Vajda: Nisem verjel, da lahko Novak osvoji Wimbledon
Đoković po dobrih dveh letih spet do zmage za veliki slam.
Odpri galerijo
Novaku Đokoviću v zadnjem letu ni bilo lahko, zato je bila wimbledonska zmaga še toliko slajša.
Foto AP
London – Velika trojica je spet združena, Novak Đoković se je po dobrih dveh letih znova vpisal na seznam zmagovalcev za veliki slam ter nadaljeval niz Rogerja Federerja in Rafaela Nadala, ki sta se vsak po svojih težavah vrnila v prejšnji sezoni in osvojila zadnjih šest turnirjev za grand slam pred Wimbledonom. Zdaj čakamo le še vrnitev Andyja Murraya in velika četverica bo spet popolna. V nedeljo je sicer ta četverica "slavila" jubilej, saj je osvojila 50. od zadnjih 61 velikih slamov, torej od Wimbledona 2003, ko je Federer prvič zmagal.
Wimbledon je edini od turnirjev za veliki slam, na katerem od prvega Federerjevega zmagoslavja ni bila prekinjena vladavina velike četverice (vse ostale tri je denimo osvojil tudi Stan Wawrinka). Ko je Švicar, ki je bil favorit za ubranitev naslova, presenetljivo izgubil v četrtfinalu proti kasnejšemu finalistu Kevinu Andersonu, sta na sceno spet stopila Nadal in Đoković. Če ne bi zmagal slednji, bi bržčas Rafa, ki je sicer izgubil izjemni polfinalni obračun, a je pokazal, da je spet v igri za največje naslove tudi na travi, potem ko po 2011 v Wimbledonu ni preskočil osmine finala … Tokrat ni bil daleč od zelo cenjenega peščeno-travnatega dvojčka slamov, a načrte mu je prekrižal tekmec, s katerim je imel v preteklosti največ težav, ki mu je res prišel do živega.
Prav takšen polfinale je na drugi strani Đoković potreboval, potem ko je letos izgubljal proti igralcem, kot so Hyeon Chung (tedaj 58. na svetu; osmina finala OP Avstralije), Taro Daniel (109.; uvodni dvoboj Indian Wellsa), Benoit Paire (47.; uvodni dvoboj Miamija), Martin Kližan (140.; uvodni dvoboj Barcelone), Marco Cecchinato (72.; četrtfinale Roland Garrosa), je tesna zmaga nad št. 1 prišla kot naročena. "Kratko- in dolgoročno je to zelo pomembno za mojo samozavest. Igrati proti Rafi v polfinalu je bil največji možni test zame, ali lahko prevladam," je poudaril Srb, po novem spet član najboljše deseterice. Največ je s to zmago dokazal sebi, med krizo, ki se je začela po pariški zmagi 2016, pa se je veliko naučil. "Predvsem pa, kako biti potrpežljiv. Po februarski operaciji sem bil preveč nestrpen, želel sem se čim prej vrniti na igrišča, čim prej spet igrati. Na prvih turnirjih sem še vedno čutil bolečino v komolcu, a nisem želel biti še dlje odsoten s turneje, kot sem že bil. To lekcijo sem se moral naučiti zgrda," se je v težke čase vrnil Nole, ki je zadnji dve leti vodil dnevnik o svojih občutkih: "Oh, koliko je bilo vzponov in padcev. A takšno je pač življenje."
Vprašanje, ki se zdaj poraja, seveda je, ali bo Đoković lahko obdržal takšno raven tenisa, s katero je zmagal v Wimbledonu. "Povsem razumljivo je, da se ljudje sprašujejo to, in verjemite mi, da se tudi sam. A hkrati ne želim gledati preveč v prihodnost, saj želim najprej uživati v tem dosežku," je dejal srbski as, ki pa se vendarle zaveda, da se bo kmalu začela severnoameriška turneja z vrhuncem na OP ZDA, kjer je doslej dvakrat slavil (2011, 2015). "Wimbledonska zmaga bo velika spodbuda za nadaljevanje sezone, pri čemer seveda zelo rad igram na trdih igriščih. OP ZDA je bil zame vedno uspešen turnir zame. Lani nisem igral in veselim se že vrnitve v New York," pravi Đoković, ki se je takoj po nedeljski zmagi dogovoril o nadaljnjem sodelovanju s teniškim in kondicijskim trenerjem, Marianom Vajdo in Gebhardom Gritschem. Da se je njegova krivulja spet obrnila navzgor ravno z njuno vrnitvijo v ekipo, je jasno.
"Za zdaj smo se dogovorili, da ostaneta do konca sezone, potem pa bomo videli. Hvaležen sem, da imam ob sebi spet svojo staro ekipo, res sta pomembna zame. Tudi ko smo se razšli, smo ostali v stikih, smo prijatelji, družina. Zgolj po profesionalni plati smo se razšli, a kot se je izkazalo, le za kratek čas," je pomembno novico sporočil Đoković. Vajda je sicer dejal, da je bila letošnja wimbledonska zmaga zanj največje presenečenje, kar jih je doživel ob sodelovanju z Noletom: "Tega res nisem pričakoval. Ko sem ga začel trenirati, sem verjel, da je lahko nekoč prvi na svetu, da lahko osvaja turnirje za veliki slam, da lahko osvoji že ta Wimbledon, pa nikakor nisem."
Wimbledon je edini od turnirjev za veliki slam, na katerem od prvega Federerjevega zmagoslavja ni bila prekinjena vladavina velike četverice (vse ostale tri je denimo osvojil tudi Stan Wawrinka). Ko je Švicar, ki je bil favorit za ubranitev naslova, presenetljivo izgubil v četrtfinalu proti kasnejšemu finalistu Kevinu Andersonu, sta na sceno spet stopila Nadal in Đoković. Če ne bi zmagal slednji, bi bržčas Rafa, ki je sicer izgubil izjemni polfinalni obračun, a je pokazal, da je spet v igri za največje naslove tudi na travi, potem ko po 2011 v Wimbledonu ni preskočil osmine finala … Tokrat ni bil daleč od zelo cenjenega peščeno-travnatega dvojčka slamov, a načrte mu je prekrižal tekmec, s katerim je imel v preteklosti največ težav, ki mu je res prišel do živega.
Prav takšen polfinale je na drugi strani Đoković potreboval, potem ko je letos izgubljal proti igralcem, kot so Hyeon Chung (tedaj 58. na svetu; osmina finala OP Avstralije), Taro Daniel (109.; uvodni dvoboj Indian Wellsa), Benoit Paire (47.; uvodni dvoboj Miamija), Martin Kližan (140.; uvodni dvoboj Barcelone), Marco Cecchinato (72.; četrtfinale Roland Garrosa), je tesna zmaga nad št. 1 prišla kot naročena. "Kratko- in dolgoročno je to zelo pomembno za mojo samozavest. Igrati proti Rafi v polfinalu je bil največji možni test zame, ali lahko prevladam," je poudaril Srb, po novem spet član najboljše deseterice. Največ je s to zmago dokazal sebi, med krizo, ki se je začela po pariški zmagi 2016, pa se je veliko naučil. "Predvsem pa, kako biti potrpežljiv. Po februarski operaciji sem bil preveč nestrpen, želel sem se čim prej vrniti na igrišča, čim prej spet igrati. Na prvih turnirjih sem še vedno čutil bolečino v komolcu, a nisem želel biti še dlje odsoten s turneje, kot sem že bil. To lekcijo sem se moral naučiti zgrda," se je v težke čase vrnil Nole, ki je zadnji dve leti vodil dnevnik o svojih občutkih: "Oh, koliko je bilo vzponov in padcev. A takšno je pač življenje."
Zagon za OP ZDA
Vprašanje, ki se zdaj poraja, seveda je, ali bo Đoković lahko obdržal takšno raven tenisa, s katero je zmagal v Wimbledonu. "Povsem razumljivo je, da se ljudje sprašujejo to, in verjemite mi, da se tudi sam. A hkrati ne želim gledati preveč v prihodnost, saj želim najprej uživati v tem dosežku," je dejal srbski as, ki pa se vendarle zaveda, da se bo kmalu začela severnoameriška turneja z vrhuncem na OP ZDA, kjer je doslej dvakrat slavil (2011, 2015). "Wimbledonska zmaga bo velika spodbuda za nadaljevanje sezone, pri čemer seveda zelo rad igram na trdih igriščih. OP ZDA je bil zame vedno uspešen turnir zame. Lani nisem igral in veselim se že vrnitve v New York," pravi Đoković, ki se je takoj po nedeljski zmagi dogovoril o nadaljnjem sodelovanju s teniškim in kondicijskim trenerjem, Marianom Vajdo in Gebhardom Gritschem. Da se je njegova krivulja spet obrnila navzgor ravno z njuno vrnitvijo v ekipo, je jasno.
"Za zdaj smo se dogovorili, da ostaneta do konca sezone, potem pa bomo videli. Hvaležen sem, da imam ob sebi spet svojo staro ekipo, res sta pomembna zame. Tudi ko smo se razšli, smo ostali v stikih, smo prijatelji, družina. Zgolj po profesionalni plati smo se razšli, a kot se je izkazalo, le za kratek čas," je pomembno novico sporočil Đoković. Vajda je sicer dejal, da je bila letošnja wimbledonska zmaga zanj največje presenečenje, kar jih je doživel ob sodelovanju z Noletom: "Tega res nisem pričakoval. Ko sem ga začel trenirati, sem verjel, da je lahko nekoč prvi na svetu, da lahko osvaja turnirje za veliki slam, da lahko osvoji že ta Wimbledon, pa nikakor nisem."
