Odbojkarska mrzlica okužila šolarje
Srebrna moška reprezentanca je podžgala evforijo neslutenih razsežnosti, ki pa ne bo trajala večno.
Odpri galerijo
Med otroki in mladimi je odbojka ta hip najbolj priljubljen ekipni šport. FOTO: Leon Vidic/Delo
V Sloveniji se ni še nikoli toliko govorilo o odbojki kot v zadnjih dveh mesecih. Srebro na (domačem) evropskem prvenstvu je podžgalo evforijo neslutenih razsežnosti, sadove pa žanjejo tudi klubi in osnovne šole, ki doživljajo rekorden vpis predvsem dečkov, ponekod celo takšnega, da ne morejo sprejeti vseh kandidatov. Med otroki je odbojka ta čas ekipni šport številka ena. Le v nečem se odbojkarska mrzlica ne pozna – v obisku članskih ligaških tekem.
Na odbojkarski zvezi mrzlico še vedno čutijo. V tujini jim vsi čestitajo za vrhunsko izvedbo prvenstva, prav tako doma. »Zdi se, da je res vsa Slovenija spremljala turnir in da je odbojka še mesec dni pozneje v zavesti in srcih ljudi. Glavne zasluge imajo seveda naši fantje, ki so na parketu pokazali vse, kar navijači pričakujejo – borbenost, ekipni duh, boj za dres in državo, pa tudi rezultate,« pojasnjuje Ana Oblak z OZS. Iz klubov dobivajo informacije, da je vpis ogromen, sploh v odbojkarskih središčih se je povečal za dvakrat, ponekod celo trikrat. V doslej neodbojkarskih regijah si otroci prav tako želijo igrati odbojko med urami športne vzgoje, med odmori pa rišejo risbice z odbojkarsko tematiko ali tečejo po hodnikih in vpijejo »Čebulj« ali »Urnaut«.
»To smo si vedno želeli, zdaj nam je končno uspelo. To so bile sanje, ki si jih nismo upali sanjati. Imamo tudi srečo, da so prvič doslej sredi klubske sezone, v začetku januarja, olimpijske kvalifikacije, ki bodo še ena priložnost, da odbojko dokončno zarišemo med v Sloveniji priznane in priljubljene športe,« poudarja Oblakova.
Prodaja v navijaški trgovini zveze je sledila mrzlici, ki se je stopnjevala iz dneva v dan. Največ so prodali majic, šalov in artiklov s podobami Slovenije – nalepk in zastav. »Takih številk nismo pričakovali, primerljive so s tistimi z drugih večjih tekmovanj, na katerih so bile slovenske ekipe uspešne. Navijači so tudi z nakupom spominskih majic za drugo mesto na evropskem prvenstvu dokazali, da se želijo srebrnega uspeha še dlje časa spominjati. Za prihodnost slovenske odbojke smo storili res veliko, to nam daje dodatno željo in voljo za naprej,« dodaja Oblakova.
Slovenija ima navijaški fenomen: ko se v nekem športu enkrat začne evforija, se pridružijo mnogi, ki ga sicer ne spremljajo, a s tem ni nič narobe, je prepričan direktor prvoligaša Salonita Miloš Grilanc. »Mala Slovenija je navijaško specifična: ko je planiški konec tedna, gremo vsi tja; ko je Primož Roglič v Idriji, smo vsi kolesarji; med eurobasketom smo vsi košarkarji in med eurovolleyjem vsi navijamo za odbojkarje. Imamo segment navijačev, ki prehajajo iz športa v šport in spremljajo vse, kar sploh ni slabo.« Tega denimo v športni Italiji ni, dodaja.
Po klubih smo preverili, ali se je zaradi odbojkarske evforije res podvojil vpis otrok. Res se je. »Doslej smo septembra v naši odbojkarski šoli pri mlajših dečkih, to je kategorija od 9 do 11 let, dobili od 12 do 16 novincev, letos pa več kot 20. Pri starejših dečkih in celo kadetih je prihodov za polovico več,« pojasni Gregor Kumer iz odbojkarskega kluba Črnuče. »Sprejmemo vse, saj smo se v preteklosti naučili, da so se nekateri uspešni igralci začeli ukvarjati z odbojko pozno, reprezentant Diko Purič se je denimo treninga prvič udeležil v devetem razredu, prej je treniral košarko.« Večji bazen potencialnih igralcev pomeni večjo možnost, da se med njimi pojavi kak izjemen talent, doda: »Zato imamo v vseh kategorijah, od male odbojke do mladincev, po dve ekipi in nato še tri članske.«
Samo pri obisku prvoligaških odbojkarskih tekem se evforija ne pozna. Tako je bilo le dober teden po koncu eurovolleyja v derbiju vodilnih slovenskih moštev zadnjih sezon, ACH Volleyja in Calcita Volleyja, na tivolskih tribunah zgolj 250 gledalcev. »Obisk tekem je nekoliko povezan tudi z rednim pojavljanjem v medijih, v katerih je odbojki namenjeno manj prostora kot drugim ekipnim športom. Preden smo v Črnučah dobili svojo dvorano, smo gostovali po ljubljanskih telovadnicah, kar za obisk tekem ni bilo ugodno. V minuli sezoni se je položaj bistveno popravil, v tej pa upamo, da bomo dosedanje številke – tudi 200 gledalcev na tekmi – še presegli,« pravi Gregor Kumer iz črnuškega kluba.
Ker se je naenkrat pojavila množica fantov s šibkim predznanjem, so se morali pri najmlajših reorganizirati in namesto dveh uvedli tri vadbene skupine. Se zato pojavlja težava v številu trenerjev? Usposobljenih trenerjev je v Sloveniji za današnje število mladih odbojkarjev premalo. V črnuškem klubu izobražujejo nekatere nekdanje igralce za trenerski posel, vendar je to dolgotrajen proces. »Razmeroma lahko je najti trenerja za vodenje članske ekipe, zelo težko pa za najmlajše. A ravno oni potrebujejo največ dela in pozornosti trenerjev. Marsikateremu mlademu trenerju začetek pri najmlajših ne diši,« razloži Andrej Jerič, vodja odbojkarske šole ACH Zmajček.
Pri kanalskem Salonitu so zaznali večji vpis predvsem v prvi triadi osnovne šole oziroma pri začetnem projektu odbojkarske gimnastike, pri katerem se otroci učijo osnovnih gimnastičnih in odbojkarskih prvin. »Skrbno delamo, da v mlajših selekcijah dosežemo maso, iz katere potem izluščimo najboljše, najbolj zagrizene, perspektivne fante,« zatrjuje Grilanc. V klubu imajo dva programa, tekmovalnega in netekmovalnega, v katerem delujejo na okoliških osnovnih šolah, v Bovcu, Mostu na Soči, Tolminu in Desklah, letos so se povezali s sosednjim klubom Gen-I Volley in uvedli vadbo moške odbojke tudi na Goriškem. V projektu, v katerem si kluba delita stroške in od katerega si veliko obetata, saj je goriški bazen vselej dajal dobre odbojkarje, imajo za zdaj od osem do deset otrok.
Ne le v klubih, tudi po šolah je navdušenje nad odbojko veliko. Žužemberška tradicionalno dosega odlične rezultate na šolskih tekmovanjih. »Pri nas je zanimanje za odbojko vedno veliko. Telovadnica je polno zasedena z odbojkarskimi termini, v skupinah je po 30 otrok, vseh, ki se letos na novo prijavljajo, pa ne moremo sprejeti. Takih je okoli 20 odstotkov,« pojasni nekdanji trener prvoligaša Krke Bojan Brulec, ki bedi nad šolskim odbojkarskim podmladkom. Zanimanje je dosti večje pri dečkih, predvsem v drugi triadi. »Ko se je naučijo, v telovadnici pred poukom, med odmori, po pouku igrajo le odbojko,« se nasmehne Brulec, tudi ustanovitelj žužemberškega odbojkarskega kluba, v katerem igralci dobijo dovolj možnosti za razvoj: »Nimamo vadnine, trenerji delamo brezplačno, ves denar gre za zagotavljanje čim boljših razmer za doseganje vrhunskih rezultatov in igralcev. Za vadbo se zanimajo tudi učenke sosednjih osnovnih šol v Zagradcu in Dolenjskih Toplicah, a smo jih morali letos zavrniti.«
Kako pa je sicer pri deklicah? V ženskem odbojkarskem klubu Braslovče, ki tradicionalno odlično dela v mlajših ženskih selekcijah, je vpis deklic približno enak kot prejšnja leta, opažajo pa velik porast pri fantih. »Pri vpisu prevladujejo mlajše deklice, starejše se ponavadi vpišejo, ko pridejo iz podružničnih šol. Naša praksa je, da sta na treningih dve dobro usposobljeni trenerki, ki se lahko bolj posvečata tudi treniranju tehnike. Po uspehih moške reprezentance je odbojka trenutno res zelo priljubljena, tudi zaradi slabših rezultatov v drugih športih z žogo,« poudarja predsednik kluba Andrej Hribernik. Na drugem koncu Slovenije, na Goriškem, ženska odbojka nima večje konkurence v kolektivnih športih, klubi se spoprijemajo celo s prevelikim obiskom na treningu, kar je lahko moteče za izvedbo kakovostne vadbe. »Moški odbojkarski kolektivi pa imamo v teh koncih močno konkurenco v nogometu, košarki, rokometu in se borimo z njimi, da bi osvojili srca mladih fantov,« priznava Grilanc.
Odbojkarska mrzlica ne bo trajala večno. »Zdaj je pravi čas, da OZS pripravi projekt za nadaljnjo popularizacijo odbojke. Članski ligi nujno potrebujeta pokrovitelja in več televizijskih prenosov. Pred časom je zveza že poskušala, a je bilo finančno breme vedno na strani klubov. Zdaj, ko je malha OZS malo bolj polna, bi bil pravi čas, da bi del sredstev vložila nazaj v promocijo lige in v klube po vzoru Uefe pod taktirko Aleksandra Čeferina. Slovenska odbojka – njen rejting se je končno nekoliko popravil – in klubi to potrebujemo, smo na točki, ki zahteva nadaljnji razvoj. Ne smemo zaspati na lovorikah, ne smemo dopustiti, da bo čez mesec, dva evforija pozabljena,« se zaveda Grilanc.
Na odbojkarski zvezi mrzlico še vedno čutijo. V tujini jim vsi čestitajo za vrhunsko izvedbo prvenstva, prav tako doma. »Zdi se, da je res vsa Slovenija spremljala turnir in da je odbojka še mesec dni pozneje v zavesti in srcih ljudi. Glavne zasluge imajo seveda naši fantje, ki so na parketu pokazali vse, kar navijači pričakujejo – borbenost, ekipni duh, boj za dres in državo, pa tudi rezultate,« pojasnjuje Ana Oblak z OZS. Iz klubov dobivajo informacije, da je vpis ogromen, sploh v odbojkarskih središčih se je povečal za dvakrat, ponekod celo trikrat. V doslej neodbojkarskih regijah si otroci prav tako želijo igrati odbojko med urami športne vzgoje, med odmori pa rišejo risbice z odbojkarsko tematiko ali tečejo po hodnikih in vpijejo »Čebulj« ali »Urnaut«.
»To smo si vedno želeli, zdaj nam je končno uspelo. To so bile sanje, ki si jih nismo upali sanjati. Imamo tudi srečo, da so prvič doslej sredi klubske sezone, v začetku januarja, olimpijske kvalifikacije, ki bodo še ena priložnost, da odbojko dokončno zarišemo med v Sloveniji priznane in priljubljene športe,« poudarja Oblakova.
»Telovadnica je polno zasedena z odbojkarskimi termini, v skupinah je po 30 otrok, vseh, ki se letos na novo prijavljajo, pa ne moremo sprejeti. Takih je okoli 20 odstotkov.«
Prodaja v navijaški trgovini zveze je sledila mrzlici, ki se je stopnjevala iz dneva v dan. Največ so prodali majic, šalov in artiklov s podobami Slovenije – nalepk in zastav. »Takih številk nismo pričakovali, primerljive so s tistimi z drugih večjih tekmovanj, na katerih so bile slovenske ekipe uspešne. Navijači so tudi z nakupom spominskih majic za drugo mesto na evropskem prvenstvu dokazali, da se želijo srebrnega uspeha še dlje časa spominjati. Za prihodnost slovenske odbojke smo storili res veliko, to nam daje dodatno željo in voljo za naprej,« dodaja Oblakova.
Navijaški fenomen
Slovenija ima navijaški fenomen: ko se v nekem športu enkrat začne evforija, se pridružijo mnogi, ki ga sicer ne spremljajo, a s tem ni nič narobe, je prepričan direktor prvoligaša Salonita Miloš Grilanc. »Mala Slovenija je navijaško specifična: ko je planiški konec tedna, gremo vsi tja; ko je Primož Roglič v Idriji, smo vsi kolesarji; med eurobasketom smo vsi košarkarji in med eurovolleyjem vsi navijamo za odbojkarje. Imamo segment navijačev, ki prehajajo iz športa v šport in spremljajo vse, kar sploh ni slabo.« Tega denimo v športni Italiji ni, dodaja.
V Stožicah navijači, v domačem okolju obetavni odbojkarji. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Po klubih smo preverili, ali se je zaradi odbojkarske evforije res podvojil vpis otrok. Res se je. »Doslej smo septembra v naši odbojkarski šoli pri mlajših dečkih, to je kategorija od 9 do 11 let, dobili od 12 do 16 novincev, letos pa več kot 20. Pri starejših dečkih in celo kadetih je prihodov za polovico več,« pojasni Gregor Kumer iz odbojkarskega kluba Črnuče. »Sprejmemo vse, saj smo se v preteklosti naučili, da so se nekateri uspešni igralci začeli ukvarjati z odbojko pozno, reprezentant Diko Purič se je denimo treninga prvič udeležil v devetem razredu, prej je treniral košarko.« Večji bazen potencialnih igralcev pomeni večjo možnost, da se med njimi pojavi kak izjemen talent, doda: »Zato imamo v vseh kategorijah, od male odbojke do mladincev, po dve ekipi in nato še tri članske.«
Obisk tekem še naprej slab
Samo pri obisku prvoligaških odbojkarskih tekem se evforija ne pozna. Tako je bilo le dober teden po koncu eurovolleyja v derbiju vodilnih slovenskih moštev zadnjih sezon, ACH Volleyja in Calcita Volleyja, na tivolskih tribunah zgolj 250 gledalcev. »Obisk tekem je nekoliko povezan tudi z rednim pojavljanjem v medijih, v katerih je odbojki namenjeno manj prostora kot drugim ekipnim športom. Preden smo v Črnučah dobili svojo dvorano, smo gostovali po ljubljanskih telovadnicah, kar za obisk tekem ni bilo ugodno. V minuli sezoni se je položaj bistveno popravil, v tej pa upamo, da bomo dosedanje številke – tudi 200 gledalcev na tekmi – še presegli,« pravi Gregor Kumer iz črnuškega kluba.
Ker se je naenkrat pojavila množica fantov s šibkim predznanjem, so se morali pri najmlajših reorganizirati in namesto dveh uvedli tri vadbene skupine. Se zato pojavlja težava v številu trenerjev? Usposobljenih trenerjev je v Sloveniji za današnje število mladih odbojkarjev premalo. V črnuškem klubu izobražujejo nekatere nekdanje igralce za trenerski posel, vendar je to dolgotrajen proces. »Razmeroma lahko je najti trenerja za vodenje članske ekipe, zelo težko pa za najmlajše. A ravno oni potrebujejo največ dela in pozornosti trenerjev. Marsikateremu mlademu trenerju začetek pri najmlajših ne diši,« razloži Andrej Jerič, vodja odbojkarske šole ACH Zmajček.
Vseh ne morejo sprejeti
Pri kanalskem Salonitu so zaznali večji vpis predvsem v prvi triadi osnovne šole oziroma pri začetnem projektu odbojkarske gimnastike, pri katerem se otroci učijo osnovnih gimnastičnih in odbojkarskih prvin. »Skrbno delamo, da v mlajših selekcijah dosežemo maso, iz katere potem izluščimo najboljše, najbolj zagrizene, perspektivne fante,« zatrjuje Grilanc. V klubu imajo dva programa, tekmovalnega in netekmovalnega, v katerem delujejo na okoliških osnovnih šolah, v Bovcu, Mostu na Soči, Tolminu in Desklah, letos so se povezali s sosednjim klubom Gen-I Volley in uvedli vadbo moške odbojke tudi na Goriškem. V projektu, v katerem si kluba delita stroške in od katerega si veliko obetata, saj je goriški bazen vselej dajal dobre odbojkarje, imajo za zdaj od osem do deset otrok.
V žužemberški osnovni šoli je odbojka že dolgo šport številka ena, letos še toliko bolj. FOTO: OŠ Žužemberk
Ne le v klubih, tudi po šolah je navdušenje nad odbojko veliko. Žužemberška tradicionalno dosega odlične rezultate na šolskih tekmovanjih. »Pri nas je zanimanje za odbojko vedno veliko. Telovadnica je polno zasedena z odbojkarskimi termini, v skupinah je po 30 otrok, vseh, ki se letos na novo prijavljajo, pa ne moremo sprejeti. Takih je okoli 20 odstotkov,« pojasni nekdanji trener prvoligaša Krke Bojan Brulec, ki bedi nad šolskim odbojkarskim podmladkom. Zanimanje je dosti večje pri dečkih, predvsem v drugi triadi. »Ko se je naučijo, v telovadnici pred poukom, med odmori, po pouku igrajo le odbojko,« se nasmehne Brulec, tudi ustanovitelj žužemberškega odbojkarskega kluba, v katerem igralci dobijo dovolj možnosti za razvoj: »Nimamo vadnine, trenerji delamo brezplačno, ves denar gre za zagotavljanje čim boljših razmer za doseganje vrhunskih rezultatov in igralcev. Za vadbo se zanimajo tudi učenke sosednjih osnovnih šol v Zagradcu in Dolenjskih Toplicah, a smo jih morali letos zavrniti.«
Žogica na strani OZS
Kako pa je sicer pri deklicah? V ženskem odbojkarskem klubu Braslovče, ki tradicionalno odlično dela v mlajših ženskih selekcijah, je vpis deklic približno enak kot prejšnja leta, opažajo pa velik porast pri fantih. »Pri vpisu prevladujejo mlajše deklice, starejše se ponavadi vpišejo, ko pridejo iz podružničnih šol. Naša praksa je, da sta na treningih dve dobro usposobljeni trenerki, ki se lahko bolj posvečata tudi treniranju tehnike. Po uspehih moške reprezentance je odbojka trenutno res zelo priljubljena, tudi zaradi slabših rezultatov v drugih športih z žogo,« poudarja predsednik kluba Andrej Hribernik. Na drugem koncu Slovenije, na Goriškem, ženska odbojka nima večje konkurence v kolektivnih športih, klubi se spoprijemajo celo s prevelikim obiskom na treningu, kar je lahko moteče za izvedbo kakovostne vadbe. »Moški odbojkarski kolektivi pa imamo v teh koncih močno konkurenco v nogometu, košarki, rokometu in se borimo z njimi, da bi osvojili srca mladih fantov,« priznava Grilanc.
»Razmeroma lahko je najti trenerja za vodenje članske ekipe, izredno težko pa za najmlajše. A ravno ti potrebujejo največ dela in pozornosti trenerjev.«
Odbojkarska mrzlica ne bo trajala večno. »Zdaj je pravi čas, da OZS pripravi projekt za nadaljnjo popularizacijo odbojke. Članski ligi nujno potrebujeta pokrovitelja in več televizijskih prenosov. Pred časom je zveza že poskušala, a je bilo finančno breme vedno na strani klubov. Zdaj, ko je malha OZS malo bolj polna, bi bil pravi čas, da bi del sredstev vložila nazaj v promocijo lige in v klube po vzoru Uefe pod taktirko Aleksandra Čeferina. Slovenska odbojka – njen rejting se je končno nekoliko popravil – in klubi to potrebujemo, smo na točki, ki zahteva nadaljnji razvoj. Ne smemo zaspati na lovorikah, ne smemo dopustiti, da bo čez mesec, dva evforija pozabljena,« se zaveda Grilanc.
