V članku preberite:
- Niso samo kralji in vodje držav tisti, ki so preoblikovali zgodovino, ampak so to bila tudi podjetja oziroma korporacije, kakor pravi tudi Nick Robins v knjigi The Corporation That Changed the World. Tako so podjetja, ki so obogatela v času prepovedane trgovine z opijem na Kitajskem v 18. stoletju, vplivala na politične odločitve. Marsikatero obstaja še danes. Banka HSBC na primer, ki je nastala za potrebe trgovanja z opijem, še danes sodeluje z mehiškimi narkokarteli, utajevalci davkov in s preprodajo orožja. Zgodba, ki ji pripovedujem, sicer neposredno ne pojasnjuje, kako trgovina z drogami deluje danes, kaže pa, da je bila ta ekonomija ključna za zahodni imperializem.
V predstavi želim ponuditi tudi drugačen pogled na odvisnost – posameznik ne postane odvisnik zgolj zaradi lastne odločitve, zaradi nesrečnih okoliščin, šibke osebnosti ali nagnjenosti k slabemu, kar je najbolj razširjeno razumevanje odvisnosti. Gre za sistemski problem. Epidemijo odvisnosti opija na Kitajskem je na primer zaradi trgovskih interesov in politične moči ustvarila Velika Britanija. Z odvisnostjo se del družbe pasivizira in tako kot je potrošniški slog danes oblika dela, je tudi odvisnost za posameznika in družbo uničujoča oblika dela, saj se skozi odvisnike stekajo velikanski finančni tokovi, potem pa se, kot pripovedujem v predstavi, prelivajo v legalne tokove. S tem denarjem so se v 19. stoletju financirali ne le britansko vladanje v Indiji, temveč tudi gradnje šol, univerz, železnic, muzejev, rudnikov in pomemben del infrastrukture sveta, v katerem živimo.
- Pri predstavi Krog gre za nekakšen hibrid tega, kar delam, in tega, kar delamo v kontekstu Nonument Group. Iz moje prakse izhaja pripovedovanje s pomočjo vizualnih orodij, skupina Nonument pa raziskuje zapuščene, skrite, pozabljene in izbrisane prostore, ki so zaradi družbenih sprememb spremenili svoj pomen. Predstava je nastala v okviru mednarodne mreže Stronger Peripheries: A Southern Coalition in njena izhodiščna tema je bila delo in sreča.
Začela sem preučevati, kako lahko iz porušenih in pozabljenih prostorov razberemo, kaj se na področju dela in sreče dogaja v naši družbi – pri tem me je zanimalo predvsem, kako se razumevanje prostega časa odraža v organizaciji materialnega. Ker je ena od rezidenc v sklopu projekta potekala v romunskem mestu Cluj-Napoca, smo se osredotočili na tamkajšnji park železniških delavcev, ki je preživel različne metamorfoze. Ta park je postal študijsko in vsebinsko izhodišče predstave.
