Ni mamljivo iti v Planico kot prašič s kavča
Halvor Egner Granerud bo po koncu festivala v dolini pod Poncami prejel veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu.
Odpri galerijo
Halvor Egner Granerud je letos preletel vse najvišje vršace v smučarskih skokih. FOTO: Arnd Wiegmann/Reuters
Vse, kar zimskošportnega prihaja z Norveške, je vredno veliko. Brona, srebra, zlata na velikih tekmovanjih, a tudi legendarnega statusa. Je pa tudi že kar nenapisano pravilo, da takšni vikinški potomci dolga leta krojijo vrh svoje zimske športne panoge, saj je domovina skoraj vseh prav Norveška. A Halvor Egner Granerud že ni takšen dolgoročni as. Velik je po športnih dosežkih, do zvezd pa je izskočil skoraj iz globeli anonimnosti, čeprav so mu denimo na mladinskem SP leta 2015 za vrat obesili zlato odličje za ekipno zmago v smučarskih skokih.
Štiriindvajsetletnik iz Osla, ki se je zaradi boljših vadbenih razmer preselil v Trondheim, je letos deklasiral vso konkurenco v svetovnem pokalu smučarjev skakalcev. Zbral je enajst zmag, na večni norveški lestvici se je na vrhu izenačil z Roarjem Ljøkelsøyem, ki je za toliko zmag potreboval štiri leta. Granerud bi jih imel sicer rekordnih dvanajst, a je bil v romunskem Rasnovu po prvem mestu diskvalificiran zaradi skakalnega dresa v nepravih merah. Vse te zmagovite drobtinice so mu predčasno, že pred finalom svetovnega pokala v Planici, prinesle krstni veliki kristalni globus za skupno zmago v sezoni zaradi neverjetne prednosti 526 točk pred drugouvrščenim Nemcem Markusom Eisenbichlerjem. In to šele kot četrtemu norveškemu vikingu v zgodovini. Lani je bil skupno šele 61., zdaj priznava, da je v lanski zimi zaradi slabih rezultatov živel od prihrankov. Letos si lahko z denarjem privošči marsikaj, zaslužil je že 204.300 švicarskih frankov oziroma 184.200 evrov.
Vse je osladil še z odličji. Na svetovnem prvenstvu v poletih v dolini pod Poncami je bil z norveško ekipo zlat, posamično je osvojil naslov podprvaka, na nordijskem mundialu v Oberstdorfu pa ga je na posamičnih preizkušnjah polomil. Na srednji skakalnici se je po 16. mestu po prvi seriji na koncu prebil na tisto prvo pod zmagovalnimi stopničkami, na veliki napravi pa ni mogel nastopiti, saj so mu odkrili pozitivnost. Ne sicer značajsko, temveč na virus. Se je pa zato s srebrnim odličjem lahko ovenčal na tekmi mešanih ekip. Le zakaj smo tako škodoželjni, da mu po nravi očitamo tudi negativne plati? Ko mu na letošnji novoletni turneji ni uspelo vreči Poljaka Kamila Stocha z vodilnega položaja, je po skokih v Innsbrucku jezno izustil: »Grozljivo nadležno je bilo spet videti Stocha zmagati. Ne skače tako prekleto dobro, kot ima dobre rezultate. Že vse od začetka turneje imajo Poljaki izjemno srečo z razmerami.«
Mladeniču, na koncu je bil na turneji kvarteta skakalnic četrti, je po vseh zmagah očitno udarilo v glavo, neizkušenost po dolžini tekmovalnih uspehov mu pri izjavah ne bi prinesla lepih ocen sodnikov. Ni bilo besednega telemarka. Pa čeprav je bil njegov stari stari oče norveški pisatelj za otroke Thorbjørn Egner. A vedno le ni tako skandinavsko hladen in zaveda se, da po letih povprečnosti z zdajšnjimi uspehi ni posrkal vse življenjske modrosti. »Lepo je, da me primerjajo z zvenečimi imeni iz zgodovine smučarskih skokov, a sam menim, da so takšne primerjave pretirane. Sam sem namreč na vrhu komajda pet minut. Ker pa preklemansko dobro vem, kako je biti slab skakalec, zdaj toliko bolj cenim sleherni uspeh, ki si ga priskočim,« je v tem pogledu skromen.
Glavni trener norveških skakalcev, Avstrijec Alexander Stöckl, ga po poletni pripravljenosti ni videl v elitni ekipi za tekme na nekaj ducata stopinj Celzija hladnejših prizoriščih. A se ga je po izboljševanju le usmilil in ga vzel v ekipo. Kajti Granerud se v poletnih mesecih ni ravno potil ob naporih treningov, priložnostno je delal v enem od vrtcev v Oslu. Da mu gre na otročje, no, še v mladinskih letih je bil skrajno šaljivo navihan, pa govori prigoda, da se je nekoč na 60-metrski skakalnici v Oslu s prijateljem pognal v brezno gol, skok je posnel in ga, seveda v skladu s sodobnimi smernicami, objavil na medmrežju. Sicer pa ga je, tudi v povezavi s Planico, okuženost z virusom kar zresnila.
»Malce sem bil resnično prestrašen, ni ravno prijetno imeti takšno bolezen. Bil sem živčen, namreč, da se bo vse naprej odvijalo v negativni smeri, a na srečo ni dolgo trajalo, preden sem se ponovno počutil bolje. Posledično sem se resnično pomiril. Letenje na finalu svetovnega pokala na velikanki v Planici je seveda bila moja želja, a to je tudi velika in zastrašujoča letalnica. Po koncu samoosamitve sem si rekel, da bom skakal le v primeru, če sem bom počutil pripravljenega nastopiti na njej. Odvisno seveda tudi od tega, kako kakovostno bom lahko treniral do planiških tekem in če bom imel priložnost skakati pred temi tekmovanji. Ni ravno mamljivo iti naravnost v Planico po štirinajstih dneh, ki si jih kot kakšen prašič prestal zavaljen na kavču,« je ocenil Halvor Egner Granerud, ki ima osebni rekord 244,5 m, dosegel ga je lanskega 13. decembra v Planici med svetovnim prvenstvom v poletih.
Štiriindvajsetletnik iz Osla, ki se je zaradi boljših vadbenih razmer preselil v Trondheim, je letos deklasiral vso konkurenco v svetovnem pokalu smučarjev skakalcev. Zbral je enajst zmag, na večni norveški lestvici se je na vrhu izenačil z Roarjem Ljøkelsøyem, ki je za toliko zmag potreboval štiri leta. Granerud bi jih imel sicer rekordnih dvanajst, a je bil v romunskem Rasnovu po prvem mestu diskvalificiran zaradi skakalnega dresa v nepravih merah. Vse te zmagovite drobtinice so mu predčasno, že pred finalom svetovnega pokala v Planici, prinesle krstni veliki kristalni globus za skupno zmago v sezoni zaradi neverjetne prednosti 526 točk pred drugouvrščenim Nemcem Markusom Eisenbichlerjem. In to šele kot četrtemu norveškemu vikingu v zgodovini. Lani je bil skupno šele 61., zdaj priznava, da je v lanski zimi zaradi slabih rezultatov živel od prihrankov. Letos si lahko z denarjem privošči marsikaj, zaslužil je že 204.300 švicarskih frankov oziroma 184.200 evrov.
Brez besednega telemarka
Vse je osladil še z odličji. Na svetovnem prvenstvu v poletih v dolini pod Poncami je bil z norveško ekipo zlat, posamično je osvojil naslov podprvaka, na nordijskem mundialu v Oberstdorfu pa ga je na posamičnih preizkušnjah polomil. Na srednji skakalnici se je po 16. mestu po prvi seriji na koncu prebil na tisto prvo pod zmagovalnimi stopničkami, na veliki napravi pa ni mogel nastopiti, saj so mu odkrili pozitivnost. Ne sicer značajsko, temveč na virus. Se je pa zato s srebrnim odličjem lahko ovenčal na tekmi mešanih ekip. Le zakaj smo tako škodoželjni, da mu po nravi očitamo tudi negativne plati? Ko mu na letošnji novoletni turneji ni uspelo vreči Poljaka Kamila Stocha z vodilnega položaja, je po skokih v Innsbrucku jezno izustil: »Grozljivo nadležno je bilo spet videti Stocha zmagati. Ne skače tako prekleto dobro, kot ima dobre rezultate. Že vse od začetka turneje imajo Poljaki izjemno srečo z razmerami.«
Norvežan se v porazih, ko je pokritiziral Poljake, ni izkazal za uglajenega. FOTO: Kai Pfaffenbach/Reuters
Mladeniču, na koncu je bil na turneji kvarteta skakalnic četrti, je po vseh zmagah očitno udarilo v glavo, neizkušenost po dolžini tekmovalnih uspehov mu pri izjavah ne bi prinesla lepih ocen sodnikov. Ni bilo besednega telemarka. Pa čeprav je bil njegov stari stari oče norveški pisatelj za otroke Thorbjørn Egner. A vedno le ni tako skandinavsko hladen in zaveda se, da po letih povprečnosti z zdajšnjimi uspehi ni posrkal vse življenjske modrosti. »Lepo je, da me primerjajo z zvenečimi imeni iz zgodovine smučarskih skokov, a sam menim, da so takšne primerjave pretirane. Sam sem namreč na vrhu komajda pet minut. Ker pa preklemansko dobro vem, kako je biti slab skakalec, zdaj toliko bolj cenim sleherni uspeh, ki si ga priskočim,« je v tem pogledu skromen.
Stari stari oče Halvorja Egnerja Graneruda je bil norveški pisatelj za otroke Thorbjørn Egner.
Zastrašujoča velikanka
Glavni trener norveških skakalcev, Avstrijec Alexander Stöckl, ga po poletni pripravljenosti ni videl v elitni ekipi za tekme na nekaj ducata stopinj Celzija hladnejših prizoriščih. A se ga je po izboljševanju le usmilil in ga vzel v ekipo. Kajti Granerud se v poletnih mesecih ni ravno potil ob naporih treningov, priložnostno je delal v enem od vrtcev v Oslu. Da mu gre na otročje, no, še v mladinskih letih je bil skrajno šaljivo navihan, pa govori prigoda, da se je nekoč na 60-metrski skakalnici v Oslu s prijateljem pognal v brezno gol, skok je posnel in ga, seveda v skladu s sodobnimi smernicami, objavil na medmrežju. Sicer pa ga je, tudi v povezavi s Planico, okuženost z virusom kar zresnila.
»Letenje na finalu svetovnega pokala v Planici je seveda bila moja želja, a to je tudi velika in zastrašujoča letalnica.«
»Malce sem bil resnično prestrašen, ni ravno prijetno imeti takšno bolezen. Bil sem živčen, namreč, da se bo vse naprej odvijalo v negativni smeri, a na srečo ni dolgo trajalo, preden sem se ponovno počutil bolje. Posledično sem se resnično pomiril. Letenje na finalu svetovnega pokala na velikanki v Planici je seveda bila moja želja, a to je tudi velika in zastrašujoča letalnica. Po koncu samoosamitve sem si rekel, da bom skakal le v primeru, če sem bom počutil pripravljenega nastopiti na njej. Odvisno seveda tudi od tega, kako kakovostno bom lahko treniral do planiških tekem in če bom imel priložnost skakati pred temi tekmovanji. Ni ravno mamljivo iti naravnost v Planico po štirinajstih dneh, ki si jih kot kakšen prašič prestal zavaljen na kavču,« je ocenil Halvor Egner Granerud, ki ima osebni rekord 244,5 m, dosegel ga je lanskega 13. decembra v Planici med svetovnim prvenstvom v poletih.
