Novi junak ruske zakladnice zmag v Parizu
Hačanov v pariškem finalu ugnal Đokovića, zdaj spet prvega igralca lestvice ATP.
Odpri galerijo
Tako je Novak Đoković (desno) čestital za odmevno zmago ruskemu tekmecu Karenu Hačanovu.
Pariz – Presenečenje za konec. Tako se je namreč razpletel prestižni teniški turnir v Bercyju, osrednji pariški pokriti prireditveni areni, kjer je za konec novi adut ruskega tenisa Karen Hačanov ugnal Srba Novaka Đokovića (7:5, 6:4). Slednji naj bi imel po zmagi s 7:6 (6), 5:7, 7:6 (3) v izjemno napeti in prav všečni klasiki z Rogerjem Federerjem odprto pot k novem naslovu, nakar pa se je Rus, od danes 11. igralec svetovne lestvice, odrezal z zelo prepričljivo predstavo.
Tenis v največji deželi na svetu ohranja posebno prepoznavnost, zlasti od devetdesetih naprej in izjemne podpore tej športni panogi tedanjega prvega moža države Borisa Jeljcina, prav Pariz pa je podčrtan v zakladnici ruskih teniških dosežkov, predvsem v moški konkurenci. Tu se je namreč leta 2002 reprezentanca z Maratom Safinom in Mihaelom Južnim veselila svoje prve lovorike v Davisovem pokalu, Jevgenij Kafeljnikov je v francoski metropoli, leta 1996, osvojil svoj prvi turnir za veliki slam, Safin pa je bil kar trikrat zmagovalec – v letih 2000, 2002 in 2004 – tega turnirja z oznako masters pod streho Bercyja.
V dvorani, kjer občinstvo podobno kot na Roland Garrosu poleg domačih adutov najbolj glasno spodbuja Federerja, je tokrat 20.000 navzočih zaploskalo 22-letnemu Moskovčanu armenskih korenin. Pred turnirjem je bil na 18. mestu lestvice ATP, zdaj je že tik za izbrano deseterico. Ne nazadnje je prav v tem tednu kot po tekočem traku premagoval tekmece iz omenjene družbe – Johna Isnerja (9.), Alexandra Zvereva (5.), Dominica Thiema (5.) in za konec še Đokovića.
In tako je zdaj Hačanov prvi ruski igralec po Mihaelu Južnem, leta 2013, ki se je prebil med najboljših 15 v ATP. Povrh pa je za njim izjemna jesen: igral je brez oddiha, zbral zaporedne nastope v Pekingu, Šanghaju, Moskvi, Dunaju in Parizu. Kajpak si bo v spominu ohranil to zadnje zmagoslavje v francoski metropoli, a prav posebno bo zanj tudi tisto pred kratkim v domačem velemestu. Kar čustveno je bilo za vse navzoče v moskovski Olimpijski dvorani, prizorišču številnih športnih spektaklov v zadnjih 38 letih, kjer zdaj zaklepajo vrata. Napočil je namreč čas temeljite obnove.
»Ko se zdaj ozrem, kdo je tu zmagoval, sem lahko le ponosen, da sem na tem seznamu,« je povedal Hačanov po skalpu velikega tekmeca, se priklonil njegovi izjemni teniški bilanci ter se kajpak spomnil tudi slovitih rojakov, med katerimi je kot deček posebej stiskal pesti za Safina. Sicer pa je bil zadnji ruski zmagovalec pred Hačanovom v Bercyju, novembra 2006, Nikolaj Davidenko.
Đoković? Po izjemnem sobotnem tenisu s Federerjem so le redki dvomili o njegovem zmagoslavju v tem finalu, a ob koncu je športno priznal, da se je pokal znašel v pravih rokah: »Predvsem njegovi servisi so zelo močni in natančni. Zaslužil si je to zmago.« Pretirane potrtosti pri 31-letnem Srbu ni bilo zaznati – v današnje jutro se bo zbudil kot prvi igralec sveta.
Tenis v največji deželi na svetu ohranja posebno prepoznavnost, zlasti od devetdesetih naprej in izjemne podpore tej športni panogi tedanjega prvega moža države Borisa Jeljcina, prav Pariz pa je podčrtan v zakladnici ruskih teniških dosežkov, predvsem v moški konkurenci. Tu se je namreč leta 2002 reprezentanca z Maratom Safinom in Mihaelom Južnim veselila svoje prve lovorike v Davisovem pokalu, Jevgenij Kafeljnikov je v francoski metropoli, leta 1996, osvojil svoj prvi turnir za veliki slam, Safin pa je bil kar trikrat zmagovalec – v letih 2000, 2002 in 2004 – tega turnirja z oznako masters pod streho Bercyja.
Kot po tekočem traku
V dvorani, kjer občinstvo podobno kot na Roland Garrosu poleg domačih adutov najbolj glasno spodbuja Federerja, je tokrat 20.000 navzočih zaploskalo 22-letnemu Moskovčanu armenskih korenin. Pred turnirjem je bil na 18. mestu lestvice ATP, zdaj je že tik za izbrano deseterico. Ne nazadnje je prav v tem tednu kot po tekočem traku premagoval tekmece iz omenjene družbe – Johna Isnerja (9.), Alexandra Zvereva (5.), Dominica Thiema (5.) in za konec še Đokovića.
In tako je zdaj Hačanov prvi ruski igralec po Mihaelu Južnem, leta 2013, ki se je prebil med najboljših 15 v ATP. Povrh pa je za njim izjemna jesen: igral je brez oddiha, zbral zaporedne nastope v Pekingu, Šanghaju, Moskvi, Dunaju in Parizu. Kajpak si bo v spominu ohranil to zadnje zmagoslavje v francoski metropoli, a prav posebno bo zanj tudi tisto pred kratkim v domačem velemestu. Kar čustveno je bilo za vse navzoče v moskovski Olimpijski dvorani, prizorišču številnih športnih spektaklov v zadnjih 38 letih, kjer zdaj zaklepajo vrata. Napočil je namreč čas temeljite obnove.
Kot deček občudoval Safina
»Ko se zdaj ozrem, kdo je tu zmagoval, sem lahko le ponosen, da sem na tem seznamu,« je povedal Hačanov po skalpu velikega tekmeca, se priklonil njegovi izjemni teniški bilanci ter se kajpak spomnil tudi slovitih rojakov, med katerimi je kot deček posebej stiskal pesti za Safina. Sicer pa je bil zadnji ruski zmagovalec pred Hačanovom v Bercyju, novembra 2006, Nikolaj Davidenko.
Đoković? Po izjemnem sobotnem tenisu s Federerjem so le redki dvomili o njegovem zmagoslavju v tem finalu, a ob koncu je športno priznal, da se je pokal znašel v pravih rokah: »Predvsem njegovi servisi so zelo močni in natančni. Zaslužil si je to zmago.« Pretirane potrtosti pri 31-letnem Srbu ni bilo zaznati – v današnje jutro se bo zbudil kot prvi igralec sveta.
