V nadaljevanju preberite še:

V svetu, kjer stvari razpadajo v podobe, Luka ne ponuja slike, temveč prisotnost. Ko vrže, ne meri, temveč zaupa. Ko podaja, ne kalkulira, temveč daje. V tem je njegova alkimija: ne v pretvorbi svinca v zlato, temveč v pretvorbi igre v resnico. Srčno resnico, ki ne pozna zmagovalcev, temveč tiste, ki so se dali.

Mar ni to eksistencialna revolucija? Da oseba v trenutku, ko preseže utilitarnost, zasije kot dogodek ljubezni. Ne sentimentalno. Ne heroično. Temveč v kretnji, ki postane resnica sama. Luka Dončić ne rešuje sveta. A svet, za hip, ko ga gledamo, ni več porušen. Kajti z njim gledamo možnost. Možnost, da igra – kot ljubezen – še obstaja.

On daje povračila brez zagotovila. In prav zato lahko daje vse. Ko igra, ne igra zato, ker je nekdo. Igra, da postaja – v vsakem trenutku znova – tisti, ki ga še ne pozna. Subjektivnost kot resnica pomeni hoditi, ne posedovati. Ljubezen ne dokazuje. Ljubezen je.

Tisti, ki poznajo Luko, vedo: za vesoljno spretnostjo in instinktom se skriva nekaj redkega – notranji otrok, ki še verjame v igro. Ta otrok ni naiven, ampak iskren. Luka ne deluje kot cinik. Ko izgubi, čuti. Ko se smeji, zveni pristno. Ko naredi nekaj spektakularnega, to ni trik, temveč spontanost. In ravno ta igrivost – ki ni manipulacija, temveč dar srca – je temelj njegove srčne alkimije. Sveta ne spreminja z besedami, temveč z držo: da je še vedno mogoče biti iskren v spektaklu, oseba v dobi algoritma.