Za male je domoljubje zmagovalni napoj
Hrvaška je v Rusiji moč črpala tudi iz močnih nacionalnih čustev, brez katerih mali narodi ne morejo zmagovati.
Odpri galerijo
Hrvaško domoljubje je ob uvrstitvi v veliki finale svetovnega prvenstva izbruhnilo domala po vsem svetu.
Foto AP
Ob velikih zmagoslavjih kakšne od držav, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, se venomer prebudijo občudovalci njenega športnega ustroja in zmag, četudi je minilo že kar 27 let od njenega razpada. Častilci reprezentančnega bratstva in enotnosti z veliko nostalgije oživljajo svoje spomine in s svojimi fantazijami poskušajo prepričati mlajše rodove, kako močna in uspešna bi bila Jugoslavija šestih republik na svetovnem športnem zemljevidu. Bila bi velesila!
Pa bi res bila? S to bolj kot ne kavarniško dilemo o športni velesili Jugoslaviji sem hitro razčistil. Zame dileme sploh ni bilo, s kančkom športne in življenjske razgledanosti ter izkušnjo naborništva v Jugoslovanski ljudski armadi (ki je na najboljši mogoč način razgalila značajske raznolikosti med narodi) mi je bilo že pred osamosvojitvijo jasno, da Srbi, Hrvati, Slovenci, Črnogorci, malo manj Makedonci in Bošnjaki lahko tudi samostojno pišejo velike zgodbe (ne nujno zmagoslavnih) ter da zanje ne potrebujejo nekakšne složnosti in lažnega bratstva. Zadostoval je kanček domoljubnega naboja, ki je resda najprej sprožil neko drugo črno poglavje zahodnega Balkana.
Da, Jugoslavija je bila športna velesila, ampak naslednice so po njenem razpadu postale zmagovalke tudi takrat, ko so bile samo druge, tretje, četrte ... Uvrstitve nogometne Slovenije na velika tekmovanja (SP in EP) lahko mirne duše postavim ob bok vsem najboljšim uvrstitvam nogometne Jugoslavije, košarkarski naslov najboljših na stari celini Dragića, Dončića, Vidmarja in drugih je zasenčil tudi olimpijsko zlato v Moskvi (1980), rokometni kolajni na EP in SP imata nemara celo večji lesk od srebra in brona, o hokejskih podvigih bi bilo mogoče pisati posebna poglavja o čudežih na ledu (vsekakor so bili večji, kot je bil najbolj znameniti ameriški »miracle on ice« iz Lake Placida 1980). Odbojkarji niso želeli zaostajati za kolegi iz drugih moštvenih športov, junaki med posamezniki Primož Peterka, Peter Prevc, Tina Maze, Urška Žolnir, Primož Kozmus, Brigita Bukovec, Rajmond Debevc ... Se opravičujem, ampak vseh junakov slovenskega športa, ki na tekmovališčih pod zastavo Jugoslavije morda nikoli ne bi dosegli, kar so, je predolg. Pa sem naštel le zmage ali podvige, ki bi ob upoštevanju širine panog Slovenijo uvrstile na vrh lestvice najuspešnejših nekdanjih republik v športu.
Glavni razlog, zakaj je zmag in uspehov še več, kot jih je bilo pod skupno zastavo, ni v skladu s precej favorizirano multikulti mantro o učinkovitem sožitju športnikov različnih nacionalnosti. Srbija ali Hrvaška zmagujeta in tekmujeta domala nacionalno čisti, v primerjavi z njima je Slovenija, še posebno v moštvenih športih, Jugoslavija v malem. Pa vendar je slovenska v polnem pomenu besede.
Da, sprijazniti se bo treba, uvrstitev Hrvaške v finale svetovnega prvenstva v nogometu, je zmaga enotnega duha in volje nekega majhnega naroda. Moč je črpal tudi iz močnih nacionalnih čustev, brez katerih mali narodi ne morejo zmagovati. Multikulti je gorivo za velike države s kolonialno preteklostjo in miselnostjo, mali so lahko ali pa morajo biti tudi nacionalisti. Domoljubni!
Pa bi res bila? S to bolj kot ne kavarniško dilemo o športni velesili Jugoslaviji sem hitro razčistil. Zame dileme sploh ni bilo, s kančkom športne in življenjske razgledanosti ter izkušnjo naborništva v Jugoslovanski ljudski armadi (ki je na najboljši mogoč način razgalila značajske raznolikosti med narodi) mi je bilo že pred osamosvojitvijo jasno, da Srbi, Hrvati, Slovenci, Črnogorci, malo manj Makedonci in Bošnjaki lahko tudi samostojno pišejo velike zgodbe (ne nujno zmagoslavnih) ter da zanje ne potrebujejo nekakšne složnosti in lažnega bratstva. Zadostoval je kanček domoljubnega naboja, ki je resda najprej sprožil neko drugo črno poglavje zahodnega Balkana.
Da, Jugoslavija je bila športna velesila, ampak naslednice so po njenem razpadu postale zmagovalke tudi takrat, ko so bile samo druge, tretje, četrte ... Uvrstitve nogometne Slovenije na velika tekmovanja (SP in EP) lahko mirne duše postavim ob bok vsem najboljšim uvrstitvam nogometne Jugoslavije, košarkarski naslov najboljših na stari celini Dragića, Dončića, Vidmarja in drugih je zasenčil tudi olimpijsko zlato v Moskvi (1980), rokometni kolajni na EP in SP imata nemara celo večji lesk od srebra in brona, o hokejskih podvigih bi bilo mogoče pisati posebna poglavja o čudežih na ledu (vsekakor so bili večji, kot je bil najbolj znameniti ameriški »miracle on ice« iz Lake Placida 1980). Odbojkarji niso želeli zaostajati za kolegi iz drugih moštvenih športov, junaki med posamezniki Primož Peterka, Peter Prevc, Tina Maze, Urška Žolnir, Primož Kozmus, Brigita Bukovec, Rajmond Debevc ... Se opravičujem, ampak vseh junakov slovenskega športa, ki na tekmovališčih pod zastavo Jugoslavije morda nikoli ne bi dosegli, kar so, je predolg. Pa sem naštel le zmage ali podvige, ki bi ob upoštevanju širine panog Slovenijo uvrstile na vrh lestvice najuspešnejših nekdanjih republik v športu.
Glavni razlog, zakaj je zmag in uspehov še več, kot jih je bilo pod skupno zastavo, ni v skladu s precej favorizirano multikulti mantro o učinkovitem sožitju športnikov različnih nacionalnosti. Srbija ali Hrvaška zmagujeta in tekmujeta domala nacionalno čisti, v primerjavi z njima je Slovenija, še posebno v moštvenih športih, Jugoslavija v malem. Pa vendar je slovenska v polnem pomenu besede.
Da, sprijazniti se bo treba, uvrstitev Hrvaške v finale svetovnega prvenstva v nogometu, je zmaga enotnega duha in volje nekega majhnega naroda. Moč je črpal tudi iz močnih nacionalnih čustev, brez katerih mali narodi ne morejo zmagovati. Multikulti je gorivo za velike države s kolonialno preteklostjo in miselnostjo, mali so lahko ali pa morajo biti tudi nacionalisti. Domoljubni!
