Košarkarji spet združujejo Slovence, naj traja tudi po Tokiu

V teh čudnih družbenopolitičnih časih, ko sta pandemija covida-19 in širjenje sovražnega govora na družbenih omrežjih še dodatno podžgala polarizacijo Slovenije, ki v 30 letih samostojnosti še nikdar ni bila tako ideološko razklana, je pravljica, ki jo v Tokiu pišejo slovenski košarkarji na čelu z Luko Dončićem, prižgala luč na koncu predora.



Spet je pokazala, da je Slovenija lahko enotna, da lahko diha z istimi pljuči, da lahko dva milijona državljanov na istem čolnu vesla v isto smer in išče svetilnik. Združeni ob zmagah in združeni ob porazih. Se ta nova enotnost lahko zlije tudi v druge pore javnega življenja?



Evforija, ki so jo na prvem olimpijskem nastopu z nizom zmag zanetili košarkarji, ni ugasnila niti ob nesrečnem polfinalnem porazu proti Franciji, ki si ga je po televiziji ogledalo več kot 600.000 Slovencev. Približno toliko, kot se jih je udeležilo nedavnega referenduma o vodah, ki je napovedal skoraj prebiscitarno enotnost med slovenskim življem.



Ljubljanske ulice so bile med prenosom prazne kot v časih najhujšega zaprtja javnega življenja zaradi covida-19. Pogosto je porazom slovenskih športnikov na velikih tekmovanjih sledilo razočaranje in iskanje krivcev. Do besede so prišli dežurni nergači in trdili, da mali Slovenci vedno skrijejo rep med noge, ko gre zares.


 

Splošna podpora junakom

Tokrat je bilo drugače, kar je nekakšen precedens. Takoj potem ko je Nicolas Batum blokiral zadnji met Klemna Prepeliča in Slovencem razbil sanje o finalu z Američani, se zdi, da se je Slovenija poenotila še bolj, kot je bila. Mnogi so hiteli izražati podporo junakom.



»Zdaj bolj kot kadarkoli, bravo, fantje in strokovni štab. Vem, da poraz boli, ampak s čisto glavo na sobotni finale za bron. Samozavestno, močno, pogumno in skupaj kot do zdaj.« Tako je zapisal nekdanji kapetan Jaka Lakovič. Smučarski as Štefan Hadalin pa je tvitnil: »Rešpekt, fantje, za vse prikazano do sedaj na OI, predvsem za vaš pristop in odnos do vsega!« Kapetan rokometašev Jure Dolenec pa: »Respect. Gremo po bron! Imamo to, imamo Tokio!«





V čestitkah in podpori za #mojtim so se navadnim smrtnikom in športnikom pridružili estradniki in tudi politiki z obeh polov, ki bi se lahko dogovorili, da se predčasno vrnejo s počitnic in si današnjo tekmo za bron ogledajo skupaj v parlamentu ali vsaj nekje na Krku. Kdo ve, če si ne bi po morebitni zmagi proti Avstraliji in zgodovinski olimpijski kolajni za slovenski ekipni šport v objem padla poslanca nasprotnih polov. Škodilo ne bi.




 

Začeli smučarji, nadaljevali kolektivci

Slovence je v zgodovini šport že pogosto združil in brisal mejnike med nezaupljivimi sosedi. Pred osamosvojitvijo so imeli največjo združevalno moč smučarji z Bojanom Križajem in Matejo Svet ter skakalni orli, ki so na romanje pod Ponce privabili več deset tisoč z zastavami mahajočih in tudi z domoljubjem opitih rojakov.



Toda ekipni šport ima vendarle posebno moč in zariše še močnejše zareze v kolektivni spomin naroda. Največja evforija je morda bila, ko so se po fantomskem golu Mirana Pavlina v zasneženem Kijevu nogometaši s Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem leta 1999 prvič uvrstili na evropsko prvenstvo. Na Brniku so zamudniki avtomobile zapuščali nekaj kilometrov pred letališčem, da so prišli zapet Slovenija, gre naprej!. Na amsterdamskem trgu Dam pa je ad hoc sestavljeni trio In (Predin, Kreslin, Lovšin) zaigral pred več Slovenci kot na Tromostovju.



Podoben ponos je Slovence preveval, ko je turbo Rudi (Mladen Rudonja) s svojim prvim in zadnjim golom za reprezentanco zatresel romunsko mrežo in Slovenijo prvič popeljal na svetovno prvenstvo. Po vsej državi so trobili avtomobili in ljudje so jemali bolniški dopust tudi, ko je zlati Zlatko Dedić v Ljudskem vrtu šokiral bahate Ruse in fante Matjaža Keka popeljal na SP 2010. Vse to so bili časi, ko se Slovenija vsaj za kratek čas ni delila na bele in rdeče, ampak je bila združena v nogometni evforiji. Podobno kot zdaj.


 

Kongresni trg brez protestov

Slovence so združili tudi hokejski risi, ki so se dvakrat uvrstili na OI, ter v zadnjem času odbojkarji, ki so dvakrat prišli do evropskega srebra. Rokometaši so prinesli spravo v Slovenijo, ko so leta 2000 sredi Zagreba premagali Hrvate in postali prva reprezentanca, ki se ji je uspelo uvrstiti na OI. Štiri leta pozneje je Slovenija častila njihovo srebro na domačem evropskem prvenstvu in leta 2017 je na SP v Parizu čudežno vstajenje borcev Veselina Vujovića za bron proti južnim sosedom povzročilo izbruh nacionalnega ponosa ter spontano slavje na ulicah.



Tistega leta je še večji podvig uspel košarkarjem Gorana Dragića, ki so na finalno tekmo eurobasketa v Istanbul privabili 10.000 navijačev in na Kongresnem trgu doživeli ovacije brez primere. Tam bo v torek zvečer sprejem celotne olimpijske reprezentance, ki bo enako legitimen kot petkovi protivladni protesti, a ob zvokih harmonike in trobente vsekakor precej bolj vesel in privlačen.




 

Manj škodljivih tvitov

Ali bi vse omenjene uspehe prekašala olimpijska kolajna košarkarjev, je težko trditi, toda zdi se, da bi prišla v najboljšem mogočem trenutku, ko je Slovenija na prelomnici med silami preteklosti in prihodnosti. Tudi če je na koncu ne bo, bo reprezentanca Aleksandra Sekulića v sodelovanju z »individualci« Tadej Pogačarjem, Primožem Rogličem, Benjaminom Savškom, Tino Trstenjak, Janjo Garnbret in drugimi člani slovenske odprave v deželi vzhajajočega sonca opravila poslanstvo in obudila antično olimpijsko pravilo o prekinitvi spopadov med igrami.



Ste v teh dveh tednih opazili velik upad dejavnosti sovražnih trolov in tvitov ter več pozitivne energije? Naj traja, kot je po uvrstitvi v polfinale čivknil Luka nazionale: »Med najboljšimi štirimi na svetu, država z dvema milijonoma ljudmi. Kakšen občutek! #mislovenci.«