Energetika deluje zdaj dobro, prihodnost pa ni svetla

Razogljičenje bi med 2015 in 2030 stalo 70 Tešev 6, med 2030 in 2050 pa še 130 Tešev 6, pravi Jože Dimnik iz MZI.
Fotografija: Gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj je postala enota cene za energetske projekte.  FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Gradnja šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj je postala enota cene za energetske projekte.  FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Brez Teša 6 si je težko predstavljati varno samopreskrbo Slovenije, so se strinjali energetiki na omizju En.ekonomika in industrija 2018, da traja postavitev jedrske elektrarne s pridobljenimi vsemi soglasji 17 let, pa pove vse o političnem razumevanju energetike. Podobno kot priprava strategije energetike, ki traja že od leta 2004, saj vsak minister začne pripravljati svojo. Zato naj sedanja vlada takoj pošlje energetski koncept v obravnavo državnemu zboru, tudi če ni popoln.

»Odločili smo se za razogljičenje,« je opozoril Jože Dimnik, ki je v zadnjem času predstavljal predlog energetskega koncepta. Povzel je tudi podatke iz gradiva za koncept in za mero stroškov vzel Teš 6, ki je stal 1,4 milijarde evrov. Predvideno razogljičenje do 2050 (emisije toplogrednih plinov zmanjšane za najmanj 80 odstotkov) bi stalo 160 Tešev 6. Pravi izziv pri doseganju ciljev pariškega podnebnega sporazuma pa je umeščanje različnih projektov v prostor. »Različne organizacije nasprotujejo vetrnicam, hidroelektrarnam, jedrskim elektrarnam, premogu, pri tem pa BDP raste in z njim tudi poraba energije,« pravi Dimnik.


Črna prihodnost


Rešitvi sta po njegovem dve – ali se vsi vrnemo sto let nazaj ali pa postanemo tako bogati, da bomo lahko financirali vse. A višjih osebnih dohodkov nam ni uspelo doseči, poleg tega so plače precej bolj obremenjene kot v nekaterih drugih državah. Dimnik je vprašal tudi, ali mora res energetika nositi vse breme razogljičenja ali bi morali dodati še druge sektorje. »Teš 6, glede na to, kar nas čaka, sploh ni bil drag,« še meni Dimnik.

Sončne elektrarne imajo še najmanj nasprotnikov. FOTO: Leon Vidic/Delo
Sončne elektrarne imajo še najmanj nasprotnikov. FOTO: Leon Vidic/Delo


Karol Peter Peršolja, direktor Borzena, se je s tem strinjal. Dodal pa je digitalizacijo, saj brez dejavnega vključevanja porabnikov v energetski sistem ne bo šlo. Potrebujemo tudi nadaljnji razvoj obnovljivih virov energije in ukrepov učinkovite rabe energije, pravi Peršolja, vendar na ekonomsko upravičen način, ne tako kot včasih, ko se je naložba v sončno elektrarno vrnila v devetih letih, podpora pa je trajala 15 let. »Predvsem pa potrebujemo prijazno državo, da bo umeščanje energetskih projektov v prostor trajalo manj časa, ne 17 let,« opozarja Peršolja.

»Ni razloga, da bi ministrstvo z novim vodstvom zavlačevalo z energetskim konceptom, naj ga pošlje v sprejetje državnemu zboru skupaj z nujnimi spremembami energetskega zakona. Potem se lahko že januarja začne priprava nacionalnega podnebno-energetskega načrta, ki ga moramo komisiji poslati v 2019,« je opozoril Peter Novak, direktor Energotecha. Potrdil je, da bi morala Slovenija v razogljičenje vložiti med 1,3 in 1,5 milijarde evrov na leto do 2050, vendar to ne pomeni, da gre zgolj za vložek v energetiko, temveč tudi v nova delovna mesta in razvoj novih tehnologij. Slovenija je dovolj majhna, da lahko začne z eksperimentalnimi tehnologijami. Razogljičenje je nujnost, zato ni vprašanje kdaj, temveč kako.


Kaj lahko naredimo doma


Aleksander Mervar, direktor Elesa, je opozoril, da tisto, kar prihaja, ni obetavno. »Preobrazba ne sme biti samo strošek, v kar gremo zdaj,« pravi in predlaga, da preverimo, kolikšen delež v novih tehnologijah lahko dosežejo domače družbe, denimo Talum ali TAB. »O tem bi se morali spraševati in tja vlagati denar,« je prepričan Mervar. Dodal je, da je Slovenija nad povprečjem po deležu obnovljivih virov in da je jedrska energija manj ogljična kot sončne elektrarne.

Jedrska energija je manj ogljična kot sončna, pravijo energetiki. FoOTO: Leon Vidic/Delo
Jedrska energija je manj ogljična kot sončna, pravijo energetiki. FoOTO: Leon Vidic/Delo


V energetskem konceptu po njegovem manjkajo le sistemske storitve, pri tem pa odgovor na vprašanje, kdo bo financiral hranilnike elektrike, vršne elektrarne in obnovo omrežja za potrebe razpršenih virov energije. Prenosno omrežje je v Sloveniji zelo močno.

»Prav gotovo, to ni nič novega,« se je z mnenjem, da so jedrske elektrarne manj ogljične kot sončne, strinjal Martin Novšak, generalni direktor Gen energije, in dodal, da je inštitut MIT tudi za ZDA in Kanado ugotovil, da je najprimernejša mešanica virov v prihodnosti jedrska energija in obnovljivi viri. Opozoril je, da gre pri elektriki čedalje več denarja za prispevke in dajatve, čedalje manj pa za sistem. Zavzel se je za hidroelektrarne na Savi in na Muri, pa tudi za uporabo domačega premoga, dokler ga še imamo. Drugi blok jedrske elektrarne pa je regijska rešitev za prihodnost, ki sicer ni rožnata. Lani smo uvozili 17 odstotkov elektrike, kar je več kot Avstrija in Italija. Prihajajo pa električni avtomobili in toplotne črpalke za ogrevanje.


Majhna ali velika jedrska


Novšak je opozoril še na to, da je jedrska elektrarna omogočila vložek 400 milijonov evrov v hidroelektrarne in 200 milijonov evrov za davke. Nove jedrske elektrarne pa lahko tudi prilagajajo proizvodnjo, vsaj tako kot Teš. Novak je dejal, da so male jedrske elektrarne, denimo zamenjava za ljubljansko termoelektrarno toplarno, sprejemljiva rešitev. Velika nuklearka z močjo 1200 megavatov pa bi potrebovala rezervo v 400-megavatni plinski elektrarni. Zato, meni Novak, je treba premisliti. Dokler ne bo rešeno vprašanje jedrskih odpadkov, se ne gre pogovarjati o novem bloku. Novšak je odgovoril, da imajo prostor za jedrske odpadke, kar je več, kot imajo številne druge nuklearke, sistemske rezerve za drugi blok pa bi zagotovili v regiji, brez velikih naložb. Prenosno omrežje so tudi preverili, lahko bi prenašalo proizvodnjo dveh novih blokov.

Devet hektarjev nasadov paradižnikov grejejo s toplotnimi črpalkami. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Devet hektarjev nasadov paradižnikov grejejo s toplotnimi črpalkami. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Energetika in paradižnik


Dobra praksa pa je sistem ogrevanja nasadov paradižnika podjetja Paradajz s toplotnimi črpalkami družbe Kronoterm. Paradajz ima 1500 metrov globoko vrtino s toplo vodo, ki so jo za potrebe ogrevanja devetih hektarov nasadov dogrevali s plinom. Zdaj to opravljajo toplotne črpalke, ki hkrati omogočajo še hlajenje skladišča. Sistem prihrani 72 odstotkov plina in polovico emisij ogljikovega dioksida, vračilna doba projekta pa je zgolj eno leto. A tudi tu je politika neustrezna, Paradajz ne vrača ohlajene vode v podzemlje, ker je strošek vrtine višji kot koncesnina. Na Nizozemskem imajo podporo za vsak vrnjen kubični meter.

Preberite še:

Komentarji: