Razglednice z vroče strani Alp

Kljub začasnemu »očiščenju« narave zaradi ohladitve svetovnega gospodarstva bo letošnje leto eno od treh najtoplejših v zgodovini meritev, rekordno topli so oceani, koncentracija toplogrednih plinov v ozračju pa nezadržno raste. Če ne bomo glede podnebnih sprememb takoj ukrepali, se bo Slovenija iz države na sončni strani Alp že za časa življenja današnjih otrok spremenila v državo na vroči strani Alp.

Za lažjo predstavo, kako bo videti vaš domači kraj ali priljubljena izletniška točka ob koncu tega stoletja, če bomo nadaljevali s »poslom kot običajno«, so pri nevladni okoljski organizaciji Umanotera zasnovali fotografsko razstavo, na kateri prikazujejo nekatere kraje v Sloveniji, kakršni so danes in kakršni bodo ob koncu tega stoletja. Prikazan je najbolj črn od treh scenarijev izpustov toplogrednih plinov, ki jih je pripravila Agencije RS za okolje. Po njem ne bomo storili nič bistvenega za omejitev izpustov toplogrednih plinov, ti se bodo skozi celotno 21. stoletje še povečevali, povprečna temperatura zraka pa bo za do pet stopinj višja kot danes. Eno od takšnih »razglednic« prihodnosti, poplavljeni Piran, smo nedavno opazovali »v živo«.



Slovenija se zaradi geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. V zadnjih 60 letih se je temperatura ozračja pri nas povišala za dve stopinji Celzija, v svetu pa za stopinjo. Po projekcijah naj bi v prihodnosti pri nas imeli več padavin, predvsem na račun zimskih, ki pa bodo po nižinah vse pogosteje v obliki dežja, kar pomeni, da bo odteklo več vode. Padavinski dogodki bodo skoncentrirani v krajših časovnih obdobjih in bodo močnejši. Zaskrbljujoče je, da je Slovenija na območju, kjer se bo pogostost močnih neviht (z ekstremno točo in vetrom) v Evropi najbolj povečala poleg Padske nižine, pove Žiga Zaplotnik, podoktorski raziskovalec iz meteorologije na fakulteti za matematiko in fiziko univerze v Ljubljani.

Povečala se bosta tudi število in dolžina trajanja vročinskih valov, ki predstavljajo hud, ne tako oddaljen javnozdravstveni problem. Vročina je na svetovni ravni najhujši ubijalec, bistveno večji kot poplave in druge naravne nesreče, le da se tega ne zavedamo, ker se počasi plazi, pravi klimatologinja Mojca Dolinar iz Agencije RS za okolje. Spomnimo se vročinskega vala leta 2003, v katerem je v Evropi umrlo med 50.000 in 70.000 ljudi. V Sloveniji še nismo opravili študije, koliko več bolniških postelj bomo potrebovali poleti ob vročinskih valovih, ob tem opozarja Žiga Zaplotnik.




 

Vzporednice med koronsko in podnebno krizo

Raziskovalec, ki je vpet tako v razvoj numeričnih modelov za napovedovanje vremena kakor v modeliranje razvoja epidemije novega koronavirusa, vidi vzporednice med koronakrizo in podnebno krizo v dinamiki skepticizma do obeh pojavov ter pri odzivih nanju. »Pri epidemiji so ljudje najprej razmišljali, virusa ni, nikogar ne poznam, ki bi se okužil. Krožile so razne teorije zarot. Podobno je bilo pri podnebnih spremembah. Začelo se je z zanikanjem njihovega obstoja, sledila je druga stopnja zanikanja: podnebne spremembe so, vendar posledice ne bodo tako hude, nas že ne bodo prizadele. Podobno je bilo pri zanikanju resnosti virusa: virus sicer obstaja, a prizadene le starejše. Ni treba ukrepati, gremo naprej, kot da se nič ni zgodilo. Gremo naprej, da gospodarstvo ne bo trpelo. Enako razmišljanje prevladuje pri ukrepanju glede podnebnih sprememb.« Vendar študije in raziskave kažejo, da bo imel tisti, ki se bo z virusom najprej spoprijel, najmanjši padec gospodarske rasti. Podobno jasno študije kažejo, da se nam tudi ekonomsko izplača čim prej ukrepati glede podnebnih sprememb. Pozneje kot bomo ukrepali, večja bo škoda za gospodarstvo. »Dilema gospodarstvo ali javno zdravstvo, ki jo izpostavlja del slovenske politike, je lažna. V resnici oba pridobita, če čim hitreje ukrepamo,« je prepričan Zaplotnik.

Pandemija sars-cov-2 je skoraj v celoti odvrnila pozornost mednarodne skupnosti od podnebnih sprememb. Kakor, da ne obstaja aplikacija zoom, je bila na prihodnje leto prestavljena podnebna konferenca v Glasgowu, na kateri je bilo pričakovati okrepitev zavez držav za zmanjšanje segrevanja. V Sloveniji, kjer javni politični diskurz o podnebnih spremembah tako rekoč ne obstaja, je še veliko slabše. V zadnjem letu se je politični diskurz popolnoma osredotočil na pandemijo novega koronavirusa, kar je po svoje razumljivo, saj ima ta problem trenutno največjo vidnost, ne vem pa, če je tudi opravičljivo, pravi Aljoša Slameršak, magister klimatskih znanosti, okoljski ekonomist in raziskovalec na avtonomni univerzi v Barceloni.

A to še ne pomeni, da se nič ne dogaja, dodaja Slameršak. »Države sprejemajo podnebne strategije, tudi ambicioznejše cilje.« Evropski voditelji so se dogovorili, da bo EU do leta 2030 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 55 odstotkov (glede na leto 1990). To pomeni povišanje zdajšnjega cilja, ki je 40 odstotkov. Vendar nevladne organizacije opozarjajo, da to še vedno ni dovolj. Slameršak izpostavlja še en problem. »EU je na deklarativni ravni najbolj podnebno ambiciozna skupnost. Postavila je precej jasne cilje (da bo do leta 2050 postala podnebno nevtralna z ničelnimi neto emisijami, op. p.), nekoliko vprašljiva pa je njihova izvedba, in tudi kako je postavila kriterije trajnosti. Obstaja zelo velika diskrepanca med temi kriteriji in bolj objektivnimi, tudi znanstvenimi merili trajnosti.«

Če povzamemo, po mnenju Slameršaka podnebna strategija EU ne zadošča ključnim merilom znanosti. Glavna napaka je, da doseganje podnebne nevtralnosti zelo močno temelji na tehnoloških inovacijah in rešitvah, ki trenutno še ne obstajajo, vendar v srednjeročnih načrtih že igrajo zelo pomembno vlogo. Gre predvsem za sisteme za zajemanje in skladiščenje ogljika, ki niso preverjeni v takšnem obsegu, kot jih predstavljajo strategije razvitih držav v vsej EU. »Po previdnostnem načelu, v kolikor resnično prepoznavamo podnebne spremembe kot zelo problematične in temeljni izziv za dostojno prihodnost človeštva, znanstveniki opozarjamo, da bi morali večjo pozornost namenjati rešitvam, za katere vemo, da delujejo. Utemeljiti bistveni del strategije na rešitvah, za katere predpostavljamo, da jih bomo imeli v nekaj desetletjih, ni moralno sprejemljivo,« meni Slameršak.

​


 

NEPN kot odsev stanja duha

Da bi preprečili najbolj nevarne posledice podnebnih sprememb, bi morali še pred sredino stoletja postati podnebno nevtralna družba. To pomeni, da izpusti toplogrednih plinov, ki jih ustvarjamo s svojim načinom življenja, ne bi smeli biti večji od zmožnosti naravnih ponorov, da jih odstranijo iz ozračja. Slovenija se je temu cilju zavezala s pridružitvijo pariškemu podnebnemu sporazumu. Vendar nas osnutek dolgoročne podnebne strategije in nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), sprejet februarja letos, ne peljeta k temu cilju. Pri slednjem je Evropska komisija načrte Slovenije na področju obnovljivih virov energije ocenila kot neambiciozne, ambicijo na področju energetske učinkovitosti pa kot skromno oziroma majhno. Da NEPN ni skladen s cilji Evropske komisije – do leta 2030 predvideva 30-odstotno znižanje emisij glede na referenčno leto, medtem ko se je EU zavezala k 55-odstotnemu znižanju –, kakor tudi ne s pariškim podnebnim sporazumom, saj predvideva le 21-odstotno in ne potrebno 55-odstotno zmanjšanje emisij med letoma 2020 in 2030, opozarjajo štirje mladi strokovnjaki, med katerimi sta poleg naših sogovornikov Žige Zaplotnika in Aljoše Slameršaka še Nina Črnivec (Agencija RS za okolje) in Lina Boljka (univerza v Bergnu).

»NEPN precejšen del cilja za razogljičenje utemeljuje na dejstvu, da v Sloveniji imamo gozdove. Kot so opozorili tudi moji kolegi klimatologi, so ocene teh ogljičnih ponorov zelo optimistično nastavljene. Predpostavljamo, da bodo gozdovi opravljali funkcijo, ki je verjetno ne bodo, zgolj za to, da lažje dosežemo številčne cilje. Prav v tej točki vidim diskrepanco med postavljenimi kriteriji trajnosti in znanstvenimi merili trajnosti. Kriterije lahko ponarediš tako, da je na koncu videti, kakor da si jih izpolnil in dosegel učinke, ampak dejanski učinki se merijo v spremembi globalne temperature in toplogrednih emisij. Biti moramo zelo konsistentni in nastaviti podnebne strategije tako, da bodo zadostile ključnim merilom znanosti,« opozarja Aljoša Slameršak.

»Naš NEPN je zelo pragmatičen, ni vizionarski načrt. Zelo močno upošteva trenutno stanje, tudi stanje duha. Narejen je tako, da noče podirati ustaljenih vzorcev v družbi,« ocenjuje Mojca Dolinar. Načrt predpostavlja, da se bo skupna poraba energije povečevala namesto obratno. »To pa je za družbo zelo boleče. Porabo bi morali bistveno zmanjšati, ker ne moremo iti preko meja naravnih danosti, tudi pri obnovljivih virih energije. Lahko pa delež obnovljivih virov energije povečamo, če zmanjšamo skupno porabo. Pravzaprav ni drugega izhoda, če želimo slediti pariškemu sporazumu,« meni Dolinarjeva.

Če bi dosledno upoštevali ugotovitve znanosti, bi morali na letni ravni za razogljičenje energetskega sistema namenjati vsaj 1,5 odstotka BDP, ocenjujeta IPCC in OECD. Na drugi strani pa zgolj z investicijami v novo infrastrukturo za obnovljive vire energije ne moremo doseči pravočasnega razogljičenja, zato je treba začeti razmišljati, kako transformirati naše gospodarstvo v smeri manjše in bolj učinkovite porabe energije, pravi tudi Aljoša Slameršak. Kot ključen ukrep, ki manjka v osnutku dolgoročne podnebne strategije Slovenije, navaja vpeljavo davka na ogljik, s katerim bi država obdavčila emisije, ki nastanejo v proizvodnji in trgovini dobrin in storitev.




 

Predlogi za zeleno transformacijo

Davek na ogljik oziroma širše zelena davčna reforma je eden od ukrepov iz Predlogov za program o zeleni transformaciji in omejitvi podnebnih sprememb, ki so jih oblikovali Slameršak, Zaplotnik, Boljka in Černivčeva ter jih prek družbenih omrežij naslovili na vse politične stranke v začetku decembra. V njih definirajo ključne ukrepe za sedem področij (znanost in izobraževanje, prehod na nizkoogljično energijo, energetska varčnost, proračun in javne finance, promet in delo od doma, raba tal in prehrana, prilagajanje).

Kaj predlagajo mladi strokovnjaki? Na področju znanosti in izobraževanja naj se ustanovi znanstveni svet za podnebno politiko, ki ga sestavljajo strokovnjaki različnih strok, podnebne in okoljske teme pa naj se vključijo v obvezni del učnih programov na vseh ravneh izobraževanja. Pri prehodu na nizkoogljično energijo bo treba opustiti premog do leta 2030 in čim prej sprejeti odločitev o drugem bloku nuklearne elektrarne Krško. Odločitev leta 2027, kot jo predvideva NEPN, je prepozna, opozarjajo. Podpreti in pripraviti je treba projekte energetske infrastrukture iz obnovljivih virov, pri čemer omenjajo predvsem polja vetrnih elektrarn in uporabo geotermalne energije. Namesto velikih centraliziranih energetskih infrastrukturnih projektov je treba podpreti projekte energetske samooskrbe na ravni gospodinjstev, skupnosti in zadrug, kot so na primer skupnostne sončne elektrarne na strehah večstanovanjskih stavb. In seveda, opustiti je treba subvencije za fosilna goriva. 

Na področju energetske varčnosti je za boj proti energetski revščini treba okrepiti spodbude za energetsko varčno gradnjo in energetske prenove stavb ter zagotoviti investicije v prenovo električnega omrežja. V okviru zelene davčne reforme naj država poleg davka na ogljik sprejme zavezo, da bo 1,5 odstotka letnega BDP namenila za prilagajanje energetskega sistema in za sklad za prilagajanje na podnebne spremembe. Sprejme naj tudi usmeritve za omejitev investicij v infrastrukturo, ki prispeva k rasti emisij; širitev ali novi pasovi avtocest naj se izključijo iz seznama državnih investicij. Na področju rabe tal in prehrane naj država spodbuja prehrambno samozadostnost s krepitvijo lokalnih prehranskih verig z visokim deležem ekološkega kmetijstva ter pripravi projekte, ki bodo povečali uporabo lokalnih izdelkov v javnih institucijah. Kmetijstvu naj pomaga pri preusmeritvi v bolj trajnostno ter postopno zmanjša obseg panog, ki občutno prispevajo k toplogrednim izpustom. Ustanovi naj se sklad za prilagajanje na podnebne spremembe, ki naj vključuje denar za kratkoročno (takojšnjo pomoč pri prilagajanju na vremenske ujme) in dolgoročno prilagajanje infrastrukture na podnebne spremembe.




Najtežje bo razogljičiti promet, ki je z več kot 50 odstotnim deležem največji vir emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami toplogrednih plinov. NEPN predvideva, da se bodo emisije iz tega sektorja do leta 2030 zmanjšale za deset odstotkov. Avtorji programa zelene transformacije predlagajo okrepitev investicij v železnice, javni prevoz, spodbude za nakup okoljsko prijaznejših osebnih in tovornih vozil, spodbujanje kolesarjenja in hoje ter dela od doma. Okoljski ekonomist pri Umanoteri Jonas Sonnenschein pravi, da bi za pomembno zmanjšanje ogljičnega odtisa prometa morali uporabiti kombinacijo vseh treh glavnih strategij zmanjševanja emisij ogljikovega dioksida iz (večinoma cestnega) prometa: bolj učinkovita vozila, menjava goriv in zmanjšanje prometa. Za to bi morali sprejeti številne ukrepe. Sam je naklonjen visoki obdavčitvi velikih avtomobilov in avtomobilov, ki najbolj onesnažujejo (Danska, Norveška), z zbranim denarjem pa bi subvencionirali čiste alternative.

Če davki ne bi delovali, je druga možnost zakonska omejitev. »Prve države so se že odločile, da bodo prepovedale motorje z notranjim izgorevanjem. Vendar pa mora biti tako radikalen prehod naznanjen primerno vnaprej – beri zdaj! –, da se lahko ljudje, industrija in infrastruktura pravočasno prilagodijo.« Drugi pomemben dejavnik zmanjšanja ogljičnega odtisa prometa je prostorsko in mestno načrtovanje. »Obstajajo močni dokazi o vsiljenih potrebah, kar pomeni, da nova, bolj ekstenzivna in zmogljivejša infrastruktura privlači še več voznikov. Na primer, če razširimo vpadnice v Ljubljano, bo po njih steklo več prometa, zlasti ob tako visokih cenah nepremičnin v Ljubljani. Večnamenske stanovanjske četrti, v katerih ljudje tudi delajo in nakupujejo, lahko zmanjšajo potovanja na delovno mesto,« pojasnjuje Sonnenschein.

Vse je mogoče, če se hoče. A politične volje za takšne spremembe pri nas ni. »Sklad za podnebne spremembe, ki premore 200 milijonov evrov na letni ravni, je v zadnjem letu porabil le okoli deset odstotkov tega denarja. Res je, da 200 milijonov ne ustreza 1,5 odstotkom BDP, ki sta potrebna za transformacijo energetskega sistema. Potrebovali bi trikrat bogatejši sklad. A če ga že imamo, bi morali sredstva vsaj znati počrpati.« In drugič, ko se pogovarjamo, da bi ta denar porabili za gradnjo sežigalnice odpadkov, je očitno tudi, da nismo sposobni pripraviti niti projektov, ki gredo v smeri razogljičenja,« je boleče iskren Aljoša Slameršak. Če je tej državi res tako pomembno, da gospodarstvo ne trpi, bo morala ob obetu milijonov evrov za zeleno okrevanje iz bruseljske blagajne zelo hitro zavihati rokave in začeti pripravljati prave zelene projekte.