V nadaljevanju preberite:
Letnik 1959. Je daleč najbolj poznan in priljubljen italijanski zgodovinar, mojster jasne in razločne zgovornosti, ki nima kaj zavidati Karteziju, radodaren sogovornik in vrhunski znanstveni komunikator. Alessandro Barbero poučuje zgodovino srednjega veka na Univerzi vzhodnega Piemonta. Z romanom o Napoleonovih časih je leta 1996 prejel nagrado strega, objavlja v dnevniku La Stampa in vodi tematske tv-oddaje, dolga leta v Superquarku ob boku zimzelenega Piera Angele. V radodarnem razgovoru si razveževa jezik o življenjskih temah.
Zgodovina se začne z napornim zagonom čez hišni prag do konteksta, vzrokov, povodov in posledic, s korakom v kompleksno misel, ki je najboljši miselni približek stvarne preteklosti. Spomin, memorija, zgodovina – pomagajte nam odmotati klobčič z razlikovalno opredelitvijo treh pojmov.
Začniva pri koncu. Zgodovina je preprosto vse, kar se je človeštvu zgodilo, odkar hodi po tej zemlji. Karkoli se je kadarkoli komurkoli pripetilo, spada v zgodovino in draži zanimanje zgodovinarjev. Težko mi je verjeti, da se bo čez tisoč let kak zgodovinar spraševal, kaj sem zajtrkoval danes, čeprav je zame vprašanje o tem, kaj je imel klerik na krožniku za zajtrk okrog leta tisoč, strašna zanimivost. Če je vse, kar se je vsakomur nekoč zgodilo, zgodovina, je naloga zgodovinarja odpirati smerne poti, izslediti vozlišča in probleme, usmerjati zanimanja in poskušati ugotoviti, kaj se je nekoč dogajalo, brez zavzemanja za to ali ono stališče, temveč nasprotno, razvozlati vzroke in razloge vseh soudeleženih v določeni prigodi.
Zdaj pa pozor, ker stopam na spolzka tla: sodobni zgodovinar, ki denimo preučuje fašistični pokol na Slovenskem leta 1943, bo ob soočenju z grozodejstvi, žrtvami in krvniki – pa naj bodo nemški esesovci ali italijanski alpinci – kajpak dobil kurjo polt, zaman bo potlačeval čustveni izbruh, ker je čustveno soudeležen, ker so mu dogodki preblizu, ob pripovedi o tem, da je vladar Hunov Atila zravnal z zemljo Oglej, pa brez groze in jeze ostaja ravnodušen. In vendar je zgodovinarjeva dolžnost podrobno odkrivati vso preteklost, tudi čustveno ozadje krvnikov, njihove vzgibe in nagibe, vrednotni sistem, smisel in razloge, njihov zorni kot. Kar seveda ne pomeni, da nima pravice zavzemati moralnega ali političnega stališča, v svoji vesti in v javnosti – a to je že druga zgodba.
Spomin je, nasprotno, preteklost nekaterih, osebna zadeva, družinska zgodba. Kdor se sprašuje o tem, kaj si Italijani mislijo o fašizmu in odporništvu, o partizanstvu in komunizmu, mora nujno upoštevati družinski spomin, ki ima predvsem pri nas poglavitno besedo pri prenašanju spominskih vrednot na potomce. Na čigavi strani so stali tvoji svojci? To se otrokom pripoveduje doma. V ta koš spada tudi spomin skupnosti ali naroda, ki pa vselej ostaja »naš« spomin, ločen in drugačen od spomina drugega. Kljub temu da ga nosi v sebi, se zgodovinar ne sme pustiti zapeljati od spominskega klica. Če povzamem, zgodovina je pretekla zgodba vseh udeleženih v nekem dogodku, spomin pa le nekaterih.
