Dan, ko so se uresničile sanje
Natanko pred letom dni je slovenski šport spisal eno od najlepših poglavij po zaslugi košarkarske reprezentance.
Odpri galerijo
FOTO: BlaŽ Samec
Ljubljana – Kje ste bili in kaj ste počeli 17. septembra 2017? Podobno se sprašujejo Američani že 17 let od padca newyorških dvojčkov, Slovencem pa je ostal v srcih dan vzpona naših košarkarskih nebotičnikov. Veličastna zmaga reprezentance na evropskem prvenstvu je, kot lahko to storijo le športniki, naravne nesreče ali vojna, združila državo v eno. Več kot 7000 navdušenih navijačev je pred finalom s Srbijo prihitelo v Istanbul z vsemi možnimi prevoznimi sredstvi, drugi so bili skoraj brez izjeme prikovani pred televizijske sprejemnike.
Natanko pred letom dni je slovenski šport dobil eno od najlepših poglavij v svoji zgodovini in prvo zlato kolajno v moštvenih panogah na velikih tekmovanjih. Zanju je poskrbela reprezentanca, ki je od osamosvojitve države povzročila bržkone največ razočaranja. Ker ji nikakor ni uspelo unovčiti igralskega potenciala, je kar sama uveljavila rek, da imajo Slovenci precej raje oranžno košarkarsko žogo, kot ima ta rada njih. Mirne duše lahko rečemo, da je nekajkrat imela več vrhunskih posameznikov kot lani, a se niso mogli nikoli zbrati v popolni zasedbi in se le enkrat, s četrtim mestom na eurobasketu 2009, zares približali odličju. V 13. zaporednem nastopu na evropskih prvenstvih pa so le končali obdobje »večnih zgub« in spravili na noge tako laike kot strokovnjake po vsej celini. Nihče ni mogel verjeti, da bo moštvo iz državice z dvema milijonoma prebivalcev in zelo skromno klubsko podlago doseglo zgodovinski podvig brez poraza, kar se je od razpada nekdanjih košarkarskih velesil SFR Jugoslavije in Sovjetske zveze primerilo le še trikrat. Z izkupičkom 9:0 pa je zlato kolajno osvojila zgolj še ZR Jugoslavija leta 1995.
Pred 40. evropskim prvenstvom v košarki so bile napovedi resda skoraj enotne: zaradi odsotnosti številnih zvezdnikov še nikoli ni bilo toliko kandidatov za visoke uvrstitve in tako malo pravih favoritov. Slovensko izbrano vrsto so omenjali le kot možno prijetno presenečenje, saj je dve leti poprej zasedla šele 12. mesto na EP, blestela pa ni niti na pripravljalnih tekmah. Toda ko je šlo zares, ni opravila le z duhovi iz preteklosti. Igrala je tako samozavestno, kot da bi v prejšnjih letih zbrala več kolajn kot Španija, Srbija in Francija skupaj, in tako všečno, da je tudi najbolj izbirčnim vriskalo srce ob prestavah Gorana Dragića, Luke Dončića in soigralcev pod taktirko Igorja Kokoškova.
V Helsinkih so zapored klonile Poljska, Finska, Grčija, Islandija in Francija, v izločilnem delu tekmovanja najprej Ukrajina, v lepotici prvenstva odlična Latvija, v polfinalu je branilka naslova Španija doživela svoj tretji najhujši poraz v zgodovini (92:72) in v odločilni tekmi za zlato kolajno je s 93:85 padla še Srbija, srebrna na SP 2014 in OI 2016. Na seznamu žrtev slovenskih košarkarjev so bili skoraj vsi, ki so jim pripisovali možnosti za osvojitev odličja, in pritrdili Dragićevi napovedi. »Če želiš osvojiti kolajno, moraš premagati najboljše,« je poudaril pred svojim petim (in zadnjim) nastopom na EP, na katerega je odpotoval s strto dušo zaradi dedkove smrti. A si kljub bolečini mislil zdaj ali nikoli in iztisnil najboljše tako iz sebe kot iz soigralcev.
Domov se je vrnil s čudovitimi spomini za vse življenje, pripovedkami za otroke in vnuke. Ko bo prišel pravi čas, jim bo lahko pojasnil, kako je 17. septembra 2017 natresel Srbom 35 točk, ko so ga zaradi utrujenosti začeli grabiti krči, pa skupaj z Dončićem, ki si je zvil gleženj sredi tretje četrtine finala, prepričal soborce, da lahko zmagajo tudi brez njiju. Dragić je imel ob vrnitvi iz Istanbula v ročni prtljagi šampionski pokal in lovoriko za najboljšega košarkarja prvenstva, tako kot Dončić pa je bil tudi član elitne peterke tekmovanja, v katero so se uvrstili še Španec Pau Gasol, Srb Bogdan Bogdanović in Rus Aleksej Šved.
Če bi izbirali še najboljšega trenerja, bi priznanje brez konkurence pripadlo Kokoškovu. Mirnemu Srbu iz Banatskega Brestovca in ameriškemu državljanu, ki je za dobro leto dni postal Slovenec z veliko začetnico in tudi po odločilni zmagi našel prave besede: »Za nami je neverjeten turnir in finale, ki se ga bomo spominjali vse življenje. Ponosen sem, da sem del tega moštva in praznika slovenskega športa. Bodite ponosni vsaj pol toliko, kot sem jaz.« Njegovi rojaki so se resda nekaj časa upirali razpletu, a slednjič morali priznati, da je v dvorani Sinan Erdem zmagal boljši. Objokovanju poraza so dodali šegav prizvok: »Bratje Slovenci, pustite nam košarko, saj se tudi mi ne mešamo v vaše smučarske skoke.«
Lepo je bilo dan po finalu videti običajno ledenokrvnega košarkarskega »imigranta« Anthonyja Randolpha, kako je med sprejemom za evropske prvake poskakoval po odru in z vzklikanjem »Kdor ne skače, ni Sloven'c, hej, hej, hej ...« spravil v ekstazo več kot 20.000 navdušencev. Toliko se jih je kljub dežju zbralo na ljubljanskem Kongresnem trgu, z mislimi pa so bili tam prav vsi. Nič manj niso prijale pohvale z vseh koncev in krajev ter naslovi v svetovnih medijih, čeprav so si bili po svoje zelo podobni. V slogu: Junaška Slovenija je evropski prvak. Ali: Španija in Srbija sta preteklost, uspešnica leta je Slovenija! Po prikazanem na parketu so bili samoumevni, z vidika današnjega stanja reprezentance pa imajo znanstvenofantastični pridih.
Kajti še preden so se junaki Istanbula naveličali čestitk in dodobra umestili šampionski pokal v vitrino KZS, v kateri bo počival do naslednjega EP leta 2021, je prišla druga skrajnost. Precej manj prijetna, a nanjo smo bili navajeni do čudežnega 17. septembra. Tudi zlati košarkarji so se vrnili k stari slovenski navadi. Tako smo namreč vzhičeni ob dneh, ko športniki združijo celotno državo, nato pa vsi skupaj začnemo »garati«, da bi jo znova razdružili.
Modrec, kakršen je bil Winston Churchill, pa bi dejal: »Uspeh ni dokončen in polom ni poguben. Pogum, da nadaljuješ, je tisti, ki šteje.«
Natanko pred letom dni je slovenski šport dobil eno od najlepših poglavij v svoji zgodovini in prvo zlato kolajno v moštvenih panogah na velikih tekmovanjih. Zanju je poskrbela reprezentanca, ki je od osamosvojitve države povzročila bržkone največ razočaranja. Ker ji nikakor ni uspelo unovčiti igralskega potenciala, je kar sama uveljavila rek, da imajo Slovenci precej raje oranžno košarkarsko žogo, kot ima ta rada njih. Mirne duše lahko rečemo, da je nekajkrat imela več vrhunskih posameznikov kot lani, a se niso mogli nikoli zbrati v popolni zasedbi in se le enkrat, s četrtim mestom na eurobasketu 2009, zares približali odličju. V 13. zaporednem nastopu na evropskih prvenstvih pa so le končali obdobje »večnih zgub« in spravili na noge tako laike kot strokovnjake po vsej celini. Nihče ni mogel verjeti, da bo moštvo iz državice z dvema milijonoma prebivalcev in zelo skromno klubsko podlago doseglo zgodovinski podvig brez poraza, kar se je od razpada nekdanjih košarkarskih velesil SFR Jugoslavije in Sovjetske zveze primerilo le še trikrat. Z izkupičkom 9:0 pa je zlato kolajno osvojila zgolj še ZR Jugoslavija leta 1995.
Prijetno presenečenje
Pred 40. evropskim prvenstvom v košarki so bile napovedi resda skoraj enotne: zaradi odsotnosti številnih zvezdnikov še nikoli ni bilo toliko kandidatov za visoke uvrstitve in tako malo pravih favoritov. Slovensko izbrano vrsto so omenjali le kot možno prijetno presenečenje, saj je dve leti poprej zasedla šele 12. mesto na EP, blestela pa ni niti na pripravljalnih tekmah. Toda ko je šlo zares, ni opravila le z duhovi iz preteklosti. Igrala je tako samozavestno, kot da bi v prejšnjih letih zbrala več kolajn kot Španija, Srbija in Francija skupaj, in tako všečno, da je tudi najbolj izbirčnim vriskalo srce ob prestavah Gorana Dragića, Luke Dončića in soigralcev pod taktirko Igorja Kokoškova.
Dragić prvi med junaki
V Helsinkih so zapored klonile Poljska, Finska, Grčija, Islandija in Francija, v izločilnem delu tekmovanja najprej Ukrajina, v lepotici prvenstva odlična Latvija, v polfinalu je branilka naslova Španija doživela svoj tretji najhujši poraz v zgodovini (92:72) in v odločilni tekmi za zlato kolajno je s 93:85 padla še Srbija, srebrna na SP 2014 in OI 2016. Na seznamu žrtev slovenskih košarkarjev so bili skoraj vsi, ki so jim pripisovali možnosti za osvojitev odličja, in pritrdili Dragićevi napovedi. »Če želiš osvojiti kolajno, moraš premagati najboljše,« je poudaril pred svojim petim (in zadnjim) nastopom na EP, na katerega je odpotoval s strto dušo zaradi dedkove smrti. A si kljub bolečini mislil zdaj ali nikoli in iztisnil najboljše tako iz sebe kot iz soigralcev.
Domov se je vrnil s čudovitimi spomini za vse življenje, pripovedkami za otroke in vnuke. Ko bo prišel pravi čas, jim bo lahko pojasnil, kako je 17. septembra 2017 natresel Srbom 35 točk, ko so ga zaradi utrujenosti začeli grabiti krči, pa skupaj z Dončićem, ki si je zvil gleženj sredi tretje četrtine finala, prepričal soborce, da lahko zmagajo tudi brez njiju. Dragić je imel ob vrnitvi iz Istanbula v ročni prtljagi šampionski pokal in lovoriko za najboljšega košarkarja prvenstva, tako kot Dončić pa je bil tudi član elitne peterke tekmovanja, v katero so se uvrstili še Španec Pau Gasol, Srb Bogdan Bogdanović in Rus Aleksej Šved.
Slovenci, pustite nam košarko!
Če bi izbirali še najboljšega trenerja, bi priznanje brez konkurence pripadlo Kokoškovu. Mirnemu Srbu iz Banatskega Brestovca in ameriškemu državljanu, ki je za dobro leto dni postal Slovenec z veliko začetnico in tudi po odločilni zmagi našel prave besede: »Za nami je neverjeten turnir in finale, ki se ga bomo spominjali vse življenje. Ponosen sem, da sem del tega moštva in praznika slovenskega športa. Bodite ponosni vsaj pol toliko, kot sem jaz.« Njegovi rojaki so se resda nekaj časa upirali razpletu, a slednjič morali priznati, da je v dvorani Sinan Erdem zmagal boljši. Objokovanju poraza so dodali šegav prizvok: »Bratje Slovenci, pustite nam košarko, saj se tudi mi ne mešamo v vaše smučarske skoke.«
Uspešnica leta
Lepo je bilo dan po finalu videti običajno ledenokrvnega košarkarskega »imigranta« Anthonyja Randolpha, kako je med sprejemom za evropske prvake poskakoval po odru in z vzklikanjem »Kdor ne skače, ni Sloven'c, hej, hej, hej ...« spravil v ekstazo več kot 20.000 navdušencev. Toliko se jih je kljub dežju zbralo na ljubljanskem Kongresnem trgu, z mislimi pa so bili tam prav vsi. Nič manj niso prijale pohvale z vseh koncev in krajev ter naslovi v svetovnih medijih, čeprav so si bili po svoje zelo podobni. V slogu: Junaška Slovenija je evropski prvak. Ali: Španija in Srbija sta preteklost, uspešnica leta je Slovenija! Po prikazanem na parketu so bili samoumevni, z vidika današnjega stanja reprezentance pa imajo znanstvenofantastični pridih.
Kajti še preden so se junaki Istanbula naveličali čestitk in dodobra umestili šampionski pokal v vitrino KZS, v kateri bo počival do naslednjega EP leta 2021, je prišla druga skrajnost. Precej manj prijetna, a nanjo smo bili navajeni do čudežnega 17. septembra. Tudi zlati košarkarji so se vrnili k stari slovenski navadi. Tako smo namreč vzhičeni ob dneh, ko športniki združijo celotno državo, nato pa vsi skupaj začnemo »garati«, da bi jo znova razdružili.
Modrec, kakršen je bil Winston Churchill, pa bi dejal: »Uspeh ni dokončen in polom ni poguben. Pogum, da nadaljuješ, je tisti, ki šteje.«
