Marcos Tavares, vlečni konj z utežjo

Nedavno je Marcos Tavares podaljšal pogodbo z Mariborom do leta 2021. Športni direktor NK Maribor Zlatko Zahović je svojega izbranca nagradil z vijoličastim nogometnim redom za zasluge in zajetno pogodbo, kar imajo nogometaši najraje. Tudi oni kajpak igrajo na energijsko najbogatejše gorivo, evre. Če je zraven še kakšen drug motiv, toliko bolje.

O tem, kakšno igralno vlogo naj bi imel najboljši strelec 1. SNL v njeni zgodovini v prihodnjih sezonah do konca izteka pogodbe, pa si niso na jasnem niti številni častilci mariborskega Brazilca. O Zahovićevi darežljivosti si pač ne belim las, tako s svojimi legendami ravnajo vsi največji klubi. Pogodbo jim podaljšajo tudi za obdobje, ko najbrž ne bodo več uporabni za več kot le kakšen nasvet mlajšim napadalcem. To je najmanj, kar klubi lahko naredijo za svoje zaslužne heroje. Nazadnje, tudi Benfica je Zlatku ob njegovem prestopu iz Valencie, ko je bil že debelo v 31. letu starosti in ko je najslavnejši portugalski klub krvavo potreboval prepoznavnega zvezdnika, da bi lahko stopil iz Portove sence (kluba, pri katerem je Zahović zablestel), ponudila kar štiriletno pogodbo z letno plačo dveh milijonov ameriških dolarjev. Vsaj četrta sezona je bila za Zahovića nagradna.

Tavaresov rok trajanja gre h koncu, pa čeprav, ko gre za po uradnih dokumentih le 34-letnega Brazilca, velja biti previden. Že nekaj let so se na začetku sezone kazali obrisi njegove nemoči, pa četudi je zabijal evropske kvalifikacijske gole, potem je na prehodu v jesen zaživel kot mladenič, sezono pa sklenil celo z nazivom najboljšega strelca 1. SNL. Toda simbol mariborskih podvigov v tem desetletju kljub vsemu ne more neskončno kljubovati fiziološkemu procesu: staranje je neizbežno! Njegovo je več kot vidno v pešanju telesnih zmožnosti. In spretnosti.

Če je v prejšnjem desetletju Tavares za Zahovića pomenil ključnega igralca, da je lahko Maribor uvrstil na evropski zemljevid, je zdaj Brazilčeva vloga lahko tudi zelo pomenljiva in za Maribor nevarna. Tavares je igralec, okoli katerega se hote ali nehote vse vrti na igrišču in tudi v slačilnici. Pri pripravi taktičnih zamisli, pri izboru napadalcev in pri razvoju mlajših igralcev.

Predstava in nesrečen razplet proti prebujajočemu se škotskemu velikanu Rangers, za katerega je bil največji krivec (osmoljenec) prav najboljši, sta bolj kot kdaj prej postavila pod vprašaj Tavaresovo vlogo. Kako dolgo je Brazilec, ki s svojim slogom igre in prepoznavnim načinom teka ne bi mogel imeti tako bleščeče nogometne kariere nikjer drugje kot le v Sloveniji, še lahko vlečni konj in kdaj bo postal le še utež, ki upočasnjuje razvoj – moštva ali posameznikov? To je uganka za glavnega oblikovalca mariborskega športnega ustroja Zahovića, ki je bržkone pred največjim tekmovalnim in razvojnim izzivom po uvodnih dveh, treh letih na direktorskem stolčku. In ne le zaradi športnih evolucijskih procesov.

Zahović ni mož naglih odločitev v nogometnem ustvarjalnem procesu, je konzervativec in tradicionalist, ki veliko stavi na zaupanje in ima zadnjo besedo. Od tega, kakšna bo v Tavaresovem poglavju, bo precej odvisna vijoličasta prihodnost. Morda že v velikem ligaškem derbiju z nepredvidljivo Olimpijo. Še ena izgubljena bitka z njo bi že pomenila obrise izgubljene ligaške vojne z usodnimi posledicami zanj in za njegovega najdragocenejšega varovanca.