Počasni dež
Predsodki ne ubijajo, tudi besede ne, razen izjemoma. Le čas zanesljivo ubija.
Odpri galerijo
FOTO: John Macdougall/AFP
Praviš mi, da si na instagramu videla fotografijo lenivca. Vprašam te: »Kaj pa dela?« Kako, kaj dela, začudeno odgovoriš. Nič ne dela. Saj veš, da nič ne dela. Zato pa je lenivec! Ne obstaja bitje, čigar ime bi bolj jasno definiralo njegovo vlogo v svetu oziroma to, da nima nobene vloge. Kar ga seveda prav nič ne moti. Ravno nasprotno: v tem neizmerno uživa, kar je mogoče razbrati na njegovem obrazu, ki izžareva nekakšno blaženost. Včasih se celo zdi, da se nam lenivec smeji, tam, s tiste svoje veje, ki se je drži z vsemi štirimi.
Res ne vem, kako sem lahko vprašal nekaj tako neumnega. Iz tega lahko sklepam samo to, da še nisem tam, da še nisem dovolj počasen …, skratka, da še vedno prehitevam samega sebe. Kar pomeni, da nisem nič boljši od vseh tistih, ki hitrost enačijo z uspehom in se nenehno trudijo, da bi delovali hitro in seveda učinkovito.
Dobro, da vsaj pišem počasi, ker še ne vem, kam me bo vse skupaj pripeljalo, če sploh kam. Kaj pa vem, morda pa sploh ne bi smel začeti pisati. Ko enkrat začneš, ne moreš več nehati. Ti si nehal, ker te je preganjalo, kar si napisal, ne tisto, česar nisi napisal. Kar je bilo veliko bolj pošteno. Kako ustaviti usodo, ki smo jo napovedali v svojih nespametnih pesmih? Težko, pravzaprav nemogoče. In ko začne teči, se odvijati, je vseeno, ali je bila napisana. Preprosto obstaja, kot življenje, kot krogla, ki gre iz puškine cevi, prepeva Tom Waits v pesmi Hold on.
Vendar mora nekdo pritisniti na sprožilec, ustreliti prvi. In zakaj vedno isti, zakaj vedno tisti, ki imajo ideje, ker jih morajo imeti. Kaj pa vsi tisti, ki samo živijo, brez idej, brez odvečnih misli, urejeni in počasni, ker se jim ne mudi in samo čakajo, da drugi padejo, pred njimi seveda. Ja, seveda: predsodki ne ubijajo, tudi besede ne, razen izjemoma. Le čas zanesljivo ubija. Staviti nanj je enako kot staviti na politično opcijo, ki nenehno razglaša, da ji je mar za revne. Ker tako zagotovo ostaneš reven.
Tako kot tisti, ki se sramujejo bogastva, še preden so se ga sploh dotaknili, ker so jih vzgojili, da je revščina polna milosti in vere. In imaš milost, ki je počasna in tudi častna, dokler se ti ne začne muditi, ker te nihče več ne čaka in milost nima več smisla. Ker so te učili tudi to, da se moraš upreti, postaviti zase, se najprej spopasti z lastnimi strahovi in napakami, ne z onimi drugimi, ki samo čakajo tvoje napake, ker vedo, da jih vsak dela. In kdor ne zdrži, ta preprosto počepne. Nihče pa ti ne pove, da lahko odpustiš drugim le tako, da prej odpustiš sebi. Tega se moraš naučiti sam, pa naj stane, kolikor hoče. In ponavadi res stane, saj hudič ni poceni. Še posebej za tiste ne, ki ga kličejo.
Včasih pozabljaš prijatelje, ki so te že zdavnaj pozabili. Nimaš sreče, ker ne srečaš pravega človeka in začneš deliti misli, pisati in zmagovati nepomembne tekme; dovolj, da se ti dvigne samozavest in za trenutek pozabiš, da si samo del ekipe, ki lahko obstaja tudi brez tebe. Naenkrat ne podajaš več, ker misliš, da je žoga tvoja, in takrat je prepozno; napuh nikoli ne opazi, kdaj je postal napuh. Drugače ne bi bil to, kar je. Tako kot sreča nikdar ne pove, da je srečna. Še posebej tistim ne, ki jo sprašujejo. Sam moraš, tudi če ne znaš in ne smeš, ker si nehal, se predal. Ampak kako, se vprašaš. Počasi, se oglasi stari duh, ki je bil vedno tu, a ga nisi opazil, že dolgo časa ne. Počasi, ti pravi in te pusti samega, da se navadiš, še enkrat navadiš, na počasnost, ki si jo počasi izgubil, ko se ti je začelo muditi v konec, ki noče končati kot ti.
Že dolgo ti ni mar, kaj boš odgovoril, ko te bo kdo vprašal, kaj delaš in kako preživiš. Princip je isti, sve su ostalo nijanse, ti odgovarja panonski mornar. Prijatelj ne bi bil zadovoljen s tvojim pristopom. On ima odgovor vedno pripravljen, ker nikoli ne veš. Ja, nikoli ne veš. Pripravljen je, vendar se mu kljub temu ne mudi. Ker takšen je ta odgovor: počasen in po določenem času že brezčasen. Odgovarja pa samo takrat, ko ga kdo res lepo vpraša, ostalim samo na kratko odbrusi, kar jim gre. Če pa ga res lepo vprašaš, kaj dela, ti z veseljem odgovori, da je ravno naročil polno ladjo kave iz Gvatemale in da le še čaka, da ta vpluje v matično luko, kjer je že vse nared za prevzem. Če se ti ljubi spraševati naprej, ti razloži še to, da je transakcija tudi na poti in da se morata z ladjo srečati v pravem času, na točno dogovorjenem kraju, drugače gre vse po vodi. In gre ladja res po vodi, čeprav je znano, da se v Dalmaciji morju nikoli ne reče voda, dokler je ta slana.
Veliko jih je že ugotovilo, da je ta ladja našega prijatelja zelo počasna, tako kot je počasen dež, ki pada na počasne ladje. In da imajo nekateri preprosto preveč talenta, da bi ga zapravljali na hitro, zato to delajo počasi in z občutkom, kot je to počel Žan Zmazek, ki je ostal v Šiški, čeprav je imel v luki že čezoceanke s pomembnim tovorom. A je, tako kot se za večne talente spodobi, v nekem trenutku pozabil na te ladje in ostal zvest svoji počasnosti. Tako kot moj prijatelj je naročil kavo, ki potuje tako počasi, da smo že vsi pozabili, kdaj smo jo spili. Takšne kave pa so najboljše, se še vedno tolažim. Zato ga še kdaj pokličem in vprašam, kaj počne, le toliko, da preverim, ali še vedno premorem tisto prijaznost, s katero smo včasih spraševali, kaj počneš. Ladje seveda ne omenjam, ker ne želim kvariti posla, ki se bo nekoč gotovo zaključil.
Srh me je spreletel, ko sem pred časom ujel delček razgovora dveh mamic, ki sta si po uspešnem dnevu izmenjevali modrosti o življenju in je ena od njiju ugotovila, da so to ljudje, ki imajo čustva, kot bi bilo to nekaj, kar je danes zelo redko in seveda še kako nevarno. Ni me pretreslo to, da so zanjo čustva nekaj, s čimer se ni dobro igrati, temveč dejstvo, da se še vedno delimo na tiste, ki se branijo čustev, ker so preveč pragmatični, in one druge, ki so v večni nevarnosti, ker se predajajo pretiranim čustvom. Na način, kot se delimo: na hitre in počasne, bogate in revne, neumne in pametne. In ne nazadnje, še vedno, na normalne in nenormalne.
Torej je del čustvene inteligence tudi to, da sploh nisi čustven, da ne reagiraš na prvo, čeprav bi moral, da se ne zgubiš, ko se ravnaš po čustvih. Tako kot se je izgubil Vasa Ladački v Balaševićevi baladi, kjer pravi: Voleo je lepu, al' sirotu, i uz'o bi je samo da je znao. Voleš jednom u životu, sad bogatu il' sirotu, to ne bira pamet nego srce. Odšel je panonski mornar, z njim pa tudi delček tiste počasnosti, ki je bila še nedavno tega dovoljena, zdaj pa je skorajda že kazniva. Morda tudi zato toliko sveč in solz, od Ljubljane do Skopja, ker nas je Đole s svojimi »pretirano« čustvenimi baladami čuval pred hitrostjo in ljudmi brez čustev.
Grem ven, med pisanjem naredim to pogosto; pustim, da se stavki postarajo, vsaj malo, da postanejo počasni. Hodim brez cilja in tam, kjer je stara Ljubljana najožja, naletim na uspešnega kulturnika, ki bi se me očitno rad čim prej znebil, zato uporabi staro dobro frazo z ljubljanskih ulic: »Gužva, saj veš!« In že odvihra svoji hitrosti naproti. Jaz pa ostanem sam, z mislimi. In razmišljam: Kaj pa, ko bo enkrat prepozno? Boš še vedno hiter? Se ti bo mudilo čim prej končati? Boš lahko še enkrat občutil tisto sladko počasnost, s katero si zadrževal sunke usode, ki so te opozarjali, da bo nekega dne prišel trenutek, ko te bodo dohitele lastne pesmi, tako kot so dohitele Balaševića: Kad odem, kad me đavo isprati glavnim sokakom i kad mesečina zaveje moj trag, nemoj tugovati, jer jednom svakom mali nemi slavuj doleti na prag … Zbog pogrešne pesme u pogrešan čas … Hej, budi jaka ti, najlakše je plakati, to nam samo Gospod svira jesenju sonatu … Strah me da prođem, al' proći ću … kad jednom odem, a poći ću …
Davno, v nekih drugih, precej bolj počasnih časih so imeli v ljubljanskem Savskem naselju tisti, ki so si več upali, svoj lokalni pregovor: bodi to, kar si, samo pazi, da te ne dobijo. Danes bi se lahko glasil tudi drugače: bodi počasen, samo pazi, da te ne dobijo. Seveda vas bodo tisti, ki prisegajo na kult hitrosti, prepričevali, da moraš biti najprej dovolj hiter, da si lahko potem počasen. Nikar jim ne verjemite. Raje prisluhnite pesniku iz neke druge ljubljanske soseske, ki je nekoč napisal: včasih čakam, da te dohitim.
Res ne vem, kako sem lahko vprašal nekaj tako neumnega. Iz tega lahko sklepam samo to, da še nisem tam, da še nisem dovolj počasen …, skratka, da še vedno prehitevam samega sebe. Kar pomeni, da nisem nič boljši od vseh tistih, ki hitrost enačijo z uspehom in se nenehno trudijo, da bi delovali hitro in seveda učinkovito.
Dobro, da vsaj pišem počasi, ker še ne vem, kam me bo vse skupaj pripeljalo, če sploh kam. Kaj pa vem, morda pa sploh ne bi smel začeti pisati. Ko enkrat začneš, ne moreš več nehati. Ti si nehal, ker te je preganjalo, kar si napisal, ne tisto, česar nisi napisal. Kar je bilo veliko bolj pošteno. Kako ustaviti usodo, ki smo jo napovedali v svojih nespametnih pesmih? Težko, pravzaprav nemogoče. In ko začne teči, se odvijati, je vseeno, ali je bila napisana. Preprosto obstaja, kot življenje, kot krogla, ki gre iz puškine cevi, prepeva Tom Waits v pesmi Hold on.
Vendar mora nekdo pritisniti na sprožilec, ustreliti prvi. In zakaj vedno isti, zakaj vedno tisti, ki imajo ideje, ker jih morajo imeti. Kaj pa vsi tisti, ki samo živijo, brez idej, brez odvečnih misli, urejeni in počasni, ker se jim ne mudi in samo čakajo, da drugi padejo, pred njimi seveda. Ja, seveda: predsodki ne ubijajo, tudi besede ne, razen izjemoma. Le čas zanesljivo ubija. Staviti nanj je enako kot staviti na politično opcijo, ki nenehno razglaša, da ji je mar za revne. Ker tako zagotovo ostaneš reven.
Tako kot tisti, ki se sramujejo bogastva, še preden so se ga sploh dotaknili, ker so jih vzgojili, da je revščina polna milosti in vere. In imaš milost, ki je počasna in tudi častna, dokler se ti ne začne muditi, ker te nihče več ne čaka in milost nima več smisla. Ker so te učili tudi to, da se moraš upreti, postaviti zase, se najprej spopasti z lastnimi strahovi in napakami, ne z onimi drugimi, ki samo čakajo tvoje napake, ker vedo, da jih vsak dela. In kdor ne zdrži, ta preprosto počepne. Nihče pa ti ne pove, da lahko odpustiš drugim le tako, da prej odpustiš sebi. Tega se moraš naučiti sam, pa naj stane, kolikor hoče. In ponavadi res stane, saj hudič ni poceni. Še posebej za tiste ne, ki ga kličejo.
Včasih pozabljaš prijatelje, ki so te že zdavnaj pozabili. Nimaš sreče, ker ne srečaš pravega človeka in začneš deliti misli, pisati in zmagovati nepomembne tekme; dovolj, da se ti dvigne samozavest in za trenutek pozabiš, da si samo del ekipe, ki lahko obstaja tudi brez tebe. Naenkrat ne podajaš več, ker misliš, da je žoga tvoja, in takrat je prepozno; napuh nikoli ne opazi, kdaj je postal napuh. Drugače ne bi bil to, kar je. Tako kot sreča nikdar ne pove, da je srečna. Še posebej tistim ne, ki jo sprašujejo. Sam moraš, tudi če ne znaš in ne smeš, ker si nehal, se predal. Ampak kako, se vprašaš. Počasi, se oglasi stari duh, ki je bil vedno tu, a ga nisi opazil, že dolgo časa ne. Počasi, ti pravi in te pusti samega, da se navadiš, še enkrat navadiš, na počasnost, ki si jo počasi izgubil, ko se ti je začelo muditi v konec, ki noče končati kot ti.
Davno, v nekih drugih, precej bolj počasnih časih so imeli v ljubljanskem Savskem naselju tisti, ki so si več upali, svoj lokalni pregovor: bodi to, kar si, samo pazi, da te ne dobijo. Danes bi se lahko glasil tudi drugače: bodi počasen, samo pazi, da te ne dobijo.
Že dolgo ti ni mar, kaj boš odgovoril, ko te bo kdo vprašal, kaj delaš in kako preživiš. Princip je isti, sve su ostalo nijanse, ti odgovarja panonski mornar. Prijatelj ne bi bil zadovoljen s tvojim pristopom. On ima odgovor vedno pripravljen, ker nikoli ne veš. Ja, nikoli ne veš. Pripravljen je, vendar se mu kljub temu ne mudi. Ker takšen je ta odgovor: počasen in po določenem času že brezčasen. Odgovarja pa samo takrat, ko ga kdo res lepo vpraša, ostalim samo na kratko odbrusi, kar jim gre. Če pa ga res lepo vprašaš, kaj dela, ti z veseljem odgovori, da je ravno naročil polno ladjo kave iz Gvatemale in da le še čaka, da ta vpluje v matično luko, kjer je že vse nared za prevzem. Če se ti ljubi spraševati naprej, ti razloži še to, da je transakcija tudi na poti in da se morata z ladjo srečati v pravem času, na točno dogovorjenem kraju, drugače gre vse po vodi. In gre ladja res po vodi, čeprav je znano, da se v Dalmaciji morju nikoli ne reče voda, dokler je ta slana.
Veliko jih je že ugotovilo, da je ta ladja našega prijatelja zelo počasna, tako kot je počasen dež, ki pada na počasne ladje. In da imajo nekateri preprosto preveč talenta, da bi ga zapravljali na hitro, zato to delajo počasi in z občutkom, kot je to počel Žan Zmazek, ki je ostal v Šiški, čeprav je imel v luki že čezoceanke s pomembnim tovorom. A je, tako kot se za večne talente spodobi, v nekem trenutku pozabil na te ladje in ostal zvest svoji počasnosti. Tako kot moj prijatelj je naročil kavo, ki potuje tako počasi, da smo že vsi pozabili, kdaj smo jo spili. Takšne kave pa so najboljše, se še vedno tolažim. Zato ga še kdaj pokličem in vprašam, kaj počne, le toliko, da preverim, ali še vedno premorem tisto prijaznost, s katero smo včasih spraševali, kaj počneš. Ladje seveda ne omenjam, ker ne želim kvariti posla, ki se bo nekoč gotovo zaključil.
Odšel je panonski mornar, z njim pa tudi delček tiste počasnosti, ki je bila še nedavno tega dovoljena, zdaj pa je skorajda že kazniva. Morda tudi zato toliko sveč in solz, od Ljubljane do Skopja, ker nas je Đole s svojimi »pretirano« čustvenimi baladami čuval pred hitrostjo in ljudmi brez čustev. FOTO: Antonio Ahel/ATAImages
Srh me je spreletel, ko sem pred časom ujel delček razgovora dveh mamic, ki sta si po uspešnem dnevu izmenjevali modrosti o življenju in je ena od njiju ugotovila, da so to ljudje, ki imajo čustva, kot bi bilo to nekaj, kar je danes zelo redko in seveda še kako nevarno. Ni me pretreslo to, da so zanjo čustva nekaj, s čimer se ni dobro igrati, temveč dejstvo, da se še vedno delimo na tiste, ki se branijo čustev, ker so preveč pragmatični, in one druge, ki so v večni nevarnosti, ker se predajajo pretiranim čustvom. Na način, kot se delimo: na hitre in počasne, bogate in revne, neumne in pametne. In ne nazadnje, še vedno, na normalne in nenormalne.
Torej je del čustvene inteligence tudi to, da sploh nisi čustven, da ne reagiraš na prvo, čeprav bi moral, da se ne zgubiš, ko se ravnaš po čustvih. Tako kot se je izgubil Vasa Ladački v Balaševićevi baladi, kjer pravi: Voleo je lepu, al' sirotu, i uz'o bi je samo da je znao. Voleš jednom u životu, sad bogatu il' sirotu, to ne bira pamet nego srce. Odšel je panonski mornar, z njim pa tudi delček tiste počasnosti, ki je bila še nedavno tega dovoljena, zdaj pa je skorajda že kazniva. Morda tudi zato toliko sveč in solz, od Ljubljane do Skopja, ker nas je Đole s svojimi »pretirano« čustvenimi baladami čuval pred hitrostjo in ljudmi brez čustev.
Torej je del čustvene inteligence tudi to, da sploh nisi čustven, da ne reagiraš na prvo, čeprav bi moral, da se ne zgubiš, ko se ravnaš po čustvih. Tako kot se je izgubil Vasa Ladački v Balaševićevi baladi, kjer pravi: Voleo je lepu, al' sirotu, i uz'o bi je samo da je znao. Voleš jednom u životu, sad bogatu il' sirotu, to ne bira pamet nego srce.
Grem ven, med pisanjem naredim to pogosto; pustim, da se stavki postarajo, vsaj malo, da postanejo počasni. Hodim brez cilja in tam, kjer je stara Ljubljana najožja, naletim na uspešnega kulturnika, ki bi se me očitno rad čim prej znebil, zato uporabi staro dobro frazo z ljubljanskih ulic: »Gužva, saj veš!« In že odvihra svoji hitrosti naproti. Jaz pa ostanem sam, z mislimi. In razmišljam: Kaj pa, ko bo enkrat prepozno? Boš še vedno hiter? Se ti bo mudilo čim prej končati? Boš lahko še enkrat občutil tisto sladko počasnost, s katero si zadrževal sunke usode, ki so te opozarjali, da bo nekega dne prišel trenutek, ko te bodo dohitele lastne pesmi, tako kot so dohitele Balaševića: Kad odem, kad me đavo isprati glavnim sokakom i kad mesečina zaveje moj trag, nemoj tugovati, jer jednom svakom mali nemi slavuj doleti na prag … Zbog pogrešne pesme u pogrešan čas … Hej, budi jaka ti, najlakše je plakati, to nam samo Gospod svira jesenju sonatu … Strah me da prođem, al' proći ću … kad jednom odem, a poći ću …
Davno, v nekih drugih, precej bolj počasnih časih so imeli v ljubljanskem Savskem naselju tisti, ki so si več upali, svoj lokalni pregovor: bodi to, kar si, samo pazi, da te ne dobijo. Danes bi se lahko glasil tudi drugače: bodi počasen, samo pazi, da te ne dobijo. Seveda vas bodo tisti, ki prisegajo na kult hitrosti, prepričevali, da moraš biti najprej dovolj hiter, da si lahko potem počasen. Nikar jim ne verjemite. Raje prisluhnite pesniku iz neke druge ljubljanske soseske, ki je nekoč napisal: včasih čakam, da te dohitim.
