Pokljuki uspelo - gostila bo SP v biatlonu
Natanko dve desetletji bosta naokrog in Slovenija bo po dveh desetletjih spet gostila največje tekmovanje v biatlonu: svetovno prvenstvo.
Odpri galerijo
Na novi osrednji tribuni bo prostor za 8000 gledalcev. FOTO: Matej Družnik
Poreč – Natanko dve desetletji bosta naokrog in Slovenija bo po dveh desetletjih spet gostila največje tekmovanje v biatlonu: svetovno prvenstvo. To je bilo na dlani že sredi vročih poletnih dni, ko ob pregledu kandidatur za leto 2021 ni bilo drugih prizorišč kot naše Pokljuke. A uradno so pri SZS morali čakati še na zadnji dan letnega kongresa Mednarodne biatlonske zveze (IBU), ki pa je tako v tem dopoldnevu potrdil: prvenstvo leta 2021 bo v Sloveniji!
NI dvoma, da so pred našimi, že tako vznesenimi, prireditelji smučarkih tekmovanj novi izzivi, pod drobnogledom pa bodo zdaj kar tri prvenstva: leta 2020 v smučarskih poletih, 2021. v biatlonu ter še dve leti poznej v nordijskem smučanju. Z njim so se v Planici spogledovali še dlje kot na gorenjski planoti, zdaj pa so oboji zadovoljni. Kajpak bi bilo sanjsko, ko bi veliko zgodbo na snegu pri nas nekoč zaokrožili še z šampionatom alpskega smučanja, a to pač ne bo izvedljivo, dokler pri nas ne bo ustreznega prizorišča za hitre discipline.
Rdeči niti za slovensko delegacijo štiridnevnega utripa na kongresu v Poreču pa je bila jasna – pripeljati biatlonsko elito spet v Slovenijo. Ta je bila od začetka devetdesetih prejšnjega stoletja skorajda vsako leto na gorenjski planoti, zgodilo se je tudi že, da so tukaj uspešno nadomestili tekme z nekaterih prizorišč, kjer jim je nagajalo vreme. Klasično svetovno prvenstvo v biatlonu pa je imela Pokljuka le enkrat – leta 2001. Zdaj se bo zgodba po 20 letih spet ponovila, prav eden od udarnih argumentov slovenske kandidature pa je bil, da je imela večina uveljavljenih drugih rednih prizorišč v krajšem presledku že dve prvenstvi – denimo Oslo v letih 2000 in 2016, Hochfilzen 2005 in 2017, Ruhpolding 1996 in 2012 itn.
V vseh teh letih po tistem omenjenem 2001 pa se je na Pokljuki marsikaj spremenilo. Infrastruktura je neprimerljiva z nekdanjo, korak s sodobnimi biatlonskimi arenami – denimo s prostornimi podhodi za tekmovalce, trenerje, poročevalce med posameznimi točkami štadiona, postavitev tribun in sodobnega spremljevalnega objekta s prenočišči – je predstavljal nujo, da je Slovenija ostala na koledarju biatlonskega svetovnega pokala. Slovaška denimo takšne poteze s svojim Osrbliem, kjer je bilo svetovno prvenstvo leta 1997, ni storila in tako zdaj že od decembra 2005 nima več biatlonskih tekem najvišje ravni.
Pokljuka pa je v preteklosti že merila na SP 2020, pa je bila Anterselva, izjemno obiskano prizorišče v tirolskem delu Italije, uspešnejša. Leto pozneje so sprva podelili pri IBU prvenstvoTjumnu, novemu centru ruskega biatlona, že takrat so številni predstavniki na kongresu pred dvema letoma opozarjali na čudne razmere pred glasovanjem. Toda zanesenjaki pri SZS, zboru za biatlon in zdaj že uigrani organizacijski ekipi pokljuških tekem so vztrajali v boju za prvenstvo. In ko so pri IBU rusko zvezo zaradi dopinških grehov kaznovali, ji tudi odvzeli prvenstvo, je bilo na dlani – to bo nova velika priložnost za Pokljuko!
Protikandidatov ni bilo, Nove Mesto (Češ) in Oberhof (Nam) sta se potegovala za SP 2023. Slednje je pripadlo Nemcem, na Gorenjskem pa bo elita dve leti prej. Vmes, pozimi 2022, bodo olimpijske igre v Pekingu.
»Za biatlon v Sloveniji je imenitno, da bomo imeli prvenstvo doma. Lahko bomo marsikomu približali dogajanje na smučišču in strelišču, kako bi bil vesel, ko bi še več otrok navdušili nad to lepo športno panogo,« je povedal vodilni as slovenske reprezentance Jakov Fak, letos srebrni olimpijec v Pjongčangu, ki je tako kot drugi predstavniki slovenske kandidature v Poreču prejemal številne čestitke.
Za pokljuški štadion bo nov pomemben test v prvem tednu letošnjega decembra, ko bo tu uvodna postaja sezone svetovnega pokala, do SP pa bodo na edinem slovenskem biatlonskem štadionu sledile izboljšave. Zlasti z reševanjem največje in pogosto zares edine težave tekem na Pokljuki – ustreznimi parkirišči in tekočim prometom iz doline. Na novi osrednji tribuni bo prostor za 8000 gledalcev, dnevno jih bodo na SP pričakovali med 10.000 in 15.000.
NI dvoma, da so pred našimi, že tako vznesenimi, prireditelji smučarkih tekmovanj novi izzivi, pod drobnogledom pa bodo zdaj kar tri prvenstva: leta 2020 v smučarskih poletih, 2021. v biatlonu ter še dve leti poznej v nordijskem smučanju. Z njim so se v Planici spogledovali še dlje kot na gorenjski planoti, zdaj pa so oboji zadovoljni. Kajpak bi bilo sanjsko, ko bi veliko zgodbo na snegu pri nas nekoč zaokrožili še z šampionatom alpskega smučanja, a to pač ne bo izvedljivo, dokler pri nas ne bo ustreznega prizorišča za hitre discipline.
Rdeči niti za slovensko delegacijo štiridnevnega utripa na kongresu v Poreču pa je bila jasna – pripeljati biatlonsko elito spet v Slovenijo. Ta je bila od začetka devetdesetih prejšnjega stoletja skorajda vsako leto na gorenjski planoti, zgodilo se je tudi že, da so tukaj uspešno nadomestili tekme z nekaterih prizorišč, kjer jim je nagajalo vreme. Klasično svetovno prvenstvo v biatlonu pa je imela Pokljuka le enkrat – leta 2001. Zdaj se bo zgodba po 20 letih spet ponovila, prav eden od udarnih argumentov slovenske kandidature pa je bil, da je imela večina uveljavljenih drugih rednih prizorišč v krajšem presledku že dve prvenstvi – denimo Oslo v letih 2000 in 2016, Hochfilzen 2005 in 2017, Ruhpolding 1996 in 2012 itn.
V vseh teh letih po tistem omenjenem 2001 pa se je na Pokljuki marsikaj spremenilo. Infrastruktura je neprimerljiva z nekdanjo, korak s sodobnimi biatlonskimi arenami – denimo s prostornimi podhodi za tekmovalce, trenerje, poročevalce med posameznimi točkami štadiona, postavitev tribun in sodobnega spremljevalnega objekta s prenočišči – je predstavljal nujo, da je Slovenija ostala na koledarju biatlonskega svetovnega pokala. Slovaška denimo takšne poteze s svojim Osrbliem, kjer je bilo svetovno prvenstvo leta 1997, ni storila in tako zdaj že od decembra 2005 nima več biatlonskih tekem najvišje ravni.
Pokljuka bo leta 2021 spet središče biatlonskega sveta. FOTO: Matej Družnik
Pokljuka pa je v preteklosti že merila na SP 2020, pa je bila Anterselva, izjemno obiskano prizorišče v tirolskem delu Italije, uspešnejša. Leto pozneje so sprva podelili pri IBU prvenstvoTjumnu, novemu centru ruskega biatlona, že takrat so številni predstavniki na kongresu pred dvema letoma opozarjali na čudne razmere pred glasovanjem. Toda zanesenjaki pri SZS, zboru za biatlon in zdaj že uigrani organizacijski ekipi pokljuških tekem so vztrajali v boju za prvenstvo. In ko so pri IBU rusko zvezo zaradi dopinških grehov kaznovali, ji tudi odvzeli prvenstvo, je bilo na dlani – to bo nova velika priložnost za Pokljuko!
Protikandidatov ni bilo, Nove Mesto (Češ) in Oberhof (Nam) sta se potegovala za SP 2023. Slednje je pripadlo Nemcem, na Gorenjskem pa bo elita dve leti prej. Vmes, pozimi 2022, bodo olimpijske igre v Pekingu.
»Za biatlon v Sloveniji je imenitno, da bomo imeli prvenstvo doma. Lahko bomo marsikomu približali dogajanje na smučišču in strelišču, kako bi bil vesel, ko bi še več otrok navdušili nad to lepo športno panogo,« je povedal vodilni as slovenske reprezentance Jakov Fak, letos srebrni olimpijec v Pjongčangu, ki je tako kot drugi predstavniki slovenske kandidature v Poreču prejemal številne čestitke.
Za pokljuški štadion bo nov pomemben test v prvem tednu letošnjega decembra, ko bo tu uvodna postaja sezone svetovnega pokala, do SP pa bodo na edinem slovenskem biatlonskem štadionu sledile izboljšave. Zlasti z reševanjem največje in pogosto zares edine težave tekem na Pokljuki – ustreznimi parkirišči in tekočim prometom iz doline. Na novi osrednji tribuni bo prostor za 8000 gledalcev, dnevno jih bodo na SP pričakovali med 10.000 in 15.000.
