Trenerji, prezrta kategorija
Slovenski ustvarjalci športnih zvezdnikov so junaki v senci
Odpri galerijo
Predsednik države Borut Pahor nikoli ni skrival svoje naklonjenosti do športa, njegov goriški znanec Andrea Massi pa ne tega, da je zahteven in načelen mož. Foto Leon Vidic
Cehovski vrhunec leta, prireditev Športnik leta, sem spremljal po televiziji. Kot je običajno, kadar gre za slovenske izvedbe takšnih dogodkov na vseh ravneh, nisem pričakoval, da bom obsedel na kavču in z navdušenjem spremljal spektakularno, celo glamurozno prireditev. Tega pri nas ni mogoče izpeljati.
Kakorkoli obrnem, imamo premalo pozitivne nadutosti, samozavestne drže, nastopaške drznosti, začinjene s prirojeno prefinjenostjo in občutkom za šov. Da bomo večno bolj ali manj vaški posebneži, s prej manj kot več okusa, skromni in korektni, sem se že davno sprijaznil in si tudi ne domišljam, da bi za vsako ceno morali posnemati sosede na jugu, zahodu ali severu, ki iz takšnih prireditev vendarle izpeljejo bleščeč dogodek, ki daje dodano vrednost in jo z izvajalci tudi poudarijo.
Da potegnem črto, prireditev je bila korektna. Njen telovadni zaključek s simpatično voditeljico Ajdo Smrekar je bil celo rahel pomik od siceršnje togosti scenske skromnosti, ki jo seveda narekujejo omejena finančna sredstva.
Koliko lahko k še bolj vznemirljivemu in predvsem intrigantnemu – kar izbori najboljših ali pa najslabših praviloma so – športnemu koncu leta pripomoremo športni novinarji in tudi neposredni proizvajalci? To je vprašanje, ki me je še posebno bodlo in ga je z nastopom izzval Andrea Massi. V svojem značilnem casual modnem slogu, strogo in vidno ihtavo, s čimer je dal vedeti, da nekaj spet ni bilo tako, kot bi po njegovem moralo biti, je v tistih nekaj besedah, s pozdravom za predsednika države vred, nakazal, da bi iz Športnika leta lahko potegnili več.
Zakaj goriškemu tečnežu vedno uspe zadeti žebljico na glavico, sem izvedel naslednji dan. Ustvarjalci prireditve so ga izzvali s protokolarno nerodnostjo, ker so mu namenili sedež v drugi vrsti in ne prvi. Zadrego in morda še neprijetnejši Massijev odziv je razrešil njegov starejši kolega, nogometni trener Bojan Prašnikar, saj je svoj sedež iz prve vrste z razumevanjem odstopil »borcu za spoštovanje uspešnih«.
Kako simbolično, Prašnikar in Massi sta profesorja telovadbe, pedagoga, ki sta svoj strokovni vrhunec dosegla v specializiranih panogah – nogometu in alpskem smučanju. Za to, kar sta dosegla, nimata ustreznega priznanja. Lahko bi tekmovala v kategoriji športni menedžer ali trener leta. Morda v kategoriji zaslužnih športnih mož.
Če smo v Sloveniji posebni, zakaj ne bi bili v Društvu športnih novinarjev tudi pri tem, da bi Športniku leta dodali še nagrado za pogosto precej prezrte in podcenjene ustvarjalce zmagovalcev?
Zavedam se, da večne uganke, kdo je resnično najboljši ali zaslužen (trener), športni novinarji prav gotovo ne bomo razrešili. Bi pa z vidnejšim in odmevnejšim poziciranjem nepogrešljivih športnih ustvarjalcev šampionov morda v marsičem sprožili učinek domin. Da bi o sebi, svojih dosežkih, načinu in kakovosti dela, manj ali bolj prijetnih temah, o ločevanju prodajalcev megle, kruhoborcev in mojstrov med njimi govorili ali pisali tudi sami. Po načelu, da več oči več vidi. In predvsem, da tudi športniki za svoje neuspehe ne bi bili izključni krivci.
Kakorkoli obrnem, imamo premalo pozitivne nadutosti, samozavestne drže, nastopaške drznosti, začinjene s prirojeno prefinjenostjo in občutkom za šov. Da bomo večno bolj ali manj vaški posebneži, s prej manj kot več okusa, skromni in korektni, sem se že davno sprijaznil in si tudi ne domišljam, da bi za vsako ceno morali posnemati sosede na jugu, zahodu ali severu, ki iz takšnih prireditev vendarle izpeljejo bleščeč dogodek, ki daje dodano vrednost in jo z izvajalci tudi poudarijo.
Da potegnem črto, prireditev je bila korektna. Njen telovadni zaključek s simpatično voditeljico Ajdo Smrekar je bil celo rahel pomik od siceršnje togosti scenske skromnosti, ki jo seveda narekujejo omejena finančna sredstva.
Koliko lahko k še bolj vznemirljivemu in predvsem intrigantnemu – kar izbori najboljših ali pa najslabših praviloma so – športnemu koncu leta pripomoremo športni novinarji in tudi neposredni proizvajalci? To je vprašanje, ki me je še posebno bodlo in ga je z nastopom izzval Andrea Massi. V svojem značilnem casual modnem slogu, strogo in vidno ihtavo, s čimer je dal vedeti, da nekaj spet ni bilo tako, kot bi po njegovem moralo biti, je v tistih nekaj besedah, s pozdravom za predsednika države vred, nakazal, da bi iz Športnika leta lahko potegnili več.
Zakaj goriškemu tečnežu vedno uspe zadeti žebljico na glavico, sem izvedel naslednji dan. Ustvarjalci prireditve so ga izzvali s protokolarno nerodnostjo, ker so mu namenili sedež v drugi vrsti in ne prvi. Zadrego in morda še neprijetnejši Massijev odziv je razrešil njegov starejši kolega, nogometni trener Bojan Prašnikar, saj je svoj sedež iz prve vrste z razumevanjem odstopil »borcu za spoštovanje uspešnih«.
Kako simbolično, Prašnikar in Massi sta profesorja telovadbe, pedagoga, ki sta svoj strokovni vrhunec dosegla v specializiranih panogah – nogometu in alpskem smučanju. Za to, kar sta dosegla, nimata ustreznega priznanja. Lahko bi tekmovala v kategoriji športni menedžer ali trener leta. Morda v kategoriji zaslužnih športnih mož.
Če smo v Sloveniji posebni, zakaj ne bi bili v Društvu športnih novinarjev tudi pri tem, da bi Športniku leta dodali še nagrado za pogosto precej prezrte in podcenjene ustvarjalce zmagovalcev?
Zavedam se, da večne uganke, kdo je resnično najboljši ali zaslužen (trener), športni novinarji prav gotovo ne bomo razrešili. Bi pa z vidnejšim in odmevnejšim poziciranjem nepogrešljivih športnih ustvarjalcev šampionov morda v marsičem sprožili učinek domin. Da bi o sebi, svojih dosežkih, načinu in kakovosti dela, manj ali bolj prijetnih temah, o ločevanju prodajalcev megle, kruhoborcev in mojstrov med njimi govorili ali pisali tudi sami. Po načelu, da več oči več vidi. In predvsem, da tudi športniki za svoje neuspehe ne bi bili izključni krivci.
