Redna vadba otrok in mladostnikov je zelo pomembna

Pogovor s prof. dr. Marjeto Kovač o ugotovitvah raziskave gibalnih sposobnosti mladih.
Fotografija: Največji upad telesne zmogljivosti je bil zaznan med gibalno najbolj dejavnimi mladostniki, saj so športna društva zaprla svoja vrata. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Največji upad telesne zmogljivosti je bil zaznan med gibalno najbolj dejavnimi mladostniki, saj so športna društva zaprla svoja vrata. FOTO: Leon Vidic/Delo

Pred skoraj letom dni in po letu in pol drugačnega življenja, v katerem so največ svojih osnovnih dejavnosti od doma opravljali prav otroci in mladostniki, so strokovnjaki za telesni in gibalni razvoj otrok in mladine predstavili rezultate raziskave gibalnih sposobnosti mladih. »Grozi nam, da se bo nastala tako imenovana koronska generacija, ki bo manj učinkovita in bo pogosteje zbolevala. Dolgoročno bomo izgubo lahko merili v milijardah evrov. Vlada rešuje le gospodarstvo in turizem, čas je, da reši tudi zdravje in posluša stroke,« so takrat poudarili profesorji doktorji Gregor Starc, Gregor Jurak in Marjeta Kovač.

Eno leto so zdaj že znani rezultati raziskave, in to prav v mesecu, ko so izobraževalni sistemi stopili v štetje novega šolskega leta in ko so se razmere glede covida-19 spet zaostrile. Zato nas je seveda zanimalo, katere so bile bistvene ugotovitve raziskave in ali so privedle do kakršnekoli rešitve. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Marjeto Kovač, predavateljico na ljubljanski fakulteti za šport ter nosilko predmeta telesni in gibalni razvoj otrok in mladine.
 

Ali je bila raziskava, objavljena leta 2020, bolj posebna ali so take raziskave gibalnih sposobnosti otrok že stalna praksa?

»V Sloveniji imamo edinstven sistem spremljave telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti šolajoče populacije – to je športnovzgojni karton, ki ga od leta 1986 izvajajo vse slovenske osnovne in srednje šole. Do zdaj je bilo v meritve vključenih več kot milijon prebivalcev Slovenije, sistem pa Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani pod imenom SLOfit od leta 2017 nadgrajuje z obogatenimi dodatnimi podatki (vsak obdelan rezultat posamezniku zagotavlja tudi informacijo, ali dosežek zanj pomeni zdravstveno tveganje), spletnim dostopom posameznika do njegovih podatkov, če to želi, nasveti in možnostjo vseživljenjskega spremljanja. Več informacij je na voljo na www.slofit.org, kjer so dostopna tudi vsakoletna nacionalna poročila o spremljanju telesnega in gibalnega razvoja. Podatki o vplivu zaprtja šol na telesni in gibalni razvoj so tako del vsakoletnih meritev, dostopni so na spletni strani https://www.slofit.org/fitbarometer/letna_porocila. Meritve je zaradi zaprtja šol lani opravilo le del osnovnih šol, ne pa tudi srednje šole. Ker smo dobili podatke z ene večjih srednjih šol, ki je meritve izvedla septembra 2020, lahko predvidevamo, da je stanje srednješolcev še slabše kot stanje osnovnošolcev. Podatki za leto 2021 kažejo nadaljnje poslabšanje stanja glede na leto 2019, a padec ni več tako izrazit in je manjši pri šolah, ki so po prvem zaprtju izmerile otroke in dobile povratno informacijo o njihovem stanju.« [Objavljeno na strani: https://www.slofit.org/Portals/0/Vsebina/Poro%C4%8Dilo%20za%20javnost%20SLOfit%202021.pdf?ver=2021-06-21-203705-910]


Telesni in gibalni razvoj otrok in mladine je prav vaše delovno področje, o katerem tudi predavate na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Če se za trenutek vrnete nazaj, v čas, ko so prvič razglasili epidemijo in ko so 16. marca 2020 otroci ostali doma, ne le iz šol, ampak tudi iz športnih dvoran. Kako ste vi kot strokovnjakinja za gibanje otrok doživljali prve trenutke spremenjenega načina življenja?

»Raziskovalna skupina SLOfit se je takoj odločno odzvala. Ponudili smo strokovno podporo tako splošni javnosti kot različnim strokovnim skupinam, od učiteljev in trenerjev do predstavnikov ministrstev, vladnih delovnih teles, nacionalnih inštitutov in športnih organizacij. Na našo pobudo se je razvila nacionalna kampanja #vadidoma, pripravili smo smernice za telesno dejavnost splošne populacije in izvajanje pouka športne vzgoje ter treningov v tekmovalnem športu, ozaveščali smo o pomembnosti gibanja in raziskovalno proučevali posledice dolgotrajnega zaprtja šol in omejitev gibanja na telesno zmogljivost ter gibalne navade otrok in mladine. Splošni javnosti smo podali podatke v več kot 25 intervjujih in izjavah za množične medije. Strokovno javnost smo nagovorili s štirimi članki v znanstvenih revijah, z več kot 40 prispevki v reviji SLOfit nasvet ter z udeležbo na 18 okroglih mizah in strokovnih posvetih. Na družbenem omrežju Facebook smo delili več kot 250 objav. Odločevalcem smo predlagali ukrepe za preprečevanje negativnih posledic pomanjkanja telesne dejavnosti na telesno zmogljivost otrok in mladostnikov, za spremljanje uresničevanja predlogov pa smo ustvarili orodje Covid-19 FITbarometer (https://www.slofit.org/barometer/COVID-19-FITbarometer). Takoj smo začeli opozarjati, da številne omejitve niso ustrezne, saj so od ljudi zahtevale pasivnost, ne gibalno dejavnega življenja. Tudi po vrnitvi v šole, ko je pouk še vedno potekal v pogojih povečane možnosti za okužbo, so strokovnjaki fakultete za šport pripravili smernice za izvedbo pouka, za športne vsebine in tudi konkretna navodila za izvedbo pouka, ki so dostopna v spletni reviji SLOfit nasvet. Vse to smo predstavili vzgojiteljem, učiteljem in ravnateljem na spletnem sestanku z naslovom Predlogi ukrepov izvajanja kurikula glede na pomen gibanja za zdravje in znanje otrok ter mladostnikov, ki se ga je udeležilo več kot 800 strokovnjakov.«

Za prof. dr. Marjeto Kovač je skrb vzbujajoče naraščanje debelosti, ki se še vedno nadaljuje. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Za prof. dr. Marjeto Kovač je skrb vzbujajoče naraščanje debelosti, ki se še vedno nadaljuje. FOTO: Mavric Pivk/Delo


Kdaj se vam je že zazdelo, da bodo posledice daljnosežnejše in da njihove škode ne bo mogoče popraviti čez noč?

»To smo zaznali že zelo kmalu, saj smo pričakovali, da bo zaprtje šol in izvajanje pouka na daljavo, prepoved organizirane športne vadbe, prepoved uporabe igrišč in združevanja na javnih prostorih imelo negativne posledice. V obsežni raziskavi, ki združuje podatke desetih evropskih držav, so dokazali, da 81 odstotkov otrok in mladostnikov med prvim valom epidemije ni dosegalo priporočil glede telesne dejavnosti. Tudi mi smo bili res zelo presenečeni, da so, čeprav so učitelji izvajali pouk športa oziroma športne vzgoje na daljavo, različno motivirali otroke z gibalnimi izzivi, posnetki, spodbudami in da so bili slovenski otroci v zgoraj omenjeni evropski raziskavi po njihovem samoporočanju med najbolj gibalno dejavnimi, rezultati objektivnih meritev športnovzgojnega kartona pokazali tako ogromen upad telesne zmogljivosti in takšen porast čezmerne teže in debelosti. Največji upad je bil zaznan prav med gibalno najbolj dejavnimi mladostniki, saj so športna društva zaprla svoja vrata. Za odločevalce smo pripravili nabor takojšnjih ukrepov in jih predstavili strokovnemu svetu za splošno izobraževanje ter strokovnemu svetu za šport, pristojnemu ministrstvu, prek novinarske konference in številnih medijev pa tudi splošni javnosti. Žal odziva ni bilo.«


Kako in kdaj je potekala raziskava in kakšni so njeni rezultati?

»Šole zaradi zaprtja aprila in maja niso mogle izvesti redne spremljave telesnega in gibalnega razvoja otrok SLOfit –​ športnovzgojni karton, je pa več kot sto osnovnih šol meritve izvedlo konec maja in junija, nekatere pa še septembra lani. Tako smo dobili podatke s 152 šol za 21.819 fantov in 20.232 deklet, to je 22,3 odstotka fantov in 21,9 odstotka deklet, vključenih v obvezno izobraževanje (Eurydice, 2020). Predstavljeni podatki so reprezentativni za celotno Slovenijo, saj vključujejo šole iz vseh statističnih regij. Ugotovili smo, da je bilo v šolskem letu 2019/2020 glede na predhodna leta zaznano največje zmanjšanje gibalne učinkovitosti slovenskih otrok (pri fantih za 14 odstotkov, pri dekletih pa za 13 odstotkov), največje zmanjšanje deleža visoko gibalno učinkovitih otrok v slovenski populaciji (pri več kot dveh tretjinah otrok) in največji porast deleža otrok z debelostjo (za 25 odstotkov), odkar to spremljamo. Podatki za šolsko leto 2020/2021 kažejo upad telesne zmogljivosti in deleža visoko gibalno učinkovitih otrok. Pri šolah, ki so leta 2020 izvedle meritve, je bila raven gibalne učinkovitosti tako za 13,7 odstotka nižja kot v letu pred epidemijo, medtem ko je bila v šolah, ki meritev leta 2020 niso izpeljale, raven nižja za 16,8 odstotka v primerjavi z letom 2019. Strah vzbujajoče je naraščanje debelosti, ki se še vedno nadaljuje. Tako je po drugem zaprtju šol delež otrok z debelostjo povečal za 3,8 odstotka, potem ko se je med letoma 2019 in 2020 povečal že za rekordnih 23,4 odstotka. Pri šolah, ki lani niso izvedle meritev, je bil delež otrok z debelostjo po drugem zaprtju šol za kar 34,4 odstotka višji kot leta 2019. To so podatki osnovnošolcev, gotovo pa je med srednješolci stanje precej slabše, o čemer poročajo tuji raziskovalci. Zelo poveden je spodnji prikaz dnevnega ritma povprečnega dijaka med šolanjem na daljavo. Kar 11 ur preživetega časa pred zasloni, od tega pomemben delež (skoraj sedem ur) za nedejavno zabavo, srčni utrip pa niti za minuto ni dosegel tiste ravni, ki omogoča koristne učinke za zdravje.«


Verjetno pa slabi rezultati telesne pripravljenosti otrok vplivajo tudi na njihovo slabše psihično stanje. Imate morda podatke tudi o počutju mladih?

»S tovrstno problematiko se naša raziskovalna skupina ne ukvarja, slovenski psihologi in drugi strokovnjaki, ki se raziskovalno in v praksi ukvarjajo s tem področjem, pa prav v tem obdobju opozarjajo na vse slabše duševno zdravje in veliko stisko otrok in mladostnikov v Sloveniji. Vemo, da sta pomembna dejavnika dobrega počutja tako socialno kot duševno zdravje, nanju pa lahko zelo negativno vpliva omejitev gibanja in socialnih stikov, ki nastajajo pri šolanju na daljavo. Opažamo velik upad motivacije za redno športno udejstvovanje v društvih. Tudi naši strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nadarjenimi otroki za šport, poročajo, da se velik delež otrok in mladostnikov – tako kot v tujini – ni več vrnil na treninge.«


Rezultate raziskave ste pred enim letom predstavili javnosti. Kakšne pozornosti so bila deležna vaša opozorila? So opozorilo, za kako hude posledice gre, slišali tudi tisti, ki bi lahko kakorkoli pripomogli k rešitvi razmer?

»Rezultati so bili sicer zelo odmevni, saj je večina medijev poročala o tem, žal pa se odločevalci niso odzvali na opozorila. Gotovo lahko rečemo, da gre za paradoks v pristopu k reševanju problematike. V Sloveniji se ukvarjamo z »banalnimi« problemi: uporabo mask pri pouku, izdajanjem karantenskih odločb ter neustreznimi pristopi k cepljenju učiteljev, dijakov in študentov, kar so nekatere razvite države rešile brez težav in že umikajo vse omejitve zaradi pandemije. Ne ukvarjamo pa se s sistemskimi pristopi k reševanju problematike manjšega akademskega znanja, povečanja debelosti in zmanjšanja telesne zmogljivosti mladih.«

Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nadarjenimi otroki za šport, poročajo, da se velik delež otrok in mladostnikov ni več vrnil na treninge. FOTO: Marko Feist/Delo
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nadarjenimi otroki za šport, poročajo, da se velik delež otrok in mladostnikov ni več vrnil na treninge. FOTO: Marko Feist/Delo


Kakšne so po vašem mnenju rešitve, ki bi iz primeža nedejavnosti potegnile ne le mlade, ampak celotno populacijo?

»Nujne so sistemske rešitve, kot so priprava zakonskih podlag in denarnih sredstev za eno uro predmeta šport vsak dan pod vodstvom učiteljev športne vzgoje in v obliki skupnega poučevanja z razrednimi učitelji v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju (že dolgo vemo, da razredni učitelj sam ne zmore kakovostno voditi skupine, ki vključuje do 28 otrok!), saj je več kot očitno, da je sedanji obseg športne vzgoje v šolah premajhen za odpravljanje nastale škode. Predlagamo tudi sistematično usposabljanje učiteljev vseh predmetov za telesno dejavno poučevanje, vgradnjo prezračevalnih naprav tako v učilnice kot telovadnice, organiziranje učilnic na prostem, takojšen ponovni zagon preizkušenega intervencijskega programa Zdrav življenjski slog tako v osnovnih kot srednjih šolah, uvedbo gibalnih odmorov in tako imenovane minute za zdravje v pouk. Skupaj z ministrstvom za zdravje bi morali poskrbeti za sistematično obravnavo otrok z debelostjo in tistih, ki so gibalno manj zmogljivi, potrebujemo pa seveda tudi finančno in promocijsko podporo športnim interesnim programom v šolah in društvih, kjer bi lahko naši vrhunski športniki z dobro vodeno nacionalno kampanjo povabili mlade, da se znova vključijo v redno športno vadbo. Le tako se bomo lahko tudi v prihodnje veselili odličnih rezultatov naših športnikov.«


Jeseni se je začelo novo šolsko leto, hkrati pa se življenje zaradi covida-19 spet zaostruje. Čeprav vsi upamo, da se zaprtje življenja in z njim šol ne bo zgodilo, vendarle prav to visi nad vsemi nami. Ali je družba tokrat na kaj takšnega bolj pripravljena? Ali zdaj vsaj vemo, kaj bi bilo ob življenju od doma najbolj v pomoč otrokom, da bi lahko ostali aktivni?

»Menim, da so učitelji športne vzgoje dobili dovolj izkušenj, kako voditi proces na daljavo, vendar ta ne more nadomestiti živega stika z otroki in mladostniki. Manjka povratna informacija o izvedbi gibanja, motivacija posameznika, tudi pristen pogovor in dotik otroka. Pri morebitnem ponovnem zaprtju bo tako spet ključna vloga staršev. Žal so ti utrujeni od pandemije, zato se težko zanašamo nanje. V družinah, ki imajo izoblikovan zdrav življenjski slog, večjih težav glede ustrezne količine gibanja, primernosti prehrane in drugih vedenj (spanje, sedenje pred zasloni) ni mogoče pričakovati, žal pa bodo najbolj na udaru prav otroci, ki živijo v družinah, v katerih starši ne cenijo zdravega življenja, nimajo znanj in zavedanja o tem, kako pomembno je gibanje za zdrav telesni razvoj in učno uspešnost odraščajoče populacije ter tudi ne denarnih možnosti za kakovostno prehrano in strokovno vodeno vadbo. Upam, da bo državno vodstvo tako preudarno, da ne bo zapiralo šol. Otroci ne morejo in ne smejo biti največje žrtve epidemije. Šola je prostor varnosti, znanja, socializacije, psihološke trdnosti, na našem področju pa gotovo za marsikaterega otroka tudi edina možnost za ustrezno, redno in kakovostno gibalno dejavnost. Učitelji so strokovnjaki, ki obvladajo svoje delo in tega ne moremo preložiti na rame staršev. Šole bi morale torej ostati odprte za vsako ceno.«


Vam je poznavanje posledic življenja v zadnjem letu in pol prineslo kakšno novo spoznanje in z njim kakšno novo rešitev?

»Mogoče je največja streznitev prav v tem, da nekaj trudoma gradiš leta in leta (na primer Sloveniji je med letoma 2010 in 2017 z ustreznimi intervencijami prvi na svetu uspelo spremeniti trend naraščanja debelosti otrok), potem pa je neki nepričakovan dogodek vse obrnil na glavo in vsa dolgoletna prizadevanja so se zrušila skoraj v trenutku. Druga pomembna ugotovitev je gotovo ta, da sta vlogi šole in učiteljev neprecenljivi. Upam, da bodo vladajoča struktura, predvsem pa starši znali ceniti njihova prizadevanja v tem obdobju. Večinoma nas rešuje tudi idealno naravno okolje, v katerem živimo, kajti naravne možnosti za telesno dejavnost so v Sloveniji res izjemne, kar so spoznali številni prebivalci.«


Kaj je po vašem mnenju v teh negotovih razmerah najpomembneje za to, da ostanejo otroci in mladostniki v dobri psihofizični kondiciji?

»Redna, vsebinsko raznovrstna vadba, dovolj intenzivna in dlje časa trajajoča, pod strokovnim vodstvom učiteljev v šolah ter izobraženih ali usposobljenih strokovnjakov v društvih, dostopnost te vadbe zunaj šole za vse, pa seveda prostočasna gibalna igra, po možnosti z vrstniki, ki ne sme umanjkati v nobenem starostnem obdobju. Igrivost je nekaj, kar nam polepša vsakdanje življenje.«

Preberite še:

Komentarji: