Zdaj si želi, da bi na podelitvi odličij poslušala slovensko himno
Tina Šutej se po srebru na EP spogleduje z odličjem na olimpijskih igrah v Tokiu.
Odpri galerijo
Tina Šutej je bila zelo vesela velikega uspeha na EP. FOTO: Andrej Isaković/AFP
Tina Šutej, ki je sinoči v finalu evropskega dvoranskega prvenstva na Poljskem v skoku s palico osvojila drugo mesto, je danes ob 9.51 prejela srebrno odličje, osmo kolajno v zgodovini slovenske atletike na teh tekmovanjih in prvo po 12 letih. Povedala je, da se spogleduje z zmagovalnim odrom tudi na olimpijskih igrah letos v Tokiu.
Podelitev je potekala pred praznimi tribunami v času pandemije covida-19, odličje, na katerem je vgravirano njeno ime, pa si je morala okrog vratu obesiti sama, preden so na drog dvignili slovensko trobojnico. »Občutek po prvi članski kolajni na velikih tekmah je izjemen. Presrečna sem in vesela, da sem danes na stopničkah. Ko sem gledala zastavo, so me kar malo oblila čustva. Sanje za naprej so, da bi na podelitvi poslušala tudi naši himno,« je povedala nekdanja mladinska svetovna podprvakinja, ki pa po tekmi v Pekingu leta 2006 ni več stopila na zmagovalni oder velikega tekmovanja.
Tokrat ji je to uspelo, preskočila je 4,70 m, pred njo je bila le Švicarka Angelica Moser s 4,75 m. »Glavni cilj so zdaj OI v Tokiu. Zagotovo si želim izboljšati svoj državni rekord, zakaj ne bi povedala, da se spogledujem tudi s kolajno. To je moj cilj in otroška želja, ki si jo želim izpolniti.«
Šutejeva se je malo vrnila tudi na sobotni dan, ki ji je prinesel uspeh. »Noč je bila izjemno kratka. Včeraj me je prevevalo veliko različnih čustev prek vsega dneva, mogoče je bilo tudi malo panike vmes, če bom lahko nastopila. Ampak na koncu dneva je bilo vse skupaj le še pozitivno in z optimizmom zrem v prihodnost. Po tednu počitka se bodo začele priprave na poletje, prve tekme bodo že maja. Gotovo bom dobila vabila za mitinge diamantne lige.«
Dvaintridesetletna diplomirana biologija, ki je študijska leta preživela v ZDA, je že nekajkrat odpotovala na prvenstva z velikimi željami, ki pa so vse doslej ostale neizpolnjene. »Bila so tudi velika razočaranja, ko sem si želela kar končati vse skupaj. Po neuspehih na tekmovanjih se vsakič poraja vprašanje, če se splača vztrajati. A atletike nisem želela zapustiti, ker vsega še nisem pokazala.«
V Torunju je bila v finalu že v vodstvu, imela je možnost, da bi se znova previla na čelo, ko je bila letvica na višini 4,80 m, a višine novega slovenskega rekorda tokrat še ni preskočila. Bila pa je blizu uspeha. »Na 4,80 m sem imela zelo dober odriv, celoten skok ni bil slab, ampak palica je bila premehka. Nisem si mislila, da bom na tej višini potrebovala tršo.«
Tudi olimpijski nastop pred slabimi petimi leti v Riu de Janeiru, kjer je bila edina slovenska finalistka v atletiki, ni bil zgolj za nabiranje izkušenj, četudi je kakšno dodala v svojo zakladnico na poti do 11. mesta. »Zelo lep trenutek v moji karieri je bila uvrstitev v finale OI, a sem bila na koncu razočarana, ker nisem pristala višje. A je to ostal lep spomin in izkušnja več za Tokio.« Pred tem je bila 19. na OI v Londonu leta 2012.
Po igrah v Braziliji je trenersko pot sklenil Slavko Črne. Odločila se je za sodelovanje z Milanom Kranjcem in se zato preselila tudi v Celje, kjer trener dela. »Ne bi bilo najbolj modro, da bi se vsak dan vozila v Celje, zato sem se tja preselila. Zdaj sem po malem tako Ljubljančanka kot Celjanka.«
Zaradi pozitivnega primera novega koronavirusa v slovenski reprezentanci so bili ob njenem nastopu iz ekipe v dvorani le Luka Janežič, ki je v finalu na 400 m zasedel šesto mesto, trener Srdjan Djordjević, ki je Vodičanu pomagal namesto v sobo zaprtega trenerja Roka Predaniča, in Kranjc. Trenerja sta tudi hitro dobila negativne izvide ponovnih testiranj, da sta bila lahko na tekmi, Djordjevič ob Neji Filipič, ki si je izborila finale troskoka.
Tako je nastop Šutejeve v živo v dvorani gledalo zelo malo Slovencev. »Švicarka je nekoliko presenetila v finalu, a tudi srebro je zlata vredno, ni treba biti preveč pohlepen. Prav pa je, da so cilji visoki, kar velja tudi za OI. Tina olimpijsko izkušnjo ima, cilj je, da se premakne višje, mogoče tudi do kolajne,« prav tako optimistično v največjo tekmo leta zre Kranjc.
»Koronavirus malo omejuje stvari pri vadbi, vendar upam, da bova lahko izpeljala vse po začrtanem programu. Sam sem zaposlen v celjski šoli za otroke s prilagojenim programom. Upam, da bom lahko Tino spremljal na najpomembnejših tekmah, za prvenstvo na Poljskem sem moral vzeti neplačan dopust. Palica je zelo zahtevna tehnična disciplina, tu marsičesa ni mogoče narediti dopisno. Da se sestavi mozaik uspešnih skokov, je treba v živo sodelovati s športnico,« je še dodal trener Šutejeve.
Podelitev je potekala pred praznimi tribunami v času pandemije covida-19, odličje, na katerem je vgravirano njeno ime, pa si je morala okrog vratu obesiti sama, preden so na drog dvignili slovensko trobojnico. »Občutek po prvi članski kolajni na velikih tekmah je izjemen. Presrečna sem in vesela, da sem danes na stopničkah. Ko sem gledala zastavo, so me kar malo oblila čustva. Sanje za naprej so, da bi na podelitvi poslušala tudi naši himno,« je povedala nekdanja mladinska svetovna podprvakinja, ki pa po tekmi v Pekingu leta 2006 ni več stopila na zmagovalni oder velikega tekmovanja.
Atletike ni želela zapustiti, ker še ni pokazala vsega
Tokrat ji je to uspelo, preskočila je 4,70 m, pred njo je bila le Švicarka Angelica Moser s 4,75 m. »Glavni cilj so zdaj OI v Tokiu. Zagotovo si želim izboljšati svoj državni rekord, zakaj ne bi povedala, da se spogledujem tudi s kolajno. To je moj cilj in otroška želja, ki si jo želim izpolniti.«
Šutejeva se je malo vrnila tudi na sobotni dan, ki ji je prinesel uspeh. »Noč je bila izjemno kratka. Včeraj me je prevevalo veliko različnih čustev prek vsega dneva, mogoče je bilo tudi malo panike vmes, če bom lahko nastopila. Ampak na koncu dneva je bilo vse skupaj le še pozitivno in z optimizmom zrem v prihodnost. Po tednu počitka se bodo začele priprave na poletje, prve tekme bodo že maja. Gotovo bom dobila vabila za mitinge diamantne lige.«
Na Poljskem je preskočila 470 cm in zaostala le za Švicarko Angelico Moser. FOTO: Andrej Isaković/AFP
Dvaintridesetletna diplomirana biologija, ki je študijska leta preživela v ZDA, je že nekajkrat odpotovala na prvenstva z velikimi željami, ki pa so vse doslej ostale neizpolnjene. »Bila so tudi velika razočaranja, ko sem si želela kar končati vse skupaj. Po neuspehih na tekmovanjih se vsakič poraja vprašanje, če se splača vztrajati. A atletike nisem želela zapustiti, ker vsega še nisem pokazala.«
Prijetni spomini na Rio z lepotno napako
V Torunju je bila v finalu že v vodstvu, imela je možnost, da bi se znova previla na čelo, ko je bila letvica na višini 4,80 m, a višine novega slovenskega rekorda tokrat še ni preskočila. Bila pa je blizu uspeha. »Na 4,80 m sem imela zelo dober odriv, celoten skok ni bil slab, ampak palica je bila premehka. Nisem si mislila, da bom na tej višini potrebovala tršo.«
Tudi olimpijski nastop pred slabimi petimi leti v Riu de Janeiru, kjer je bila edina slovenska finalistka v atletiki, ni bil zgolj za nabiranje izkušenj, četudi je kakšno dodala v svojo zakladnico na poti do 11. mesta. »Zelo lep trenutek v moji karieri je bila uvrstitev v finale OI, a sem bila na koncu razočarana, ker nisem pristala višje. A je to ostal lep spomin in izkušnja več za Tokio.« Pred tem je bila 19. na OI v Londonu leta 2012.
Po igrah v Braziliji je trenersko pot sklenil Slavko Črne. Odločila se je za sodelovanje z Milanom Kranjcem in se zato preselila tudi v Celje, kjer trener dela. »Ne bi bilo najbolj modro, da bi se vsak dan vozila v Celje, zato sem se tja preselila. Zdaj sem po malem tako Ljubljančanka kot Celjanka.«
Srebrna kolajna je za Šutejevo vrhunska potrditev njene nadarjenosti in prizadevnosti. FOTO: Sergei Gapon/AFP
Optimist je tudi trener
Zaradi pozitivnega primera novega koronavirusa v slovenski reprezentanci so bili ob njenem nastopu iz ekipe v dvorani le Luka Janežič, ki je v finalu na 400 m zasedel šesto mesto, trener Srdjan Djordjević, ki je Vodičanu pomagal namesto v sobo zaprtega trenerja Roka Predaniča, in Kranjc. Trenerja sta tudi hitro dobila negativne izvide ponovnih testiranj, da sta bila lahko na tekmi, Djordjevič ob Neji Filipič, ki si je izborila finale troskoka.
Tako je nastop Šutejeve v živo v dvorani gledalo zelo malo Slovencev. »Švicarka je nekoliko presenetila v finalu, a tudi srebro je zlata vredno, ni treba biti preveč pohlepen. Prav pa je, da so cilji visoki, kar velja tudi za OI. Tina olimpijsko izkušnjo ima, cilj je, da se premakne višje, mogoče tudi do kolajne,« prav tako optimistično v največjo tekmo leta zre Kranjc.
»Koronavirus malo omejuje stvari pri vadbi, vendar upam, da bova lahko izpeljala vse po začrtanem programu. Sam sem zaposlen v celjski šoli za otroke s prilagojenim programom. Upam, da bom lahko Tino spremljal na najpomembnejših tekmah, za prvenstvo na Poljskem sem moral vzeti neplačan dopust. Palica je zelo zahtevna tehnična disciplina, tu marsičesa ni mogoče narediti dopisno. Da se sestavi mozaik uspešnih skokov, je treba v živo sodelovati s športnico,« je še dodal trener Šutejeve.
