Boštjan Gorenc - Pižama: Z zdravjem ni šale
Boštjan Gorenc - Pižama se je odločil, da bo korenito spremenil življenjski slog in rezultati te odločitve so več kot opazne.
Odpri galerijo
Nekoč sedeči, zdaj pa športni Boštjan Gorenc - Pižama. FOTO: Blaž Samec
Le kdo ga ne pozna, zabavnega komika, prevajalca in pisatelja Boštjana Gorenca - Pižamo. Nedavno se je odločil, da bo moral korenito spremeniti življenjski slog in rezultati te odločitve so več kot opazne, saj je vidno shujšal. Na kratko smo ga zaslišali, zakaj in kako se je lotil tega resnega projekta.
Dejstvo je bilo, da je bilo potrebno na neki točki spremeniti navade. Pri meni je to vlogo odigral celovit zdravniški pregled, ki sem si ga privošči lani za svoj 40. rojstni dan. Zdravniki so mi povedali, da bi bili izvidi, v nasprotju z mojimi strahovi, dobri, tudi če bi imel nekaj deset kilogramov manj. Se pravi, da telo še ni bilo v čisto razsutem stanju. Po tem sem nekaj časa zbiral voljo in pogum, da bi se lotil tega projekta.
Ha, na pikniku se je zgodilo. Moj kolega Andraž Šrekl, ki je osebni trener, mi je rekel: »Ej, si ti kaj razmišljal, da bi začel malo gibati? Jaz vedno delam samo s športniki, pa bi enkrat poskusil z nekom, ki ni športnik, pa da vidva, kaj lahko narediva.« Pa sem mu odgovoril, dobro, počakaj, da malo razmislim. Nisem mu pa povedal, da sem tudi sam že prej razmišljal, da bi ga kdaj prosil za nasvet. In potem sem mu rekel: »Da,« in sva začela.
Kot že rečeno, vaje delam pod Šreklevim strokovnim nadzorom. Vadim trikrat tedensko, kadar pa imam več časa, pa tudi štirikrat tedensko. Šrekl mi vaje dodeljuje glede na to, v kakšnem stanju sem. Upošteva tudi, da so kakšne mišice kdaj bolj utrujene kot druge. Takrat mi trening prilagodi tako, da organizem obremenjujem v mejah, ki jih še zmore. Se pravi, da ne pretiravam s treningom, kar bi lahko vodilo v poškodbe.
Gibam se tri- do štirikrat tedensko. To mi je prišlo tako v kri, da tudi takrat, ko sem na dopustu in nimam trenerja ob sebi, grem na sprehod ali se kako drugače gibam. Kar se tiče prehrane pa, predvsem manj OH (op. p. ogljikovih hidratov), torej kruha in testenin. Zdrava mera je pri prehrani ključna. Ne bom pa rekel, da ne jem več nobenega »junk fooda«, še vedno ga. Seveda pa vzameš le nekaj grižljajev in ne petnajstih vrečk čipsa.
Neprimerljivo. Dejansko nekaj stvari delam s takšno lahkoto, da nisem bil prepričan, da je to sploh možno. Predvsem se to pozna na odru, saj dolgo časa ne izgubim sape. Lahko delam malo več stvari in sem dosti bolj energičen, kot sem bil včasih. Ali pa pri igri z otrokom. Ne bom rekel, da ga zdaj dohajam, ampak ga lahko vsaj nekaj časa dohajam.
Volja, najbolj pomembna pri tej spremembi je volja. Sprejeti moraš zavestno odločitev, da boš nekaj spremenil. Ne morem pa reči, da poznam nek hud recept za spremembo življenjskega sloga. Sam imam to srečo, da je narava mojega dela takšna, da si lahko privoščim obiskovanje fitnesov v dopoldanskem času. Vem, da je to za večino, ki ima službo v dopoldanskem času, nemogoče. Vsekakor pa bi vsem svetoval, naj se gibljejo in pazijo na vnos hrane. To so pa tako ali tako splošno znane smernice. Ne da bi bil jaz zdaj kakšen vaš prehranski mesija.
Kdor vas je srečal v zadnjem času, je na vas vsekakor opazil vidno spremembo, v katero ste gotovo vložili veliko truda. Zakaj ste se odločili za bolj zdrav življenjski slog?
Dejstvo je bilo, da je bilo potrebno na neki točki spremeniti navade. Pri meni je to vlogo odigral celovit zdravniški pregled, ki sem si ga privošči lani za svoj 40. rojstni dan. Zdravniki so mi povedali, da bi bili izvidi, v nasprotju z mojimi strahovi, dobri, tudi če bi imel nekaj deset kilogramov manj. Se pravi, da telo še ni bilo v čisto razsutem stanju. Po tem sem nekaj časa zbiral voljo in pogum, da bi se lotil tega projekta.
Pravijo, da je prvi korak k zdravemu življenjskem slogu vedno najtežji. Kako je bilo pri vas?
Ha, na pikniku se je zgodilo. Moj kolega Andraž Šrekl, ki je osebni trener, mi je rekel: »Ej, si ti kaj razmišljal, da bi začel malo gibati? Jaz vedno delam samo s športniki, pa bi enkrat poskusil z nekom, ki ni športnik, pa da vidva, kaj lahko narediva.« Pa sem mu odgovoril, dobro, počakaj, da malo razmislim. Nisem mu pa povedal, da sem tudi sam že prej razmišljal, da bi ga kdaj prosil za nasvet. In potem sem mu rekel: »Da,« in sva začela.
Ha, na pikniku se je zgodilo. Moj kolega Andraž Šrekl, ki je osebni trener, mi je rekel: »Ej, si ti kaj razmišljal, da bi začel malo gibati?«
Kako ste se lotili tega projekta?
Kot že rečeno, vaje delam pod Šreklevim strokovnim nadzorom. Vadim trikrat tedensko, kadar pa imam več časa, pa tudi štirikrat tedensko. Šrekl mi vaje dodeljuje glede na to, v kakšnem stanju sem. Upošteva tudi, da so kakšne mišice kdaj bolj utrujene kot druge. Takrat mi trening prilagodi tako, da organizem obremenjujem v mejah, ki jih še zmore. Se pravi, da ne pretiravam s treningom, kar bi lahko vodilo v poškodbe.
Kaj vse ste spremenili – predvsem v smislu rekreacije in prehrane?
Gibam se tri- do štirikrat tedensko. To mi je prišlo tako v kri, da tudi takrat, ko sem na dopustu in nimam trenerja ob sebi, grem na sprehod ali se kako drugače gibam. Kar se tiče prehrane pa, predvsem manj OH (op. p. ogljikovih hidratov), torej kruha in testenin. Zdrava mera je pri prehrani ključna. Ne bom pa rekel, da ne jem več nobenega »junk fooda«, še vedno ga. Seveda pa vzameš le nekaj grižljajev in ne petnajstih vrečk čipsa.
Boštjan Gorenc. FOTO: Roman Šipić
Kako se počutite danes, če to primerjate s počutjem pred spremembo? Kako to vpliva na vas in vaše delo?
Neprimerljivo. Dejansko nekaj stvari delam s takšno lahkoto, da nisem bil prepričan, da je to sploh možno. Predvsem se to pozna na odru, saj dolgo časa ne izgubim sape. Lahko delam malo več stvari in sem dosti bolj energičen, kot sem bil včasih. Ali pa pri igri z otrokom. Ne bom rekel, da ga zdaj dohajam, ampak ga lahko vsaj nekaj časa dohajam.
Kaj bi svetovali ljudem, ki razmišljajo o spremembi življenjskega sloga?
Volja, najbolj pomembna pri tej spremembi je volja. Sprejeti moraš zavestno odločitev, da boš nekaj spremenil. Ne morem pa reči, da poznam nek hud recept za spremembo življenjskega sloga. Sam imam to srečo, da je narava mojega dela takšna, da si lahko privoščim obiskovanje fitnesov v dopoldanskem času. Vem, da je to za večino, ki ima službo v dopoldanskem času, nemogoče. Vsekakor pa bi vsem svetoval, naj se gibljejo in pazijo na vnos hrane. To so pa tako ali tako splošno znane smernice. Ne da bi bil jaz zdaj kakšen vaš prehranski mesija.
