Zahovićeve odločitve so nerazumne, a na koncu vedno genialne

Pri 21 letih ga je premamil klic Gorice, vse drugo je le še zgodovina. Marko Šuler, poldrugo desetletje eden od najbolj prepoznavnih slovenskih nogometašev, je igral v ligi prvakov, na svetovnem prvenstvu, osvajal lovorike v Sloveniji, Belgiji, na Poljskem, v Izraelu in nazadnje znova v Sloveniji, kjer je po šestih sezonah v dresu Maribora in pri 36 letih rekel: »Dovolj je bilo!«
 

Dovolj je bilo že nekaj časa, vaša zadnja tekma v 1. SNL je bila decembra lani proti Domžalam. Kaj je pretehtalo pri odločitvi o upokojitvi?

Zdravje. Tvegal sem vso sezono, zadnja polovica leta je bila preprosto preveč. Večji del kariere nisem imel opaznejših zdravstvenih težav, v zadnjih letih je bilo vse težje. Gležnji so bili tako načeti, da druge izbire nisem imel. Zdravnica me je opozorila, da česa podobnega še ni videla, niti enega celega ligamenta. To mi je dalo misliti, čeprav sem več tekem igral v stanjih, ki niso bili normalna. Na koncu sem si lahko le dejal, da je treba razmišljati tudi o tem, kaj bo po koncu kariere. Da imam pred seboj še kar nekaj življenja in bi ga rad preživel dokaj kakovostno. Žal je tako, da vrhunski šport pusti neprijetne zdravstvene posledice.

Se boste lahko navadili na nov življenjski ritem?

Na vsak način, najprej si bom privoščil pošten oddih. Če je bil doslej v ospredju nogomet, bo odslej družina. Privoščil si bom dopust, kakršnega si nisem že 20 let. Potem se bom posvetil podjetniški karieri v nepremičninskem poslu, ki ni le klasičen – prodaj, kupuj, posreduj ... Partnerja, vlagatelj in vodja projektov, sta posel že uspešno začela in nekaj projektov smo že izpeljali, zdaj se jima bom lahko aktivno pridružil. Hkrati bom poskušal čim bolj ohranjati formo z rekreativno dejavnostjo. Pozimi obožujem smučanje, poleti tenis. Ta bo za nekaj časa bolj želja, tako da bo treba najti nekaj drugega, na primer golf, ki bo ravno pravšnji za umirjeno aktivnost.

 

Vas trenerski posel ali kakšna druga vloga v nogometu ne zanimata?

Nimam nikakršnih trenerskih ambicij in verjeli ali ne, na nogomet zunaj profesionalnih obveznosti zadnjih 20 let nisem niti pomislil. Ene same rekreativne tekme nisem odigral s prijatelji.

Kdaj je bil prelomen trenutek v karieri?

Bilo jih je več. Začel sem s smučanjem, saj je bil oče smučarski delegat, toda nisem se videl v smučarskem športu. Izbral sem nogomet in nato je steklo. Treniral sem pri celovškem FC Kärnten, prva resna preizkušnja je bila prehod iz osnovne šole v gimnazijo. V Celovcu so želeli, da obiskujem tamkajšnjo gimnazijo, medtem ko sem si jaz želel nadaljevati šolanje na Ravnah in igrati nogomet pri Dravogradu. Najbrž je bila ključna selitev v Novo Gorico, ki je pomenila profesionalen korak naprej in umik od družine.

Gorica je bila prvovrstna izbira, mar ne?

Ni bila samoumevna, v Domžale me je vabil tudi Nenad Protega, toda prepričal me je tedanji goriški športni direktor Dean Mavrič. Presodil je notranji občutek, nekaj mi je pravilo, da je to – to. V Gorici se mi je odprl nogometni svet, najprej sem postal mladi reprezentant, v SNL nabiral izkušnje, se prvič srečal z močnejšo mednarodno konkurenco ...

Tako nadarjene ekipe, kakršno je imela tedaj Gorica, v slovenski ligi še ni bilo.

Niti pomislil nisem na to. Ampak bo držalo. Valter Birsa, Matej Mavrič, Miran Burgić, Andrej Komac ... Ne bi bili trikratni prvaki, če ne bi imeli toliko talenta ter ne bi bili odlično vodeni in selekcionirani. Ne smem pozabiti tudi človeka, od katerega sem se naučil veliko. Miran Srebrnič ni bil mož, ki je razdajal znanje, ampak če si ga podrobno spremljal in poslušal, si v njem prepoznal naravnega vodjo. Malo je igralcev, ki jih posluša in spoštuje slačilnica. On je spoštovanje tudi vračal.


 

Odhod v tujino in uveljavitev je za slovenskega igralca še veliko zahtevnejša od drugih, ki prihajajo iz večjih okolij. Kako ste doživljali vašo legionarsko obdobje?

Brez sreče ali spleta srečnih okoliščin ne gre. Imel sem srečo, da sem začel pri Gentu, ki se je vzpenjal in je imel izjemno moštveno konkurenco. Najprej sem se v glavi že pripravil za pakiranje 'kovčkov', potem sem si rekel: 'Če bom dobil priložnost, jo moram izkoristiti.' In sem jo že na svoji prvi tekmi, uvrstili smo se med tri najboljše, osvojili pokalno lovoriko. Podobno je bilo tudi na Poljskem pri Legii, ki je bila v senci drugih, a smo po 25 letih vrnili naslov prvaka. K Hapoelu Tel Aviv sem prestopil v obdobju njegove hude krize, a na koncu smo prišli do podprvaka in zmage v pokalnem tekmovanju.

Kaj lahko sporočite mlajšim igralcem, ki upajo, da bodo v tujini ujeli srečo?

V tujini si dobro plačan, toda si tudi številka. Če ne boš izkoristil priložnosti, jo bo nekdo drug.

Se mariborska zgodba močno razlikuje od goriške?

Gorica je imela talent, Maribor ima profesionalizem, ki pomeni izključno tekmovalnost in popolno osredotočenje na nogomet. Od junija do junija, pri čemer ni konca ciljev. Razlikuje se po načinu razmišljanja, selekcija je narejena za zmagovanje. Podlago ima v tradiciji, denarni stabilnosti. Da, razlika je kot dan in noč. Seveda je tudi pri Mariboru veliko talenta, ampak v ospredju je miselnost. Kdor ne sprejme evropskega razmišljanja, ne sodi v moštvo in tudi ne bo preživel selekcije.

Je Maribor izdelek Zlatka Zahovića?

To je Maribor, ki ga je in ga oblikuje značaj Zlatka Zahovića. Malokje sem srečal ljudi s takšnim karakterjem. Njegove odločitve ... Ne vem, res ne vem, videti so bile nesmiselne, nerazumne, na koncu so bile genialne. Le čudiš se lahko, kako mu uspeva, redko vidiš človeka s takšno žilico. Karkoli naredi, se mu izide. Vse gre njemu v prid.

Bi njegov značaj in znanje lahko dvignila reprezentanco?

Odvisno je, kako bi ga sprejeli igralci. V klubu je drugače, v njem se vzajemno gradi zaupanje. On zaupa igralcem, igralci njemu. In ni vse odvisno od enega človeka.

 

Bili ste pomemben člen zadnjega reprezentančnega rodu, ki je igral na velikem tekmovanju. Kaj je imel vaš rod, česar niso imeli drugi?

Ta rod premore talent, morda celo več, kot ga je imel naš. Veliko igralcev ima v klubih vidne vloge, kar ne deluje, je kemija. Igralci so lahko uspešni le, če se na igrišču razumejo, imajo značaj in močne osebnosti, ki za seboj povlečejo druge. Težko bi podrobno povedal kaj več, ker ne poznam razmerja znotraj moštva, ne vem, kakšno je vzdušje. Reprezentanca, kot je Slovenija, ki izhaja iz majhne selekcije, je omejena, zato mora imeti voljo, srčnost in kemijo. Tekmovati mora z realnimi sposobnostmi. Vedeti, kaj so njeni realni dosegi, saj uspehi ustvarjajo nerealne podobe. Večje reprezentance manjše pomanjkljivosti nadomeščajo s široko selekcijo, denarjem, manjše, kot je Slovenija, morajo imeti še nekaj več. Iskreno bom povedal, grb na dresu mora pomeniti nekaj več, a ne vidim iskrice. Najprej jo je treba izzvati, da bi se lahko vnel ogenj.

Uvrstitev na SP je bil vrhunec vašega rodu. Toda ne bi smel biti zadnji?

Res je, imeli smo potencial za vsaj še eno veliko tekmovanje. Vsekakor ne bi bilo nezasluženo, bili smo tako blizu. Morda smo plačali davek za pomanjkanje izkušenj, po letih smo imeli še najmanj en vrhunec. Ampak v nogometu vendarle ni naključij. Bilo bi nerealno ponavljati.

V Južni Afriki je zmanjkalo nekaj sekund za čudež in napredovanje med 16 najboljših na SP.

Imeli smo tisto, kar ustvarja uspešno moštvo. Imeli smo značaj, na treninge smo prihajali s ciljem in tudi zabavali smo se s ciljem. Bili smo blizu, zelo blizu lepega nadaljevanja. Do zadnje sekunde smo bili v igri. Obžalujem, kako smo izpustili priložnost z ZDA. Bil sem eno od svojih najtežjih bitk, ki je zlepa ne bom pozabil zaradi napadalca Jozyja Altidora. Ne bom rekel, da sem bil tepen, ker ni bil grobijan, a vsak dvoboj je prinesel modrico ali oteklino.

Se še družite ali slišite z nekdanjimi reprezentanti?

Premalo. Razen z Robertom Korenom, Aleksandrom Radosavljevićem in Matejem Mavričem, ki delujejo v Sloveniji, nimam kdo ve koliko stikov. Veliko jih je še aktivnih. Šport je lahko neprijazen. V karieri, na primer, sem spoznal nič koliko ljudi, se z njimi spoprijateljil, ampak čas naredi svoje. Ne moreš spremljati vse in vsakogar, tako da … želel bi si, da bi ohranil več stikov.

Velja, da so ostali le še spomini?

Vedno bolj. Igral sem proti igralcem največjega kova, kot so Zlatan Ibrahimović, Wayne Rooney, Cristiano Ronaldo, Emile Heskey, Romelu Lukaku in se prepričal, da delajo razliko in da so z razlogom najbolje plačani. Videl in doživel sem veliko, res pa je, da bi si želel, da bi imel še boljši spomin. V čast mi je, da sem spoznal tudi prijatelje, kot sta Miroslav Radović in Khalilou Fadiga, ki je bil znan po tem, da je bil eden od prvih, pri katerem so zdravniki odkrili težave s srcem in mu odsvetovali, da bi igral nogomet.

Začeli in končali ste v slovenski ligi, z Gorico in Mariborom pa tudi v Evropi pisali podvige. Mnenja o SNL so krešejo, kakšno je vaše?

Slovenska liga gre gor in dol. Je čudna liga, ki je ni mogoče le hvaliti niti zgolj grajati. Ne najdem primernega izraza, ampak zdi se mi, da tava. Pogrešam več klubov, liga z desetimi je premajhna. Kakovost se ni dvignila zaradi nje, izboljšuje se infrastruktura, za kaj več bi moral ob Mariboru še kakšen klub narediti več v Evropi. Klubi se prehitro zadovoljujejo z uvrstitvijo v Evropo, premalo je zavedanja, da se lahko uveljaviš le v Evropi. Veliko več bi bilo treba vlagati, ker z manj denarja tekmujemo s Srbijo, Hrvaško, tudi z Avstrijo ... Kakovost je primerljiva, ampak treba je biti še bolj ambiciozen. Nogomet mora biti dogodek, na katerega se hodi vselej in ne le takrat, ko so evropski uspehi.