Sin Ludvig je član Smučarske zveze Slovenije
Norvežan Ola Vigen Hattestad velika pridobitev za slovenski tek na smučeh. Obožuje štruklje, medtem ko se na žgance še navaja.
Odpri galerijo
Ola Vigen Hattestad je od lani trener slovenske ekipe A v smučarskem teku. FOTO: Miha Šimnovec
Seefeld – Norvežan Ola Vigen Hattestad, ki je po lanskem koncu športne poti postal trener naše reprezentance A, je nedvomno velika pridobitev za slovenski tek na smučeh. Nič čudnega, ko pa prihaja iz najuspešnejše tekaške šole na svetu; Norveška je namreč že dolgo vodilna svetovna velesila v tem športu.
Toda z uvodno predstavo naših tekačic in tekačev na 52. svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju na avstrijskem Tirolskem ni bil zadovoljen. V našem taboru so si namreč želeli precej več od 17. mesta Anamarije Lampič, kar je bila najvišja slovenska uvrstitev na četrtkovem šprintu v prostem slogu v Seefeldu.
»Moram priznati, da je bil za vse nas razplet šprinta precejšnje razočaranje. V kvalifikacijah so namreč vsa štiri dekleta nastopila odlično (zvrstila so se med petim in 16. mestom – op. p.), solidno je glede na zdajšnjo formo tekel Janez Lampič (32.), od Mihe Šimenca (33.) pa smo si seveda želeli nekoliko več. Kar se je nato zgodilo v četrtfinalu, mi res ni jasno, dekleta so v pomembnih delih izgubljala položaje in potem niso imela več možnosti, da bi nadomestila zaostanek in si zagotovila napredovanje,« je pojasnil 36-letni Norvežan, ki na nikogar ni želel pokazati s prstom.
»Z mesta, na katerem sem stal, težko rečem, kaj je bil glavni razlog za počasnejše teke, zagotovo bi jih lahko povzročile tudi slabo pripravljene smuči. Vendar pa o tem nočem špekulirati, preden se ne bomo pogovorili s serviserji in dobro analizirali vse skupaj. A sezona se je za nas doslej odvijala dokaj dobro, na žalost se nam ni izšlo po željah ravno na najpomembnejšem tekmovanju zime,« se je diplomatsko izognil sleherni kritiki.
Na vprašanje, kako sicer vidi položaj slovenskega smučarskega teka, je odgovoril, da je – kar zadeva šprint – na visoki ravni. »Še zlasti v ženski konkurenci. Zato pa nas čaka nekaj več dela, če želimo napredovati na daljših preizkušnjah,« je pojasnil Hattestad, ki sicer v slovenskih tekmovalcih vidi tudi potencial za vidnejše uvrstitve na večjih razdaljah. »Seveda jih ni mogoče pričakovati čez noč, toda na svetovnem prvenstvu leta 2023 v Planici bi že lahko imeli v ospredju oziroma v »top 5« tudi tekmovalca na daljših preizkušnjah. Anamarija Lampič je že pokazala, da zna hitro preteči 10-kilometrsko razdaljo, na kateri bi bila lahko uspešna tudi Eva Urevc. Nekaj deklet veliko obeta, vendar potrebujejo še kakšno leto trdega treninga.«
Ko smo ga izzvali z vprašanjem, ali je na obzorju kakšna nova Petra Majdič, je po krajšem premisleku v smehu odvrnil: »Kako že pravijo, nobena kopija ne more biti tako dobra, kot je original. Seveda se vsi trudimo, da bi ustvarili novo šampionko. Petrine uspehe bo – jasno – težko ponoviti, dekletom, ki prihajajo, pa bo še toliko težje, če jih bomo primerjali z Majdičevo. Treba je iti korak za korakom, najprej se je treba redno uvrščati med trideseterico in se nato postopoma dvigovati,« je svoj pogled predstavil norveški šampion, ki je – če se pošalimo – v slovensko reprezentanco prišel po »zvezah«, njegova življenjska sopotnica je namreč Katja Višnar.
Kot je dejal, se Slovenija seveda težko primerja z Norveško v smučarskem teku. »Toda glede na to, kako malo ljudi se s tem športom tekmovalno ukvarja v Sloveniji, je impresivno, koliko jih teče na tako visoki ravni. Iz tega je mogoče sklepati, da v klubih delajo zelo profesionalno. A na Norveškem se lahko morda trenira še malo trše, saj se – če se nekdo poškoduje ali mu ne gre najbolje – za njim vedno najde nekdo, ki ga bo hitro dostojno nasledil. Če bi v Sloveniji trenirali tako trdo kot pri nas, potem kmalu ne bi imeli več nikogar v reprezentanci. Zato je treba biti malo bolj pameten pri sestavljanju načrtov za trening.«
Slovenija se mu je medtem močno zasidrala v srce. »Všeč mi je še zlasti poleti, medtem ko mi vaše zime niso najbolj pri srcu, sploh letošnja je prav obupna, zato sem v zadnjih tednih že zelo pogrešal Norveško in tamkajšnji sneg,« je priznal olimpijski prvak iz Sočija '14, ki obožuje štruklje. Kaj pa žgance, za katere nam je v pogovoru pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu v Falunu zaupal, da jih nima najraje? »No, počasi se navajam tudi nanje in moram reči, da mi gredo zdaj že bolj v slast.«
Kot je razkril, triletni sin Ludvig, ki ga imata z Višnarjevo, v tem obdobju ne mara preveč teči na smučeh. »Upam, da bo prej ali slej dobil pravi navdih za ta šport, ki je nadvse koristen tudi za otroke. Dober je za njihov razvoj, saj med tekom delajo pravzaprav vsi deli telesa. Poleg tega se teče v naravi, na svežem zraku, kar je prav tako zelo dobrodošlo,« je iz svojega rokava stresel Ola Vigen in v isti sapi pribil, da svojega otroka ne bo v nič silil. Odločil se bo, kakor se pač bo. Ali bi Ludvig – če bi se nekega dne vendarle odločil tekmovati – zastopal Norveško ali Slovenijo? »Bomo videli. Zaenkrat je še član Smučarske zveze Slovenije,« se je še namuznil Hattestad.
Toda z uvodno predstavo naših tekačic in tekačev na 52. svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju na avstrijskem Tirolskem ni bil zadovoljen. V našem taboru so si namreč želeli precej več od 17. mesta Anamarije Lampič, kar je bila najvišja slovenska uvrstitev na četrtkovem šprintu v prostem slogu v Seefeldu.
Razplet šprinta precejšnje razočaranje
»Moram priznati, da je bil za vse nas razplet šprinta precejšnje razočaranje. V kvalifikacijah so namreč vsa štiri dekleta nastopila odlično (zvrstila so se med petim in 16. mestom – op. p.), solidno je glede na zdajšnjo formo tekel Janez Lampič (32.), od Mihe Šimenca (33.) pa smo si seveda želeli nekoliko več. Kar se je nato zgodilo v četrtfinalu, mi res ni jasno, dekleta so v pomembnih delih izgubljala položaje in potem niso imela več možnosti, da bi nadomestila zaostanek in si zagotovila napredovanje,« je pojasnil 36-letni Norvežan, ki na nikogar ni želel pokazati s prstom.
»Z mesta, na katerem sem stal, težko rečem, kaj je bil glavni razlog za počasnejše teke, zagotovo bi jih lahko povzročile tudi slabo pripravljene smuči. Vendar pa o tem nočem špekulirati, preden se ne bomo pogovorili s serviserji in dobro analizirali vse skupaj. A sezona se je za nas doslej odvijala dokaj dobro, na žalost se nam ni izšlo po željah ravno na najpomembnejšem tekmovanju zime,« se je diplomatsko izognil sleherni kritiki.
Na vprašanje, kako sicer vidi položaj slovenskega smučarskega teka, je odgovoril, da je – kar zadeva šprint – na visoki ravni. »Še zlasti v ženski konkurenci. Zato pa nas čaka nekaj več dela, če želimo napredovati na daljših preizkušnjah,« je pojasnil Hattestad, ki sicer v slovenskih tekmovalcih vidi tudi potencial za vidnejše uvrstitve na večjih razdaljah. »Seveda jih ni mogoče pričakovati čez noč, toda na svetovnem prvenstvu leta 2023 v Planici bi že lahko imeli v ospredju oziroma v »top 5« tudi tekmovalca na daljših preizkušnjah. Anamarija Lampič je že pokazala, da zna hitro preteči 10-kilometrsko razdaljo, na kateri bi bila lahko uspešna tudi Eva Urevc. Nekaj deklet veliko obeta, vendar potrebujejo še kakšno leto trdega treninga.«
Petrine uspehe bo težko ponoviti
Ko smo ga izzvali z vprašanjem, ali je na obzorju kakšna nova Petra Majdič, je po krajšem premisleku v smehu odvrnil: »Kako že pravijo, nobena kopija ne more biti tako dobra, kot je original. Seveda se vsi trudimo, da bi ustvarili novo šampionko. Petrine uspehe bo – jasno – težko ponoviti, dekletom, ki prihajajo, pa bo še toliko težje, če jih bomo primerjali z Majdičevo. Treba je iti korak za korakom, najprej se je treba redno uvrščati med trideseterico in se nato postopoma dvigovati,« je svoj pogled predstavil norveški šampion, ki je – če se pošalimo – v slovensko reprezentanco prišel po »zvezah«, njegova življenjska sopotnica je namreč Katja Višnar.
Svojo veliko ljubezen je Ola Vigen Hattestad našel v Sloveniji - v Katji Višnar. FOTO: Matej Družnik
Kot je dejal, se Slovenija seveda težko primerja z Norveško v smučarskem teku. »Toda glede na to, kako malo ljudi se s tem športom tekmovalno ukvarja v Sloveniji, je impresivno, koliko jih teče na tako visoki ravni. Iz tega je mogoče sklepati, da v klubih delajo zelo profesionalno. A na Norveškem se lahko morda trenira še malo trše, saj se – če se nekdo poškoduje ali mu ne gre najbolje – za njim vedno najde nekdo, ki ga bo hitro dostojno nasledil. Če bi v Sloveniji trenirali tako trdo kot pri nas, potem kmalu ne bi imeli več nikogar v reprezentanci. Zato je treba biti malo bolj pameten pri sestavljanju načrtov za trening.«
V Sloveniji pogreša norveške zime
Slovenija se mu je medtem močno zasidrala v srce. »Všeč mi je še zlasti poleti, medtem ko mi vaše zime niso najbolj pri srcu, sploh letošnja je prav obupna, zato sem v zadnjih tednih že zelo pogrešal Norveško in tamkajšnji sneg,« je priznal olimpijski prvak iz Sočija '14, ki obožuje štruklje. Kaj pa žgance, za katere nam je v pogovoru pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu v Falunu zaupal, da jih nima najraje? »No, počasi se navajam tudi nanje in moram reči, da mi gredo zdaj že bolj v slast.«
Kot je razkril, triletni sin Ludvig, ki ga imata z Višnarjevo, v tem obdobju ne mara preveč teči na smučeh. »Upam, da bo prej ali slej dobil pravi navdih za ta šport, ki je nadvse koristen tudi za otroke. Dober je za njihov razvoj, saj med tekom delajo pravzaprav vsi deli telesa. Poleg tega se teče v naravi, na svežem zraku, kar je prav tako zelo dobrodošlo,« je iz svojega rokava stresel Ola Vigen in v isti sapi pribil, da svojega otroka ne bo v nič silil. Odločil se bo, kakor se pač bo. Ali bi Ludvig – če bi se nekega dne vendarle odločil tekmovati – zastopal Norveško ali Slovenijo? »Bomo videli. Zaenkrat je še član Smučarske zveze Slovenije,« se je še namuznil Hattestad.
