V nadaljevanju preberite:

Bila sem priča številnim žalostnim in včasih celo tragičnim zgodbam kitajskih mater. Ena od teh zgodb je še posebej pretresljiva. Ko je Su Ling (ime je spremenjeno) rodila hčerko, jo je morala pustiti pri starših svojega moža v majhnem mestu na severovzhodu Kitajske, ker se je morala že dva meseca po porodu vrniti v Peking, kjer je kot prevajalka delala v nekem uradu. Svojega otroka ni nikoli več videla. Sporočili so ji, da je deklica umrla zaradi neke nenavadne bolezni, a ji niso dopustili, da bi se od nje poslovila.

Tašča je vse na hitro organizirala in Su Ling je dobila samo žaro. In tisto, o čemer so jo prepričali, da so posmrtni ostanki njene deklice. Dolga leta je prebolevala to izgubo, nato pa je več kot desetletje pozneje znova zanosila. Kitajski zakon je namreč staršem, katerih prvi otrok je preminil ali se je rodil s hudimi okvarami, dovoljeval imeti še enega otroka. Znova je rodila hčerko.