Virtuozovo slovo je odrešitev
Že pred leti sem imel pomisleke o tem, kako pomembna je vloga Josipa Iličića v slovenski nogometni reprezentanci. Bolj sem se nagibal k mnenju, da bo njegova reprezentančna upokojitev pomenila veliko odrešitev za reprezentanco. Tako neusklajene kakovosti, kot sta jo imela nesporni slovenski virtuoz št. 1 in preostali del selekcije, ni bilo mogoče združiti in zapeljati v uspešno poglavje. Preprosto je bil razkorak med tem, kako Jojo igra, kako čuti, kako razmišlja, kako teče, kaj zmore, in tem, kako nogomet dojemajo njegovi kolegi, prevelik in je dušil umetni ali naravni razvoj reprezentance.
Junijski in zdaj še septembrski paket tekem v ligi narodov sta potrdila oceno, ki bi jo mnogi ali kar večina nogometnih poznavalcev razumeli kot osebni napad na skoraj deset let enega največjih mojstrov italijanske lige. Toda že Iličićeva sicer individualno izjemno uspešna kariera brez lovorik in še prej neposrečeno, a za njegov razvoj zelo pomembno obdobje pri Interblocku sta dala slutiti, da mu ni sojena vloga vodje za velika dejanja. Tudi selektor Matjaž Kek, ki je prav tako poskušal vse, da bi ujel Josipovo ravnovesje s povprečjem preostalih, in se nadejal preobrata, je po tihem vedel, da se bo ta želja težko uresničila. V enakem položaju je bil pred njim Srečko Katanec, ki z Iličićem prav tako ni imel sreče, a je vedel za njegovo veliko pomanjkljivost – ni vodja.
Slovenska reprezentanca je brez Iličića razprla krila in v najstniškem fenomenu popolnoma drugačnih značilnosti – najbrž tudi osebnostnih, čeprav zaradi njegove mladosti o teh še ni mogoče govoriti – Benjaminu Šešku dobila še močnejšega in veliko bolj prilagodljivega aduta za svojo nadaljnjo rast.
Ali bi naveza Jojo-Beni delovala še bolj udarno, učinkovito in uspešno, ne bo mogoče izvedeti, toda vse bolj očitno je, da je slovo enega največjih sprostilo vse ideološke in igralne zavore drugih, mlajših igralcev.
Jojo je pri skoraj 35 letih nogometu na mednarodni ravni že dal veliko in skupaj z Janom Oblakom tudi držal Slovenijo na zemljevidu v obdobju, ko ni bila uspešna in ni imela drugih velikih igralnih zvezdnikov. Toda njegova igralna (pre)moč in karizma čustvenega, umirjenega in dobrosrčnega fanta naravnost kličeta po vrnitvi v slovenski klubski nogomet, ki igralca njegovega kova še nikoli ni tako močno potreboval.
Iličićeva vrnitev na srečno prizorišče v Ljudski vrt, kjer je začel meteorski vzpon in v pičlem mesecu dvignil na noge Štajersko, dodal vrednost Zahovićevi filozofiji ter postavil pomembne temelje za bleščečo vijolično in svoje desetletje, bi bila res velika pika na i odlične kariere. Pomenila bi odrešitev za Maribor, za vijolično vojsko navijačev in predvsem za ligo, v kateri šeški prehitro odhajajo, iličići pa se ne vračajo.
Maribor je nogometno mesto s čustvenimi navijači, Iličić pa je igralec, ki obožuje podporo in hvalo. Tam bi lahko neskončno užival v tem, kar najraje počne.
Čez dva tedna v slovenskem nogometnem prvenstvu v Stožicah gostujejo Mariborčani. Bo z njimi Jojo?
