Arnautović: Zadnja zmaga s Slovenijo ni ravno moj vrhunec
Avstrija: Valentino Lazaro občuduje Josipa Iličića in Andraža Šporarja – Jutri v Delu pogovor z Davidom Alabo
Odpri galerijo
Štadion ob Vrbskem jezeru takole čaka na drevišnji preizkus Slovencev. Foto S. U.
Dobro leto je naokrog, odkar je avstrijska nogometna reprezentanca nazadnje igrala na Koroškem proti Sloveniji. Takrat je gladko zmagala s 3:0, šlo je za prijateljski značaj tekme, kar so poudarili vsi trije celovški sogovorniki v pričakovanju petkove tekme v kvalifikacijah za EP 2020. David Alaba, Marko Arnautović in Valentino Lazaro so odgovarjali tudi za Delo.
Prihod k štadionu, enemu od prizorišč zanimivega avstrijsko-švicarskega EP 2008, je razkrival prav mirno ozračje, povsem neprimerljivo z vrvežem, ko se tu nekajkrat na leto napolnijo tribune za nekaj manj kot 30.000 obiskovalcev ob nastopih državne reprezentance ali glasbenih spektaklih. Toda že selitev v konferenčni prostor je prinašala tudi soočenje z napetostjo v pričakovanju jutrišnjega dogodka. Čeravno so se namreč kvalifikacije komaj dobro začele, zlasti avstrijski vrsti že gori pod nogami: na prvih dveh tekmah, doma s Poljsko in v Izraelu, ni osvojila niti ene točke! Za izbrano vrsto številnih izkušenih nogometašev, zlasti iz nemških klubov na čelu z enim od udarnih Bayernovih asov Alabo, je takšna bera mizerna. Tudi slovenska z dvema točkama ni veliko boljša. »Toda pomislite, mi smo na ničli. Mar ni bolje imeti vsaj dve točki več,« nam je dejal Valentino Lazaro, nogometaš Herthe iz Berlina, ki je med slovenskimi igralci posebej podčrtal dva: »Dobro se spomnim tekme s Slovenijo prav tukaj v Celovcu, a v nogometu se zgodba hitro spreminja, zato zdaj namenjamo posebno pozornost video analizam. Poglejte Josipa Iličića – to je odličen nogometaš! Njegova levica je izjemna, sposoben je odločiti sleherno tekmo. In če se spomnim strelskih sposobnosti Andraža Šporarja ... Težko delo nas čaka, ni kaj!«
In podobno kot Lazara tudi Arnautovića, že dolgo enega udarnih adutov rdeče-belo-rdečih, ne bo zavedla gladka zmaga proti Sloveniji, marca 2018. »Takrat je šlo za prijateljske tekmo, zdaj je boj za točke zelo, zelo pomemben,« pravi nogometaš vroče balkanske krvi, za Avstrijce podoben kot nekoč Mario Basler in Stefan Effenberg pri nemških sosedih – z izjemnim nogometnim znanjem, a tudi pogosto nepredvidljivim obnašanjem. Samozavesti kot tudi duhovitosti pa tudi ne skriva. Ko smo ga vprašali, naj podrobneje pobrska po spominu zadnje tekme s Slovenijo, k zmagi s 3:0 je prispeval dvojček golov, nam je odvrnil: »No, to ni bil ravno vrhunec mojega življenja ...« Pa tudi prestiž tekme proti sosedom ga posebej ne vznemirja. »Drži, res smo sosedje, a med nami ni niti prestiža niti sovraštva. Slovenija in Avstrija sta v prijateljskih odnosih, igralci si bomo pred tekmo segli v roke, po njej prav tako. Kdo bo bolj nasmejan, bomo videli,« je najprej dejal, a nato tudi odločno pristavil: »V petek moramo osvojiti točke in jih tudi bomo!«
Prav razveselil ga je podatek, ko smo mu omenili izjemno zanimanje za tekmo tudi južno od Karavank: »Mar ni to imenitno? Več bo gledalcev na tribunah, bolj bomo uživali na igrišču.« Nasmejal nas je ob odgovoru, kako je vzdrževal telesno pripravljenost od 12. maja in zadnje tekme za svoj West Ham: »Sedel sem, jedel in pil! Brez skrbi, tekel sem, bil na kolesu. No, najprej sem poldrugi teden namenil družini, a tudi takrat skrbel za moč.« Obenem se je ozrl tudi k namigom o selitvi k Interju v Milano, nekoč je tam že igral, ter dejal: »Nihče me še ni poklical, pogodbo imam pri West Hamu.« Ko pa je sledilo vprašanje o želji po nastopih v ligi prvakov, pa je bil jasen: »Ni ga nogometaša, ki si ne bi želel igrati v ligi prvakov ...«
Med Avstrijci je največ izkušenj v tem elitnem tekmovanju zbral Alaba. Z Bayernom je tudi pred šestimi leti dvignil prestižni pokal, zdaj občuduje moč angleških klubov. In slovenskega vratarja Jana Oblaka. Pogovor z Alabo bomo objavili v naši jutrišnji izdaji.
Prihod k štadionu, enemu od prizorišč zanimivega avstrijsko-švicarskega EP 2008, je razkrival prav mirno ozračje, povsem neprimerljivo z vrvežem, ko se tu nekajkrat na leto napolnijo tribune za nekaj manj kot 30.000 obiskovalcev ob nastopih državne reprezentance ali glasbenih spektaklih. Toda že selitev v konferenčni prostor je prinašala tudi soočenje z napetostjo v pričakovanju jutrišnjega dogodka. Čeravno so se namreč kvalifikacije komaj dobro začele, zlasti avstrijski vrsti že gori pod nogami: na prvih dveh tekmah, doma s Poljsko in v Izraelu, ni osvojila niti ene točke! Za izbrano vrsto številnih izkušenih nogometašev, zlasti iz nemških klubov na čelu z enim od udarnih Bayernovih asov Alabo, je takšna bera mizerna. Tudi slovenska z dvema točkama ni veliko boljša. »Toda pomislite, mi smo na ničli. Mar ni bolje imeti vsaj dve točki več,« nam je dejal Valentino Lazaro, nogometaš Herthe iz Berlina, ki je med slovenskimi igralci posebej podčrtal dva: »Dobro se spomnim tekme s Slovenijo prav tukaj v Celovcu, a v nogometu se zgodba hitro spreminja, zato zdaj namenjamo posebno pozornost video analizam. Poglejte Josipa Iličića – to je odličen nogometaš! Njegova levica je izjemna, sposoben je odločiti sleherno tekmo. In če se spomnim strelskih sposobnosti Andraža Šporarja ... Težko delo nas čaka, ni kaj!«
In podobno kot Lazara tudi Arnautovića, že dolgo enega udarnih adutov rdeče-belo-rdečih, ne bo zavedla gladka zmaga proti Sloveniji, marca 2018. »Takrat je šlo za prijateljske tekmo, zdaj je boj za točke zelo, zelo pomemben,« pravi nogometaš vroče balkanske krvi, za Avstrijce podoben kot nekoč Mario Basler in Stefan Effenberg pri nemških sosedih – z izjemnim nogometnim znanjem, a tudi pogosto nepredvidljivim obnašanjem. Samozavesti kot tudi duhovitosti pa tudi ne skriva. Ko smo ga vprašali, naj podrobneje pobrska po spominu zadnje tekme s Slovenijo, k zmagi s 3:0 je prispeval dvojček golov, nam je odvrnil: »No, to ni bil ravno vrhunec mojega življenja ...« Pa tudi prestiž tekme proti sosedom ga posebej ne vznemirja. »Drži, res smo sosedje, a med nami ni niti prestiža niti sovraštva. Slovenija in Avstrija sta v prijateljskih odnosih, igralci si bomo pred tekmo segli v roke, po njej prav tako. Kdo bo bolj nasmejan, bomo videli,« je najprej dejal, a nato tudi odločno pristavil: »V petek moramo osvojiti točke in jih tudi bomo!«
Zavrnil namige o selitvi iz Londona v MIlano
Prav razveselil ga je podatek, ko smo mu omenili izjemno zanimanje za tekmo tudi južno od Karavank: »Mar ni to imenitno? Več bo gledalcev na tribunah, bolj bomo uživali na igrišču.« Nasmejal nas je ob odgovoru, kako je vzdrževal telesno pripravljenost od 12. maja in zadnje tekme za svoj West Ham: »Sedel sem, jedel in pil! Brez skrbi, tekel sem, bil na kolesu. No, najprej sem poldrugi teden namenil družini, a tudi takrat skrbel za moč.« Obenem se je ozrl tudi k namigom o selitvi k Interju v Milano, nekoč je tam že igral, ter dejal: »Nihče me še ni poklical, pogodbo imam pri West Hamu.« Ko pa je sledilo vprašanje o želji po nastopih v ligi prvakov, pa je bil jasen: »Ni ga nogometaša, ki si ne bi želel igrati v ligi prvakov ...«
Med Avstrijci je največ izkušenj v tem elitnem tekmovanju zbral Alaba. Z Bayernom je tudi pred šestimi leti dvignil prestižni pokal, zdaj občuduje moč angleških klubov. In slovenskega vratarja Jana Oblaka. Pogovor z Alabo bomo objavili v naši jutrišnji izdaji.
