Rekli so ji krvava Gina
Gina Haspel, ki obožuje Johnnyja Casha, je nova direktorica Cie.
Odpri galerijo
Enainšestdesetletna Gina Haspel za Cio dela že več kot trideset let. FOTO: Reuters
V mačističnem svetu Trumpove administracije in v času šovinističnega predsedniškega besednjaka se zdi presenetljivo, da je vodilno mesto obveščevalne agencije Cia prvič v zgodovini zasedla ženska. A enainšestdesetletna Gina Haspel, ki za agencijo dela že več kot trideset let, pač ni tista predstavnica »drugega spola«, ki bi napovedovala bolj človeški veter. Njena kariera je namreč povezana z najbolj temačnimi trenutki Cie. Rekli so ji tudi krvava Gina.
O Gini Haspel, ženski s terena, sicer ni veliko znanega, saj je biografija ambiciozne vohunke, ki je bila aktivna že v času hladne vojne, polna strogo zaupnih podatkov, ki bodo očitno ostali skriti očem javnosti. A nekatere najbolj neprijetne resnice so vseeno prišle na dan. V času predsednikovanja Georgea W. Busha je po 11. septembru vodila skrivni zapor Cie na Tajskem, kjer so kruto mučili ujetnike, osumljene terorizma. Med drugim so jih zapirali v majhne zaboje, jim kratili spanec, uporabljali pa so tudi sporno vodno deskanje, ki ga ženevska konvencija prepoveduje. Nekaj takšnih zaslišanj naj bi Haspelova celo osebno nadzorovala. Saudijec Abu Zubajda, za katerega je Cia sumila, da je eden od vodilnih članov Al Kaide, je preživel 83 vodnih deskanj, zaradi česar naj bi doživel, kot trdi njegov odvetnik, kar 175 kapi. Zubajda je zaradi mučenj ostal brez levega očesa, trenutno je v zaporu Guantanamo.
Da sporni posnetki mučenj ne bi prišli na dan, so leta 2005 uničili 92 videokaset in Gina je bila takrat spet zraven, saj je kot pomočnica direktorja nacionalne tajne službe Joséja Rodrigueza napisala ukaz za likvidacijo dokumentacije. Nekdanji predsednik Obama se je kasneje odločil, da zaradi teh dejanj ne bo nikogar postavil pred sodišče, ker želi, kot je dejal, gledati naprej, in ne nazaj. Kot so pred nekaj dnevi zapisali v Guardianu, bo morda to odločitev obžaloval, saj bi bila Haspelova, če bi jo zagrabila roka pravice, takrat obsojena.
Ne čudi, da pri ameriški zvezi za državljanske svoboščine nad novo direktorico niso navdušeni in so jo označili za osrednjo osebo v enem najbolj sramotnih in nezakonitih poglavij sodobne ameriške zgodovine. »V mučenja je bila vpletena od glave do peta.« Evropski center za ustavne in človekove pravice v Nemčiji pa od tožilstva zahteva nalog za aretacijo in obtožnico zoper Gino Haspel zaradi kratenja človekovih pravic. Žvižgač in nekdanji analitik Agencije za nacionalno varnost Edward Snowden, ki je zavetje našel v Rusiji, je o tem povedal: »Nova direktorica Cie, ki je mučila ljudi, verjetno ne bo mogla potovati v EU na srečanja z drugimi vohunskimi šefi, ne da bi se soočila z zahtevo za svojo aretacijo v Nemčiji.«
Zaslišanje Gine Haspel v ameriškem senatu je bilo napeto. Pred stavbo so se zbrali protestniki, ki jih je razgnala policija. Demokratska senatorka Kamala Harris je vanjo ves čas vrtala z istim vprašanjem: »Ali verjamete, da so bile zasliševalne tehnike nemoralne?« Odgovori Haspelove so bili dolgi in formalni, a glede nemoralnosti se ni želela izreči.
Do hladnokrvne kandidatke je bil izjemno kritičen tudi nekdanji republikanski predsedniški kandidat in senator iz Arizone John McCain, ki je vietnamski veteran in nasprotuje vsem oblikam mučenja zapornikov, saj ima s tem bolečo izkušnjo. Leta 1967 so nad Hanojem sestrelili njegovo letalo in pristal je v vietkongovskih zaporih, kjer je bil izpostavljen različnim oblikam nasilja. Izpustili so ga šele čez pet let. Trump se je iz njegove usode prav rad ponorčeval: »Vojni heroj je postal, ker je bil v ujetništvu. Zame so heroji tisti, ki jih nikoli ne ujamejo.«
McCain je bil glede Haspelove odločen; nekdo, ki se ne izreče o tem, da je mučenje nemoralno, ne sme pristati na vrhu obveščevalne organizacije. Ko jo je eden od senatorjev proti koncu zaslišanja vprašal, ali bi, če bi ji tako ukazal Trump, spet uvedla vodno deskanje, je odgovorila, da verjame, da ji predsednik tega ne bo nikoli ukazal. In ko se je z galerije zaslišal ciničen smeh, se je popravila: »Cia se pod nobenimi pogoji ne bo vrnila k takšnemu načinu zasliševanja.« Senat jo je na koncu le potrdil, in sicer s 54 glasovi za in 45 proti, strankarsko pa so bili glasovi močno razdeljeni.
Ni čudno, da je Donald Trump tako navdušen nad njo, saj je na predvolilnih shodih rad vzkliknil: »Seveda bom odobril mučenje z vodnim deskanjem! Mislim, da je še premalo boleče.« Ali pa: »Ko me vprašajo, kaj si mislim o vodnem deskanju, jim kar povem: Všeč mi je! Še veliko hujše stvari podpiram.« Ko je postal predsednik, se je ta njegova dikcija malce ohladila, saj naj bi mu državni sekretar za obrambo James Mattis pojasnil, da so včasih pogovor, nekaj piv in škatlica cigaret dovolj za najbolj iskrena priznanja zapornikov. A pred nekaj tedni se je predsednik znova razvnel.
Vodno deskanje je v nasprotju z mednarodnim pravom, a ga je Bela hiša po letu 2001 vseeno odobrila. Ta kruta metoda ima dolgo zgodovino, domislili so se je največji mojstri za trpljenje, španski inkvizitorji, in jo imenovali tortura del agua. Ko so človekoljubne organizacije in mednarodna skupnost zaradi tega na začetku tisočletja protestirale pri ameriški administraciji, je takratni podpredsednik Dick Cheney povedal, da to sploh ni mučenje, temveč »le namakanje z vodo, s katerim rešujejo življenja«.
Že pokojni angleški novinar Christopher Hitchens, za katerega je kolumnist Francis Wheen izjavil, da je v svojem divjem življenju poskusil čisto vse, razen incesta in folklornih plesov, je želel zadevo razčistiti. Odšel je globoko v gozd Severne Karoline, v štab ameriških specialcev, in ta surovi postopek preizkusil na svojem telesu in duši. Kasneje je za revijo Vanity Fair o tem napisal članek. »Mislil sem, da je Orwell v romanu 1984 opisal najbolj grozljiva mučenja, ki so se dogajala v kleti Ministrstva za ljubezen v znameniti sobi 101, a sem se motil.« »Zalivanje z vodo« je zdržal le nekaj sekund, tako je bilo boleče. »Ni čudno, da žrtve priznajo čisto vse, le da bi bilo trpljenja čim prej konec.« Po tej izkušnji je še dolgo imel nočne more, lahko bi mu za vedno poškodovala pljuča. »Na živce mi gre, da ljudje govorijo, da se žrtvi zdi, da se utaplja, dejansko se utapljaš.« Njegovemu članku je bilo naslov Verjemite mi, to je mučenje!
Dobra stran ob imenovanju Gine Haspel je, da so časopisi, med njimi Guardian in New York Times, objavili izpovedi žrtev, ki so opisovale že pozabljene zgodbe o tem, kako so preživele trpinčenje in zaslišanja, ki jih je organizirala ali izvajala najbolj znana obveščevalna agencija na svetu. Kot je zapisal profesor James Cavallaro, ki se ukvarja s človekovimi pravicami, je od 11. septembra naprej Cia dobila predznak domoljubne organizacije, ki ščiti ZDA pred negativci in ji je dovoljeno prav vse. In to ni bilo dobro.
O Gini Haspel, ženski s terena, sicer ni veliko znanega, saj je biografija ambiciozne vohunke, ki je bila aktivna že v času hladne vojne, polna strogo zaupnih podatkov, ki bodo očitno ostali skriti očem javnosti. A nekatere najbolj neprijetne resnice so vseeno prišle na dan. V času predsednikovanja Georgea W. Busha je po 11. septembru vodila skrivni zapor Cie na Tajskem, kjer so kruto mučili ujetnike, osumljene terorizma. Med drugim so jih zapirali v majhne zaboje, jim kratili spanec, uporabljali pa so tudi sporno vodno deskanje, ki ga ženevska konvencija prepoveduje. Nekaj takšnih zaslišanj naj bi Haspelova celo osebno nadzorovala. Saudijec Abu Zubajda, za katerega je Cia sumila, da je eden od vodilnih članov Al Kaide, je preživel 83 vodnih deskanj, zaradi česar naj bi doživel, kot trdi njegov odvetnik, kar 175 kapi. Zubajda je zaradi mučenj ostal brez levega očesa, trenutno je v zaporu Guantanamo.
Da sporni posnetki mučenj ne bi prišli na dan, so leta 2005 uničili 92 videokaset in Gina je bila takrat spet zraven, saj je kot pomočnica direktorja nacionalne tajne službe Joséja Rodrigueza napisala ukaz za likvidacijo dokumentacije. Nekdanji predsednik Obama se je kasneje odločil, da zaradi teh dejanj ne bo nikogar postavil pred sodišče, ker želi, kot je dejal, gledati naprej, in ne nazaj. Kot so pred nekaj dnevi zapisali v Guardianu, bo morda to odločitev obžaloval, saj bi bila Haspelova, če bi jo zagrabila roka pravice, takrat obsojena.
Ne čudi, da pri ameriški zvezi za državljanske svoboščine nad novo direktorico niso navdušeni in so jo označili za osrednjo osebo v enem najbolj sramotnih in nezakonitih poglavij sodobne ameriške zgodovine. »V mučenja je bila vpletena od glave do peta.« Evropski center za ustavne in človekove pravice v Nemčiji pa od tožilstva zahteva nalog za aretacijo in obtožnico zoper Gino Haspel zaradi kratenja človekovih pravic. Žvižgač in nekdanji analitik Agencije za nacionalno varnost Edward Snowden, ki je zavetje našel v Rusiji, je o tem povedal: »Nova direktorica Cie, ki je mučila ljudi, verjetno ne bo mogla potovati v EU na srečanja z drugimi vohunskimi šefi, ne da bi se soočila z zahtevo za svojo aretacijo v Nemčiji.«
007
Če bi bil James Bond resničen, bi ga poznala, saj je bila več let šefica podružnice Cie v Londonu.
Walk the Line
Na videz hladna kraljica obožuje Johnnyja Casha.
Družina
Njen oče je bil zaposlen v vojski. Je ločena in nima otrok.
Če bi bil James Bond resničen, bi ga poznala, saj je bila več let šefica podružnice Cie v Londonu.
Walk the Line
Na videz hladna kraljica obožuje Johnnyja Casha.
Družina
Njen oče je bil zaposlen v vojski. Je ločena in nima otrok.
Zaslišanje Gine Haspel v ameriškem senatu je bilo napeto. Pred stavbo so se zbrali protestniki, ki jih je razgnala policija. Demokratska senatorka Kamala Harris je vanjo ves čas vrtala z istim vprašanjem: »Ali verjamete, da so bile zasliševalne tehnike nemoralne?« Odgovori Haspelove so bili dolgi in formalni, a glede nemoralnosti se ni želela izreči.
Do hladnokrvne kandidatke je bil izjemno kritičen tudi nekdanji republikanski predsedniški kandidat in senator iz Arizone John McCain, ki je vietnamski veteran in nasprotuje vsem oblikam mučenja zapornikov, saj ima s tem bolečo izkušnjo. Leta 1967 so nad Hanojem sestrelili njegovo letalo in pristal je v vietkongovskih zaporih, kjer je bil izpostavljen različnim oblikam nasilja. Izpustili so ga šele čez pet let. Trump se je iz njegove usode prav rad ponorčeval: »Vojni heroj je postal, ker je bil v ujetništvu. Zame so heroji tisti, ki jih nikoli ne ujamejo.«
McCain je bil glede Haspelove odločen; nekdo, ki se ne izreče o tem, da je mučenje nemoralno, ne sme pristati na vrhu obveščevalne organizacije. Ko jo je eden od senatorjev proti koncu zaslišanja vprašal, ali bi, če bi ji tako ukazal Trump, spet uvedla vodno deskanje, je odgovorila, da verjame, da ji predsednik tega ne bo nikoli ukazal. In ko se je z galerije zaslišal ciničen smeh, se je popravila: »Cia se pod nobenimi pogoji ne bo vrnila k takšnemu načinu zasliševanja.« Senat jo je na koncu le potrdil, in sicer s 54 glasovi za in 45 proti, strankarsko pa so bili glasovi močno razdeljeni.
Ni čudno, da je Donald Trump tako navdušen nad njo, saj je na predvolilnih shodih rad vzkliknil: »Seveda bom odobril mučenje z vodnim deskanjem! Mislim, da je še premalo boleče.« Ali pa: »Ko me vprašajo, kaj si mislim o vodnem deskanju, jim kar povem: Všeč mi je! Še veliko hujše stvari podpiram.« Ko je postal predsednik, se je ta njegova dikcija malce ohladila, saj naj bi mu državni sekretar za obrambo James Mattis pojasnil, da so včasih pogovor, nekaj piv in škatlica cigaret dovolj za najbolj iskrena priznanja zapornikov. A pred nekaj tedni se je predsednik znova razvnel.
Vodno deskanje je v nasprotju z mednarodnim pravom, a ga je Bela hiša po letu 2001 vseeno odobrila. Ta kruta metoda ima dolgo zgodovino, domislili so se je največji mojstri za trpljenje, španski inkvizitorji, in jo imenovali tortura del agua. Ko so človekoljubne organizacije in mednarodna skupnost zaradi tega na začetku tisočletja protestirale pri ameriški administraciji, je takratni podpredsednik Dick Cheney povedal, da to sploh ni mučenje, temveč »le namakanje z vodo, s katerim rešujejo življenja«.
Že pokojni angleški novinar Christopher Hitchens, za katerega je kolumnist Francis Wheen izjavil, da je v svojem divjem življenju poskusil čisto vse, razen incesta in folklornih plesov, je želel zadevo razčistiti. Odšel je globoko v gozd Severne Karoline, v štab ameriških specialcev, in ta surovi postopek preizkusil na svojem telesu in duši. Kasneje je za revijo Vanity Fair o tem napisal članek. »Mislil sem, da je Orwell v romanu 1984 opisal najbolj grozljiva mučenja, ki so se dogajala v kleti Ministrstva za ljubezen v znameniti sobi 101, a sem se motil.« »Zalivanje z vodo« je zdržal le nekaj sekund, tako je bilo boleče. »Ni čudno, da žrtve priznajo čisto vse, le da bi bilo trpljenja čim prej konec.« Po tej izkušnji je še dolgo imel nočne more, lahko bi mu za vedno poškodovala pljuča. »Na živce mi gre, da ljudje govorijo, da se žrtvi zdi, da se utaplja, dejansko se utapljaš.« Njegovemu članku je bilo naslov Verjemite mi, to je mučenje!
Dobra stran ob imenovanju Gine Haspel je, da so časopisi, med njimi Guardian in New York Times, objavili izpovedi žrtev, ki so opisovale že pozabljene zgodbe o tem, kako so preživele trpinčenje in zaslišanja, ki jih je organizirala ali izvajala najbolj znana obveščevalna agencija na svetu. Kot je zapisal profesor James Cavallaro, ki se ukvarja s človekovimi pravicami, je od 11. septembra naprej Cia dobila predznak domoljubne organizacije, ki ščiti ZDA pred negativci in ji je dovoljeno prav vse. In to ni bilo dobro.
