Čisto navadni Goran iz Kosez

»Sem čisto navaden Goran iz Kosez,« vedno znova ponavlja, ko ga navijači in novinarji zasipamo s pohvalami in kujemo v zvezde. Zaradi skromnosti Goran Dragić ostaja na trdnih tleh, vendar ima že od prvih košarkarskih korakov neizmerno mentalno moč in zmagovalno miselnost.

Življenje ga je sedaj znova postavilo pred ogromno preizkušnjo; v finalu lige NBA si je že v prvi tekmi poškodoval levo stopalo. Po prvih predvidevanjih je zanj finalna serija končana, toda izredni podvigi zahtevajo izredne napore. Če obstaja samo odstotek možnosti za igranje na kakšni od naslednjih tekem, bo Goran Dragić gotovo spet stopil na parket.



Ni prvi Slovenec v finalu lige NBA, v primeru zmagoslavja ne bo niti prvi Slovenec s šampionskim prstanom, a še nihče ni prišel do finala s tako pomembno vlogo v ekipi. Finale lige NBA je zanj novo izjemno poglavje, potem ko je Slovenijo kot kapetan že popeljal do naslova evropskega prvaka. Spomnimo; tudi v finalu evropskega prvenstva 2017 je zadnje minute preživel na klopi, toda s svojo kapetansko vlogo je bil soigralcem v izredno pomoč.

Vedno znova se prebija do zvezd iz ozadja. Po reprezentančnem slovesu so mnogi mislili, da je že pokazal najboljše partije. Ta zgodba se ponavlja od najstniških let. Ko so slovenski trenerji med pionirji in kadeti sestavljali najboljše selekcije za letnik 1986, je bil Gogi dolgo spregledan. Igral je za malo Ilirijo, a to, da ga v šišenskem klubu sprva ni nihče opazil, je bil zanj največji blagoslov. Namesto da bi ga hitro zvabili v večji klub, kjer bi si moral deliti minutažo, je v najpomembnejših letih razvoja predvsem veliko igral in igral je kot vodja ekipe.

Med starimi prijatelji

Suhljatega fantiča z dolgimi rokami in voljo do neštetih ponavljanj košarkarskih potez je opazil trener Spasoje Todorović. Utrdil ga je z očetovskim nadzorom, ki pa še zdaleč ni bil vedno prijazen. »Večina trenerjev na Iliriji se je ves čas drla na nas. Zame je bilo to normalno. To, če so ti rekli: marš v p…, je bilo podobno kot dober dan,« je Gogi pred tremi leti povedal v intervjuju za Sobotno prilogo. »S tem nisem imel težav. Na vse to sem gledal kot na celoto. Ne moreš do vsakega igralca imeti istega pristopa. Kot sem rekel, nekoga to dvigne, ga še bolj podžge, tako kot recimo tudi mene, nekdo drugi bo padel dol in ga celo tekmo ne boš videl.«

Že na Iliriji je večkrat igral poškodovan, vendar igranje z izbitim zobom je vendarle drugačno, kot igranje s poškodovanim stopalom. Kljub temu ima v Miamiju vrhunsko zdravniško oskrbo, ki ga bo znala primerno pripraviti, če bo stopalo to dovoljevalo.





Morda še pomembnejše je bilo učenje trikov na zunanjem igrišču Ilirije med poletnimi meseci. »Tam sem bil najbolj sproščen. Ko sem si pogledal kakšno tekmo uličnega basketa in videl, kaj tisti tam počnejo, sem jih poskušal posnemati, preigravati določene trike. Tam mi noben trener ni mogel reči: Tega pa ne smeš. Tam sem bil sam svoj in sem preizkušal dribling za hrbtom pa fade away,« je povedal.

Prav v to okolje se najraje vrne. Med stare prijatelje z igrišč Ilirije in koseških ulic. Vedno ustreže vsem prošnjam za skupno fotografiranje ali podpis, marsikoga preseneti, da se ga še vedno spomni iz mladosti, nikoli pa ga ne boste v Ljubljani videli v dragem avtomobilu, prej na kolesu. »In tudi zdaj, ko sem dosegel določen uspeh, se najraje vračam v tisto obdobje, ko smo na Iliriji igrali tri na tri, ko smo odraščali skozi igro, skozi stike s soigralci, ko ni bilo nobenega pritiska, nihče ni stavil name, nihče ni nič pričakoval. Ko sem igral res zaradi strasti do igre, svobodno ... Takrat sem si tudi zgradil osebnost.«


 

Skrbi za mlade soigralce

Nič drugačni niso njegovi najbližji. Brat Zoran Dragić je prav tako vrhunski košarkar, preizkusil se je tudi v ligi NBA, zdaj igra za vrhunske evropske klube, le tisti tam zgoraj pa ve, koliko višje bi Zoki še lahko bil brez številnih poškodb. Še vedno sta skromna tudi starša Marinko in Mojca, enako velja za ženo Majo, vsi skupaj pa zdaj nestrpno sredi noči spremljajo, kako njihov Goran uresničuje sanje. Svoje, njihove, vseh nas.

V družinski povezanosti se morda skriva njegov čut za sočloveka, čut za soigralca. Nikoli ni igral samo za osebno statistiko, temveč tudi za soigralce. Tako kot rad doseže koš, rad poda tovarišu na parketu, za mlade soigralce pa skrbi še zunaj igrišč. V reprezentanci je za Luko Dončića, pri Miamiju pa ima vlogo starejšega brata Tylerja Herra. Če v finalu Gogi ne bo mogel več igrati, bo kljub temu ostal pomemben del moštva, saj lahko soigralcem poda številne koristne nasvete.

Ko se vrne domov, rad obuja spomine na čase, ko ni bilo nič tako kot zdaj v blišču NBA. Denimo, ko je vsako jutro prišel v mrzlo dvorano Ilirije in v še bolj mrzlo garderobo, ali ko je moral pred tekmo obleči moker dres. »Kakšen dres sploh ni imel številke, zato smo jih risali s svetlečim flomastrom. Dresi so bili mokri, saj jih je trener dal v torbo naravnost iz pralnega stroja. A to nas ni motilo. Šli smo igrat in se borili na vso moč.«