Tomaž Štolfa: Kakovost življenja v Sloveniji je izjemna, a nimamo vizije

Radoveden. S to besedo se Tomaž Štolfa opiše na twitterju. Rad se učim, pove v intervjuju. V mladosti je resno igral košarko, a mu je načrte prekrižala poškodba. Zdaj je uspešen poslovnež. V Sloveniji ga poznamo predvsem kot soustanovitelja komunikacijske platforme Layer, vendar je njegov spekter znanja precej širši. Verjame, da lahko spremenimo svet na bolje. Tega v intervjuju ne pove, a se da razbrati med vrsticami.

Živel je v Sežani, Ljubljani, Amsterdamu in San Franciscu, trenutno je razpet med New Yorkom in Ljubljano. Pravi, da bi nekoč rad ostal v Sloveniji. Na drugi strani luže namreč ni le pisal zgodbe o uspehu, temveč tudi izkusil, da kakovost življenja ni nujno odvisna le od poslovnega uspeha.

Njegova poslovna pot je potekala približno takole. Ko se je vrnil s študijske izmenjave v Amsterdamu, je začel delati v podjetju za programsko opremo Marand, nato je ustanovil podjetje Vox.io, ki je končnim uporabnikom ponujalo storitev za enostavno pošiljanje sporočil in klicanje prek spleta. »Produkt je bil dober, veliko ljudi ga je uporabljalo, vendar smo zaradi neizkušenosti storili nekaj ključnih napak.«

Teh ni ponovil z Layerjem, ki ga je v San Franciscu ustanovil skupaj z Ronom Palmerijem. Podjetje je začelo pot kot platforma za razvijalce, ki z njeno pomočjo vključujejo funkcionalnost medsebojnega sporočanja v svoje digitalne produkte. »Za enega od uspešnejših scenarijev se je izkazala komunikacija med podjetji in uporabniki. Ameriška veriga modnih veleblagovnic Nordstrom je, denimo, Layer uporabila za neposredno, spletno komunikacijo strank s stilisti njihove storitve Trunk Club, ki so jo leta 2014 prevzeli za približno 350 milijonov dolarjev in uporabnikom omogoča enostaven izbor, preizkušanje ter nakup modnih oblačil ob pomoči osebnega stilista.«

Na podlagi dobrih rezultatov so poleti 2016 za dodatno rast zbrali dodatnih 15 milijonov dolarjev tveganega kapitala, med drugim od Microsoft Ventures. Štolfa se je kmalu zatem iz operativnih funkcij premaknil le v nadzorno funkcijo in se odpravil novim podvigom naproti. Soustanovil je projekt, osredotočen na zdravo prehrano v Los Angelesu. Sodeloval z investicijskim skladom tveganega kapitala Matrix Partners, ki je med drugim investiral v Apple, San Disk, Oculus, Zendesk; se od blizu spoznal s tem, kako tak sklad deluje. Danes razvija nov produkt, o katerem še ne želi govoriti. »Je zelo tehničen in zbližuje tradicionalno industrijo z moderno tehnologijo. Pričakujem, da ga bomo predstavili sredi naslednjega leta.«

Šestintridesetletni Tomaž Štolfa govori hitro, vsaka deseta beseda je angleška. Tudi razmišlja v obeh jezikih. Odvisno od situacije. Pošali se, da se bo morda nekoč vrnil v rodno Sežano in prevzel tamkajšnji nogometni klub. »Takrat bomo videli, česa sem se naučil iz videoigre football manager.« Mimogrede: sežanski stadion je poimenovan po njegovem dedku Rajku Štolfi.
 

Kdaj ste prvič slišali za silicijevo dolino?

Okoli leta 2004 ali 2005. Morda že prej, a ne kot kraj, kjer se s tehnološkega vidika dogajajo izjemno zanimive stvari.

Verjetno se strinjate, da je ta pojem postal sopomenka za pamet in uspeh.

(Pomenljiv nasmešek.)

Je res tako?

Zagotovo ne. Okoli območja Bay area (dela Kalifornije ob mestih Oakland, San Francisco in San Jose) se ustvarja pretirana fama. Podobno kot če bi rekli, da se samo v Hollywoodu delajo dobri filmi. Vsi vemo, da to ne drži. Kljub temu je silicijeva dolina poseben konec sveta, kjer je veliko mladih, zelo ambicioznih, praviloma nadpovprečno izobraženih in občasno nadpovprečno inteligentnih ljudi, ki so izjemno osredotočeni na določene teme, kar v kombinaciji z obiljem kapitala omogoča, da se te premikajo hitreje kot drugod.

Jo sploh dojemate kot geografski pojem? Slišimo, da je silicijeva dolina predvsem stanje zavesti.

Drži. Stanje zavesti, ki ga ustvarja tamkajšnja populacija. Ljudje vedno poskušajo ustvariti nove stvari in ne upoštevajo starih pravil za vsako ceno. Negativna plat tega je, da je včasih rezultat stomilijonske investicije wi-fi sokovnik, ki stane 400 dolarjev (Juicero) in ga nihče ne uporablja, ker se sok iz vrečke lahko enostavno stisne tudi na roke. A to je cena, ki jo kot ekosistem moraš plačati, če želiš priti do drugih, uporabnejših inovacij.

»Hitreje prišleki razumejo, da je silicijeva dolina stanje zavesti, hitreje bodo napredovali in uspeli,« je za časnik Finance dejal Nicholas Adams, strokovnjak za odnose z javnostjo iz San Joseja. Kako hitro ste vi razumeli?

Zelo hitro. Imel sem srečo, da sem San Francisco prvič obiskal leta 2009, med letoma 2011 in 2013 pa sem tam preživljal približno polovico časa. Takrat mi je postalo jasno, da veljajo drugačna pravila obnašanja – v pozitivnem smislu. Vsi ti želijo pomagati, če vidijo, da delaš dobro, zato lahko relativno hitro prideš do ljudi, ki jih potrebuješ. Ta preskok v miselnosti mi ni povzročal veliko težav, težje se je bilo navaditi na nekatere druge stvari: kako delati z Američani, ki so prej obiskovali drugačne šole, delali v drugačnih podjetjih …

In kaj ste ugotovili? Kako je treba delati z Američani?

Kar bom povedal, je na pol hec, a je v njem več resnice, kot se zdi na prvi pogled. V ZDA je vse awesome in fantastic (super in fantastično); kar je manj od tega, se obravnava, kot da je nekaj izjemno narobe. Če te v Sloveniji nekdo vpraša, kako si, običajno odgovoriš, da si v redu. In to pomeni, da si v redu. Sedem do osem na lestvici do deset, recimo. Te lestvice moraš ob menjavi okolja uskladiti. Če v ZDA poveš, da si samo okej, bodo verjetno klicali pomoč (smeh). Poleg tega v San Franciscu vlada izjemna konkurenca, zato je lojalnost podjetju povsem drugačna kot pri nas. Je pa pri tem treba poudariti, da so Američani bistveno boljši v prodajanju svojih sposobnosti, kot smo Slovenci. Če ti nekaj ni všeč, si lahko v trenutku najdeš novo delo.

Sprehodiš se čez cesto.

Da, in dobiš deset ali dvajset tisoč dolarjev višjo letno plačo. Zato si je treba bolj prizadevati za medsebojno zaupanje, da se ljudje počutijo del ekipe. Imam občutek, da se v Sloveniji to marsikje nekoliko zanemarja, saj ni takšne konkurence za kader, čeprav se predvsem v IT-podjetjih stanje spreminja.

Najprej se vam je zdelo, ste nekoč dejali za spletni portal Siol, da je v San Franciscu vse prenapihnjeno. Potem pa ste spoznali, da vsi ljudje resnično živijo za svoje sanje. Smo Evropejci premalo sanjavi?

Ena glavnih stvari, ki sem se jih naučil v ZDA, je, da ni nič narobe z zelo zelo veliko vizijo. Če je nimaš, tja ne moreš priti. Še posebej nujna je v San Franciscu. Z njo prepričaš investitorje, da sploh lahko financiraš »operacijo« in privabiš dober ter ambiciozen kader, ki v nekem pogledu želi spremeniti svet.

Dejali ste tudi, da izvedba v ZDA občasno manjka, da vizija še ni zagotovilo za uspeh. Zdi se, kot da ste želeli spregovoriti o temni plati podjetništva. Jo poznate?

Najprej vas moram vprašati: kaj vidite kot temno plat?

Ljudi, ki se nikoli več ne poberejo, potem ko jim enkrat ali večkrat spodleti. Ljudi, ki padejo v nižjo »kasto«.

Mislim, da je v ZDA, sploh v silicijevi dolini, tega manj kot v Evropi. Včasih trg še ni zrel, včasih narediš kakšno napako, a če se v okolju, kot je San Francisco, stvari lotiš pravilno in si se iz napak pripravljen učiti, se bo vedno ponudila nova priložnost.

Če pa se nekdo ni pripravljen učiti?

Ga povozijo tisti, ki so se pripravljeni učiti, vztrajati in gristi naprej. Dejstvo je, da je vsak neuspeh velik udarec za ego in psiho posameznika. Nekateri se iz tega hitro izvlečejo in poberejo, črpajo iz minulih napak, spet drugi potrebujejo več časa ali morda ugotovijo, da podjetniški način življenja ni za njih.

Še preden sva začela pogovor, ste omenili, kako visoko kakovost življenja imamo v Sloveniji. Ste ciljali tudi na to, da se v San Franciscu na delu ulice Market Street zbirajo narkomani, povsod so smeti, ogromno kriminala, skratka popoln kaos, le 15 minut hoje stran pa imata Uber in Twitter svoja sedeža?

Še huje je. Dogaja se na isti ulici. Ne le omenjeni podjetji, tam imajo sedeže tudi podjetja Zendesk, Salesforce in Square, verjetno sem še katero pozabil. Na isti ulici je res izjemno veliko brezdomcev. Iz oči v oči se soočiš z razliko in to temno platjo ameriškega sistema, kjer na isti ulici sobivajo realnost socialnega dna in pretresljive revščine, odsotnost skrbi za najšibkejše člene družbe in izjemno bogastvo. Slednje je mogoče najbolj očitno, še daleč pa ne omejeno na San Francisco.

Kako ste na nastalo situacijo gledali kot prebivalec tega mesta?

Skrajno negativno. To je bil eden glavnih razlogov, da sem se preselil. Gre za enega največjih problemov mesta, ki ga morajo oblasti nujno odpraviti, če ne želijo, da ostanejo le ljudje, ki nimajo pravega stika z realnostjo. V San Franciscu se da kakovostno živeti, če šteješ med 25 in 35 let, zaslužiš dovolj, da si lahko privoščiš živeti v modernem stanovanjskem kompleksu z varnostnikom v sprejemnici. Ko se zbudiš, se z Uberjem ali na električnem skuterju odpelješ v službo, kjer si ves dan, nato si zvečer v dobri restavraciji privoščiš večerjo za petdeset dolarjev ali več.

Četudi se skušaš sprijazniti s situacijo, češ, tako pač je, na koncu vseeno plačaš davek. Nekje v ozadju brni alarm, lučke utripajo, da imamo problem. Zato sem se naposled odločil, da to ni več mesto, v katerem rad živim. Ne vem, zakaj, ampak na vseh lokacijah po San Franciscu, kjer sem živel, je bila ta problematika še posebej pereča.

Kako se boriti proti njej?

Težko sodim, nisem strokovnjak, je pa zagotovo vplivalo to, da so v San Franciscu že dolgo nazaj začeli odpuščati bolnike iz psihiatričnih bolnišnic. Preprosto spustili so jih na cesto. Obenem je klima tako blaga, da se zdi, da lahko brezdomci preživijo na cestah ali v šotorih, namesto da bi jim zagotovili dovolj socialne pomoči in streho nad glavo ter jih poskušali ponovno vključiti v družbo.

Največja težava je ljudi prepričati, da problem sploh obstaja; da kvaliteta življenja ne glede na to, koliko zaslužijo, ne bo višja, če bo nekdo ležal na pločniku pred njihovim blokom. Mesto bo moralo nekaj postoriti, da se ta problem naslovi, če želi ostati prijazno tudi drugim profilom populacije. S tem se sicer nekaj dela, začenjajo se angažirati tudi podjetniki, kot je Marc Benioff (ustanovitelj Salesforcea), a je vse skupaj še v zametkih.

Revija Wired je pred časom poročala, da je v San Franciscu nastal neke vrste kastni sistem. Na vrhu piramide so lastniki podjetij, za njimi visoko usposobljeni programerji in drugi visoko izobraženi zaposleni, tretji krog sestavlja storitveni sektor, ki mu grozi, da bo padel v četrtega (brezdomci in kriminalci), ko bodo roboti prevzeli njihovo delo. Je družba res tako zaprta?

Zelo drži, da nastanejo krogi. Izoblikujejo se predvsem na podlagi podobnih interesov. Programerji ali oblikovalci se običajno ne družijo z direktorji, ker jih večinoma ne zanimajo ista področja. Kaste pa niso najustreznejše poimenovanje. Posameznik se lahko s trdim in dobrim delom ter povezovanjem s pravim krogom ljudi povzpne na družbeni lestvici. Pri tem sta ključni vztrajnost in konsistenca. Vsaj v mojem primeru je bilo tako.

Že, a silicijeva dolina je znana po tem, da je zelo odprta do visokokvalificiranih tujcev.

To, da imaš kot mesto, regija ali podjetje okolje, v katero se tujci lahko vklopijo, ti daje ogromno moč. Razlike med ljudmi, njihove izkušnje, način odraščanja – vse vpliva na način razmišljanja in prinaša dodano vrednost, ki jo lahko take skupine ustvarijo skupaj. A povsod velja, da moraš ostati nekaj časa, vložiti veliko energije in znanja, da lahko pokažeš potencial in stkeš več poznanstev. Ogromno ljudi obišče San Francisco za mesec ali dva.

Kot turisti ali kot tehnološki navdušenci?

To je posebna kategorija ljudi, pravim jim tech turisti. V kratkem želijo spoznati vse investitorje, dobiti denar in oditi domov. Tako ne gre. Če v San Franciscu živiš dva meseca, investitorja srečaš enkrat, mogoče dvakrat. Če tam ostaneš pet let, si lahko prizadevaš za to, da ga srečaš tridesetkrat. S tem pridobiš zaupanje in ugled, dokažeš, da si resen in gradiš, napreduješ v pravo smer. ZDA pri tem niso nikakršna izjema, podobno velja v Ljubljani ali Londonu.

Ste takoj vedeli, da želite ostati dlje?

Ne, a sem kmalu ugotovil, da z vsakim tednom, ki ga preživim v San Franciscu, lažje navezujem in vzdržujem stike ter da mi to pomaga pri razvoju podjetja.

Kaj je bila vaša največja žrtev selitve?

Težko govorim o žrtvi, gotovo pa je bila sprememba velika. Ob sebi nisem imel družine, prijateljev … Pomagalo je, da sem vedel, zakaj sem odšel – da bi lahko delal v okolju, kjer se na področju tehnologije dogaja največ. Sklepam, da se podobno s selitvijo ne obremenjuje košarkar, ki gre igrat v ligo NBA.

V silicijevi dolini je približno četrtina tveganega kapitala na svetu, tam so sedeži podjetij, s katerimi sodelujete …

Da, ekosistem je visokotehnološkim podjetjem in podjetnikom izjemno naklonjen. Učiš se iz osmoze. Ko greš na kavo, se vse debate vrtijo okoli hitrejše rasti in reševanja tehnoloških problemov. To je velik plus, dokler ne postane velik minus. Na neki točki ugotoviš, da ni tako zabavno, če se ne moreš pogovarjati o kateri drugi temi.

Verjetno ste že prišli do te točke, če govorite o njej.

Že dolgo nazaj. Zanimajo me različne stvari, tehnologijo vidim kot nekaj, kar se mora skriti v ozadje in omogočiti ljudem, da lažje rešujejo pomembnejše probleme.

Ni sama po sebi cilj.

Ni, čeprav je zabavna in zanimiva, tehnologija nikoli ne sme biti sama po sebi cilj.

Večkrat ste dejali, da tega, kar ste naredili kasneje, nikakor ne bi mogli narediti brez izkušnje z Vox.io.

Drži. Bila je ključna, ker nam je odprla naslednja vrata. Večkrat se pošalim, da si v našem poslu z vsakim projektom prislužiš pravico za nakup vstopnice za naslednji krog. Nič ti ne pripada zaradi preteklih zaslug, vsakič moraš še malo napredovati. Z Layerjem sem si prislužil vstopnico za to, da sem lahko pomagal ustanoviti podjetje na nekem povsem drugem področju, kot je hrana, obenem sem si s tem prislužil vstopnico za sodelovanje z Matrix Partners, z nadgradnjo dosedanjih izkušenj in delovanjem pri njih pa vstopnico, ki mi omogoča, da se lahko danes ukvarjam z novim projektom.

Vox.io je bil dober produkt, a vam okoliščine niso bile naklonjene. Katere?

Moram poudariti, da so bile okoliščine tako zunanje kot notranje. Preprosto nismo bili zreli. Tudi jaz nisem bil zrel kot direktor … A smo se vsi vpleteni nekaj naučili, naredili dobro kariero, in to šteje. Produkt je bil dober, veliko ljudi ga je uporabljalo, vendar smo storili nekaj ključnih napak. Ena od lekcij je bila, da na začetku sicer lahko delaš z manjšimi stroški, kasneje pa ne moreš slediti brez dovolj kapitala in razširjene ekipe. Naša konkurenca so bili Viber, Whatsapp, kasneje je vstopil Facebook … Na neki točki je postalo nemogoče, da bi jim konkurirala tehnična ekipa desetih ljudi s sedežem v Ljubljani. Poleg tega smo primarno delali produkt za uporabo v spletnih brskalnikih, kjer je bil v danem trenutku bistveno večji trg, namesto da bi delali za manjši trg mobilnih platform iOS in android. Naučili smo se, da je bolje delati za manjši trg, ki hitro raste, kot pa za velik trg, ki raste počasi oziroma stagnira.

Za katere majhne trge danes pričakujete hitro rast?

Zanimivo je spremljati splošne vektorje, kam se pomika svet, in potem v skladu z njimi tudi delovati. Seveda se lahko zmotiš, ampak če se nisi, je pred tabo trg na poti navzgor. Osebno mislim, da je trg digitalnih dobrin (digital assets) povsem na začetku – če pogledamo širše, je še zelo majhen v primerjavi z bolj tradicionalnim trgom vrednostnih papirjev. Verjetnost, da bo nekoč del bogastva, ki je sedaj shranjeno v tradicionalnih dobrinah, shranjen v digitalnih dobrinah, ni zanemarljiva, in če se taka prihodnost materializira, obstaja cel kup priložnosti za podjetja s hitro rastjo, a bo za njihov zagon prepozno, ko se bo premik že dogajal.

Kot drugi izjemno zanimiv trg, ki je že sedaj ogromen, bi izpostavil zdravstvo. Glede na to, da lahko sedaj že vsak pametni telefon meri količino prehojenih korakov in da pametne ure opravljajo dovolj natančne EKG-meritve, da rešujejo življenja, je priložnosti za izkoriščanje novega nabora senzorjev in neprestanega zbiranja podatkov veliko. Na tem področju se tudi v Sloveniji dogaja veliko.

Sicer pa vedno poskušam gledati, kaj se dogaja v obrobnih skupnostih. Nekaj zelo naprednih posameznikov že živi na način in s tehnologijo, ki lahko čez čas postane mainstream. Naj za ponazoritev, kako zanimanje peščice postane zanimanje vseh, navedem dva primera. V osemdesetih so v prostem času uteži dvigovali le Arnold Schwarzenegger in še nekaj čudakov, danes v fitnes hodi vsak. Podobno je s televizijskimi vsebinami in storitvami, kot je Netflix. Če je kdo okoli leta 2006 rekel, da bomo lahko nekoč vse serije in filme gledali na spletu, so se mu vsi smejali. Prepričal sem se na lastni koži. Danes pa nas mnogo živi brez »televizije« in vsebino konzumira popolnoma drugače le prek plačljivih storitev.

Po drugi strani se človek vpraša, zakaj bi se sploh naročil na Netflix, če lahko skoraj vse filme in glasbo dobi brezplačno. V Sloveniji je prenašanje piratskih vsebin sicer prekršek, a je le redko kaznovan.

Pomembno vlogo igra lenoba. V nekem trenutku imaš dovolj denarja, da raje plačaš deset evrov na mesec, kot da vsakič znova obiščeš spletno stran s torenti, preneseš datoteko, iščeš podnapise … Drugi razlog – to je moj osebni vidik – pa je, da smo vsi, ki danes štejemo trideset let ali več, v mladih letih na spletu pokradli dovolj vsebin, zato je pošteno, če do konca življenja plačujemo naročnine (smeh).

Razmišljate, da bi se v prihodnosti ukvarjali s stvarmi, ki ste jih našteli malo prej?

Že nekaj let me zelo zanimajo podnebne spremembe. Imam nekaj idej na to temo, a so žal vse izjemno drage. Investiral sem v projekte s hrano in kulinariko. To se mi zdi eden ključnih načinov, da dolgoročno preprečimo krizo zdravstvenega sistema. Če se populacija stara in če je vedno več bolezni zaradi nezdravega življenjskega sloga, potem rešitev ni, da bomo v zdravstveno blagajno plačevali desetkrat več denarja. Rešitev je, da spremenimo naše življenjske vzorce, da bomo dlje zdravi. Prehrana igra pri tem ključno vlogo.

Pred kratkim ste precej tvitali o glasbi. Vas skrbi, da so algoritmi dovolj pametni, da ustvarjajo megauspešnice?

Zaradi teh algoritmov oziroma optimizacije celotne industrije ljudje bolj poredko odkrivamo novo, kakovostno glasbo. Če je ne odkrivamo, se ne odpirajo novi deli možganov; in če se ne odpirajo novi deli možganov, težje pridemo do dobrih idej na drugih področjih. Vsaj pri meni je tako.

Ne gre samo za algoritme, vezane na glasbo, ampak se ti koncepti žal aplicirajo širše – na novice, ki lovijo klike; na serije in filme, ki jih gledamo čisto vsi in nam določajo vzorce življenja; na politična sporočila, ki dodatno polarizirajo diskusije ... Morda sem že star, a to se mi zdi velik problem.

Omenili ste politično diskusijo. Kaj se vam kot podjetniku zdi v tem kontekstu velik problem?

Pomanjkanje vizije. Govoril bom o Sloveniji – na dolgi rok želim živeti tukaj –, a to ne pomeni, da tudi drugi deli sveta nimajo tega problema. Kakovost življenja pri nas je izjemna, razmeroma dobro skrbimo za okolje, šolski sistem ni slab, mislim pa, da nam primanjkuje vizije, za katero bi vsi stali. Če zelo poenostavim: lahko se odločimo, da želimo živeti v ekstremno znanstvenofantastičnem filmu. Povsod bodo leteli droni, prevažali se bomo po zraku … Lahko se odločimo, da želimo živeti v zmerno znanstvenofantastičnem filmu: vse bo električno, tiho, še vedno bomo lahko slišali ptičje petje sredi mesta … Lahko pa se odločimo, da želimo živeti v zgodovinski drami in se ukvarjamo s šestdeset let starimi stvarmi.

Katera pot je najboljša? Srednja?

Ne vem.

Zadnja zagotovo ni.

Tako morda misliva midva, nekateri pa bi raje videli, da bi se vozili s parnimi lokomotivami. Nočem soditi, kaj je prava pot, in nočem soditi ljudi, ki bi morda izbrali drugače kot midva; želim le izpostaviti, da bomo imeli težavo, če si ne bomo zastavili skupne vizije. Ne potrebujemo manifesta, dolgega 150 strani, ki ga nihče ne bo prebral. Dovolj je, da vemo, katere so tri, štiri stvari, za katere si bomo prizadevali. Konkretno: če govorimo, da želimo živeti v odprti družbi, ne moremo postavljati zidov na meji.

To ni le stvar politike, ampak tudi navad ljudi, mar ne?

Drži. Opažam, da se zavežemo, da bomo nekaj naredili, potem pa, če se to ne zgodi, ne sprejmemo odgovornosti. S tem se krha zaupanje in končamo v negativni spirali, kjer drug drugemu nekaj očitamo, namesto da bi vso energijo usmerili proti skupnim ciljem.

Moja izkušnja v silicijevi dolini je, da je posamezniku popolnoma jasno, da bo v primeru neizpolnjene zaveze in napačnega odnosa do sprejemanja odgovornosti priložnost pripadla nekomu drugemu: za tabo čaka vrsta ljudi, ki bodo z veseljem opravili tvojo nalogo. Nihče tega ne jemlje osebno.

Večkrat izpostavljate pomembnost komunikacije, kot da po izobrazbi niste ekonomist, ampak komunikolog. Od kod takšno zanimanje za to področje?

Če ne bi komunicirali, bi imeli pred sabo zid. Komunikacija je ena glavnih človeških potreb. Zanima me predvsem, kako je nanjo vplival svetovni splet. Danes vsak v žepu nosi »računalnik«, zato je pomembno, da razmislimo o tem mediju. Ko sem bil na fakulteti, sem prebral knjigo Funky Business dveh švedskih profesorjev ekonomije (Jonasa Ridderstråleja in Kjella Nordströma). V njej sta leta 1999 opisala večino stvari, ki so se na spletu zgodile v naslednjih desetih letih. S pomočjo osnovnih ekonomskih principov sta predvidela, v katero smer se pomikamo. Najbolj sem si zapomnil njuno tezo, da skupni interesi povezujejo ljudi močneje kot fizična bližina. Konkretno: če poslušaš Metallico, imaš več skupnega z avstralskim oboževalcem Metallice, kot imaš skupnega s sosedom, s katerim vaju nič ne druži. To je ključno vplivalo na izoblikovanje nekaterih skupnosti, ki pred pojavom spleta ne bi mogle nastati.

Menda vas je od nekdaj zanimalo še marsikaj drugega, od fotografije do razvoja programske opreme.

Moji starši so imeli manjše podjetje, v katerem so delali programsko opremo. Čeprav me je zanimalo, nisem želel študirati računalništva, pa tudi danes se mi zdi, da je bila odločitev za študij ekonomije pravilna. Ekonomijo dojemam kot fiziko človeštva: kaj so vzvodi, ki nas poganjajo. Čeprav je nenatančna, nam ponudi širok okvir, znotraj katerega lahko razmišljamo. Kako dober je sistem ljubljanske ekonomske fakultete, sem spoznal v Amsterdamu, kjer sem delal zadnji letnik. Prvi dve leti smo se učili o temeljnih konceptih, ki so včasih »sitni«, a na dolgi rok zelo uporabni. Ko se jih enkrat naučiš, jih lahko uporabiš na različnih področjih, če se ti le da. Zavedam se, da imam luksuz, ker si lahko vzamem dovolj časa, a vseeno: rad se učim, rad povezujem različna znanja in ekonomija mi pri tem zelo koristi.

Tudi pri razporejanju časa? Pred leti ste se odločili, da vsak večer pet minut posvetite seznamu stvari, na katere boste pozorni naslednji dan. Poleg ste zapisali še tri stvari, ki bodo imele največ učinka, če jih boste uresničili.

Čas je najbolj redka, omejena in poštena dobrina – v dnevu nimate niti sekunde več kot jaz. Vprašanje je le, ali ga znate razporediti in ali se zavedate, čemu se posvečate. Z drugimi besedami: ali ste na avtopilotu ali vozite. Vseskozi se trudim napredovati pri upravljanju svojega časa in osredotočenosti. Sam hočem določiti, kaj so moje prioritete; nočem, da mi jih diktira okolica. Vsako nedeljo okvirno načrtujem teden, ki je pred mano, nato pa si vsak dan vzamem pet minut, ki ste jih omenili. Seznam stvari, ki jih moramo postoriti, je pri skoraj vsakem posamezniku neskončno dolg in le redkokdaj ga bistveno skrajšamo. Tudi če bi delal 24 ur na dan, ga ne bi nikoli popolnoma izpraznil. Zato se je bolje osredotočiti na najpomembnejše dogodke.

Upam, da je bil ta intervju med tremi stvarmi, ki ste jih zapisali včeraj.

Bil je, na žalost pa ne morem povedati preostalih dveh. Velikokrat se zgodi, da tri stvari – kar se morda sliši res malo – postorim do poldneva. Na koncu leta to pomeni približno tisoč stvari, s tem pa verjetno močno konkuriram tudi tistim, ki ves dan brezglavo tekajo naokoli.

Koliko prostega časa vam potem ostane?

Kolikor si ga vzamem. Kvalitetno preživljanje prostega časa mi občutno izboljša produktivnost.

Vidim, da tudi produktivno berete. Po seznamu prebranih knjig, ki ste ga objavili na spletnem portalu Medium, lahko sklepamo, da ste precej družbeno angažirani: Homo Deus: Kratka zgodovina prihodnosti, Vsi moramo biti feministi, Weapons of Math Destruction: How Big Data Increases Inequality and Threatens Democracy … Kako se to odraža na vaši podjetniški poti?

Poskušam vzdrževati širino, saj je pomembno razumeti različne profile ljudi in misli. Moram priznati, da sem do dvajsetega leta bral zelo malo, zdaj pa preberem približno trideset, štirideset knjig na leto. Letos bo seznam morda malce krajši, ampak imam načrt, kako to popraviti.

Berete v slovenščini ali angleščini?

Večinoma v angleščini.

V katerem jeziku pa razmišljate?

Odvisno od konteksta. Opažam, da zadnje čase, ko sem v Sloveniji pogosteje kot nekoč, večkrat razmišljam v slovenščini. Med poslovnimi sestanki praviloma v angleščini.