Vito Divac (1952–2021)

V 69. letu starosti se je poslovil Vito Divac, dolgoletni član športnega uredništva Dela, ki je bil v bogati karieri tudi mentor številnih mladih novinarjev.
Fotografija: Vito Divac je pol stoletja živel za športno novinarstvo.
Foto Matej Družnik
Odpri galerijo
Vito Divac je pol stoletja živel za športno novinarstvo. Foto Matej Družnik

Kot britev je v sredo zarezal klic iz uredništva Dela. Saj boš ti spisal nekrolog. Kakšen nekrolog, sem vprašal. Vito Divac je umrl, se je zatresel glas na drugi strani. Moj se je še bolj, ko sem odgovoril pritrdilno. Te žalostne novice nisem pričakoval, nazadnje sva se slišala malo pred božičnimi prazniki, enourni pogovor, v katerem sva kot vedno kakšno rekla o slovenskih kolesarjih in dogajanju v črni vdovi, v ničemer ni dal slutiti, da se bliža konec. Še vedno me je znal bodriti in mi svetovati, tako kot poleti leta 1997, ko me je kot prestrašenega zelenca v športni redakciji vzel pod svoje okrilje.

Vito tako kot večina športnih novinarjev stare šole resda ni bil promotor zdravega življenjskega sloga, vendar je po upokojitvi v Izoli, obkrožen s svojimi prijatelji iz bifeja pri Kralju, našel srečo in mir, kakršna smo mu privoščili vsi in si ju je tudi zaslužil. Predvsem pa smo upali, da bo v upokojenskem življenju s pogledom na morje užival precej dlje kot le štiri leta. Novica o tem, da ga ni več med nami, ni prebudila le neštetih spominov na nepozabno pot, ki sva jo prehodila skupaj, temveč tudi na druge padle borce iz športnega uredništva v zadnjih dveh desetletjih. Borut, Bojan, Kuki, Heini, Miran in Stane so se vsi po vrsti poslovili prekmalu, večina med njimi je plačala tudi davek poklicu, ki zahteva veliko, če ga opravljaš z dušo in srcem.

To je brez dvoma veljalo za Vita, ki je za športno novinarstvo živel pol stoletja, vse od leta 1970, ko je po odraščanju v Postojni postal honorarni sodelavec Delovega športa. Poklicna pot ga je vmes nesla k Tanjugu, pri katerem je služboval od leta 1979 do 1992. Vendar je bil tudi v tem obdobju tesen sodelavec našega uredništva, h kateremu se je formalno vrnil po slovenski osamosvojitvi in pri njem februarja 2017 končal poklicno pot. Predvsem pa je v njem pustil neizbrisen pečat.

Težko si je predstavljati športne strani in Delo nasploh brez njegovih pronicljivih zgodb in komentarjev. Na papir je prelival dosežke najboljših slovenskih smučark in smučarjev, od časov Bojana Križaja do šampionskega pohoda Tine Maze, njegove športne muze, ki je v zrelih letih sprožila tudi njegovo pisateljsko žilico. Bil je prvo pero največjih uspehov slovenske atletike, ki je z Gregorjem Cankarjem, Brigito Bukovec, Jolando Čeplak, Primožem Kozmusom in drugimi asi osvajala kolajne na največjih tekmovanjih. V slovenskem medijskem prostoru je tlakoval cesto kolesarjem, ki so se pred dobrimi tremi desetletji sramežljivo podali med profesionalce in zdaj zmagujejo na največjih dirkah na svetu. Vestno je skrbel tudi za to, da so slovenski jadralci pristali v Delovih časopisnih stolpcih.

Naštevanje športov, o katerih je pisal, neštetih velikih tekmovanj, s katerih je poročal (devetkrat z olimpijskih iger), in velikih imen slovenskega in svetovnega športa, s katerimi se je srečal, premalo pove o Vitovem liku in delu. Številni športniki iz različnih panog in rodov se ga spominjajo kot enega tistih, kakršnih ne delajo več, in se pri tem ne motijo. Takšnih, kot je bil Vito, ni več, kot tudi malodane ni več novinarstva, za kakršno je živel. »Pravi novinar lahko gre iz svojega okrožja, žurnalizem pa iz njega nikoli. Novinarstvo je moje življenje, moj vsakdan, tako da nagrado za 'življenjsko' delo, ne glede na to, da vključuje ves novinarski opus, vendarle jemljem kot neko vmesno postajo. V želji, da bi se obrnilo k tistim vrednotam, ki so ga nekoč naredile za enega najbolj spoštovanih in verodostojnih poklicev na svetu,« je povedal, ko je januarja 2017 prejel Delovo nagrado za življenjsko delo.

Ravno tako pomemben del njegovega opusa kot številne zgodbe, ki smo jih z užitkom prebirali, je njegova zapuščina druge vrste. Bil je mentor številnih mladih športnih novinarjev, ki z znanjem, ki ga je prenesel nanje, v zadnjih desetletjih plemenitijo ali so plemenitili slovenski športni medijski prostor. Ta brez dvoma pogreša Vitov igrivi, vendar vedno dostojni in poglobljeni pristop. Pogrešamo pa ga vsi, ki smo ga poznali. V dneh, ko se poskušamo sprijazniti s tem, da ga ni več med nami, na dan vrejo spomini na neusahljivo zakladnico dovtipov in izrekov, s katerimi je razbijal sivino vsakdana, na našega neutrudnega didžeja, ki bo odslej rock vrtel v nebesih. Vito, življenje je bilo ob tebi čudovito, barvito in silovito, v čast mi je bilo, da sem lahko bil tvoj consigliere.

Preberite še:

Komentarji: