Sadamovim antraksom. Toda v zadnjih primerih se je vseeno uspešno izkazala metoda preusmerjanja pozornosti z ene teme na drugo.

Ko spregovorijo kamni

Če imamo na eni strani opraviti z naraščajočim številom avtokratskih politikov, ki formalne republike pravzaprav preoblikujejo v neformalne monarhije, Trump kaže na nov mogoč odklon demokratičnih sistemov – namreč na kapriciozno uporabo moči v slogu hoje po robu zakonitosti in v uporabi ustave in zakonov za uveljavitev politično nemoralnih dejanj, če ta primerjamo z vrednotami ameriške ustave. George Washington bi se sramoval tega dejstva, o tem ne more biti dvoma, in postavlja se vprašanje, v čem je torej sploh razlika med Trumpom (ZDA) in Putinom (Rusijo). V pojasnjevanju tega sebi v prid imajo zahodni voditelji prav, toda ali bi še lahko bilo res, da so zahodne demokracije, ne glede na to, superiornejše od avtokratskih vzhodnih?

Argumenti bi lahko šli takole: res je, da je Putin mnogo bolj vešč in strateško usposobljen politik kakor Trump. Ima načrt, iz njega izključuje čustva, ne govori preveč in pokaže rezultate. Trump očitno govori preveč in prehitro, nima načrta in v vsako dejanje, ki je praviloma kapriciozno, vnaša čustva, jezo, celo aroganco. Toda v ameriških medijih in v javni debati lahko vsakdo prebere vsako mnenje, tudi kritično, tu so analize, protesti, refleksija. Tu je svoboda govora, zasenčena sicer z diktaturo kapitala, toda podlage demokracije so močne, jasne in izpričane. V Rusiji vsega tega ni; kolikor je, je dovoljeno do ravni, ki ne poškoduje Putinove moči in interesov oligarhov. Podobno je v Turčiji.

Podobno postaja na Madžarskem, v EU in v Sloveniji so politiki in evropski poslanci, ki odkrito simpatizirajo s Orbánovim tipom demokracije. EU pred Orbánom, če si privoščimo medklic, ne bo mogla dolgo zatiskati oči in si mašiti ušes, kajti njegova sled v politikah držav postaja nevarna, je v direktnem nasprotju z vrednotami EU. Vprašanje, ki ostaja, je, do katere mere je kapital poškodoval demokracijo in ali je táko še mogoče imeti za prepričljivejšo od nacionalizmov in avtokratskih oblik vladavin.

V ZDA je debata o Trumpovi metodi vladavine prisotna tako rekoč na vsakem koraku in pravo vprašanje na vsa ta dejstva je, kako se je ob tako utrjeni politični kulturi, interesom kapitala navkljub, sploh lahko zgodil fenomen Trump. Vzrok je nemara globalna ideologija neoliberalizma, ki je zarezala ne le med revne in bogate, temveč tudi v srednji sloj in dotlej poznano državo blaginje.

Proxy vojna v Siriji, tudi vznik Islamske države, je bila zadnjih deset let bržkone refleks teh dejstev in ta država je brez dvoma žrtev »globalnega pregrevanja« hladne vojne na eni, pa tudi prehlada zahodnih demokracij na drugi strani. V pogovoru za Interfax se je oglasil zadnji sovjetski predsednik Mihail Gorbačov. Mislim, je rekel, da je eden od razlogov za tako napeto stanje v Siriji, ker ljudje v polnosti še niso dojeli položaja in še niso pritisnili na svoje voditelje: »Potrebujemo novo verzijo protivojnega gibanja.« To je šlo nekako skupaj s papeževim govorom konec prejšnjega meseca, ki so ga pri Newsweeku v posnetku zavrteli ob članku o Gorbačovu. Veliko je načinov, kako utišaš mlade in jih narediš nevidne, je rekel. Veliko je načinov anestezij, po katerih ljudje več ne sprašujejo ničesar. Na vas je, da niste tiho, je rekel, četudi bodo drugi molčali: »Sprejmite to odločitev, preden zakričijo kamni.«

Morda je naključje, da je Newsweek skupaj zložil ti dve zgodbi, morda ne, toda poanta je dana. Pravzaprav je to tudi odgovor na vprašanje demokracije in na to, kdo bo imel pobudo: ljudstvo ali kapital in njegovi interesi.