Anglež premagal črne napovedi in očeta ganil do solz

Nogometaš Declan Thompson, član drugoligaša Sheffield Wednesdayja, ima za seboj izjemno zgodbo.
Fotografija: Declan Thompson je na tekmi proti Exeter Cityju dočakal svoj prvi nastop v članski karieri. FOTO: Paul Childs/Reuters
Odpri galerijo
Declan Thompson je na tekmi proti Exeter Cityju dočakal svoj prvi nastop v članski karieri. FOTO: Paul Childs/Reuters

Iz angleškega Sheffielda prihaja čustvena zgodba o 18-letnem nogometašu Declanu Thompsonu, ki je premagal zahrbtno bolezen in kljub črnim napovedim dočakal profesionalni debi v dresu Sheffield Wednesdayja.

Declan Thompson se je v svoji mladosti spopadal z redko Perthesovo boleznijo, zaradi katere je moral 18 mesecev preživeti na invalidskem vozičku.

Zdravniki so njegovim staršem povedali, da ne bo nikoli več normalno hodil, igranje nogometa je predstavljalo le pobožne sanje.

A Thompson se ni vdal v usodo in ni opustil sanj o igranju profesionalnega nogometa. Sanje so postale resničnost, leta 2018 je podpisal profesionalno pogodbo s Sheffield Wednesdayjem in to soboto na tekmi 3. kroga pokala FA proti Exeter Cityju dočakal debi, ko je v 91. minuti stopil na zelenico.

To je bil čustven trenutek tako za nogometaša kot njegovo družino. Po tekmi je po spletu zakrožil posnetek, kako je nogometašev debi do solz ganil njegovega očeta Leeja Thompsona, pomočnika trenerja pri Stocksbridgeu.

»Zelo čustveno je bilo videti, kako me je družina spremljala po televiziji. Ko mi je trener nakazal, naj se pripravim za vstop, sem bil v šoku. Člani moje družine so mi rekli, da sem bil ob vstopu videti šokiran. Ko sem bil ob robu igrišča in je sodnik dvignil semafor z mojo številko, sem vedel, da je moja družina ponosna name. Bila je neverjetna izkušnja. Imel sem občutek, kot da me ni tam, kot da živim sanje,« je bil po tekmi presrečen mladi Declan Thompson.

18-letni nogometaš je postal tudi ambasador organizacije Steps in želi pomagati ljudem, ki se spopadajo s podobnimi težavami, kot jih je imel sam v otroštvu: »Ko sem bil otrok, so mi dejali, da ne bom nikoli igral nogometa. Zdaj bi rad pomagal drugim otrokom in jim stal ob strani, da dosežejo svoje cilje. Nikoli ne smeš reči ne, to ni konec.«

Preberite še:

Komentarji: