Vodik – energetski vir prihodnosti

Energetski prehod je eden največjih izzivov našega časa in za njegovo uresničitev so potrebni inovativni pristopi. Pri tem bi lahko imel osrednjo vlogo zeleni vodik. Ta vsestranski energent ponuja priložnost za oblikovanje trajnostne in nizkoogljične prihodnosti. Zeleni vodik se proizvaja z elektrolizo vode, pri čemer se uporabljajo obnovljivi viri energije, kot sta vetrna ali sončna energija. Ta postopek je popolnoma podnebno nevtralen, saj pri njem ne nastajajo škodljive emisije. A večina trenutno proizvedenega vodika je t. i. sivi vodik, ki se pridobiva iz fosilnih goriv, kot je zemeljski plin, pri čemer se v ozračje izpuščajo emisije ogljikovega dioksida (CO₂). Ta postopek je vse prej kot podnebno nevtralen in zelo obremenjuje okolje. Obstaja tudi beli vodik, ki ga najdemo v naravnih nahajališčih. Pred kratkim so v Franciji na globini 3000 metrov odkrili velike količine belega vodika. Ta vodik je treba le črpati in ne zahteva energetsko intenzivne proizvodnje. Čeprav se trenutno skoraj ne uporablja, bi lahko imel pomembno vlogo pri prehodu na novo energijo.

Obeti za proizvodnjo vodika

Do leta 2050 bi se lahko nameščena zmogljivost za proizvodnjo vodika iz vseh virov povečala na 3000 do 5000 gigavatov. Skoraj 80 odstotkov energije za to naj bi izhajalo iz sončne energije. Energija iz obnovljivih virov, ki se uporablja za proizvodnjo vodika, bo tako predstavljala od deset do 15 odstotkov svetovne proizvodnje električne energije.

Karin Kunrath, glavna direktorica za naložbe, Raiffeisen Capital Management Foto Rcm Rcm

Infrastruktura za vodik

Za dosego teh ciljev do leta 2050 bo treba razširiti obsežno infrastrukturo za proizvodnjo, skladiščenje ter prevoz vodika in amoniaka. A kako bi lahko vodik nadomestil fosilna goriva? Prvič, v industrijah, pri katerih se sprošča veliko CO₂, kot sta proizvodnja jekla in cementa. Drugič, v cestnem, železniškem in pomorskem prevozu težkih tovorov. Tretjič, dolgoročno v zračnem prometu. Četrtič, vodik je lahko sezonska rezerva, ko je na voljo presežek zelene vetrne in sončne energije. Prednost vodika je tudi to, da se lahko z nekaj prilagoditvami še naprej uporablja obstoječa infrastruktura za zemeljski plin.

Evropsko vodikovo omrežje bi lahko vključevalo dve tretjini obstoječih plinovodov. Prevoz po cevovodih je stroškovno učinkovit, ladijski prevoz pa je sicer tehnično izvedljiv, vendar je veliko dražji. Vodik bi lahko mešali z zemeljskim plinom, kar je znano kot »blending«. Z manjšimi prilagoditvami bi bilo mogoče doseči do 15-odstotni delež v mešanici. Infrastrukturo plinovodov pa bi bilo treba le malo prilagoditi.

Pogoji regulativnega okvira

Ključno vprašanje regulativnega okvira je okoljska združljivost. Proizvodnja vodika zahteva veliko energije in virov, obstajajo pa tudi pomisleki glede varnosti njegove uporabe. Na splošno je tehnologija sicer preizkušena in varna. Upoštevati je treba tudi geopolitične razmere: Evropa bo previdna, da ne bi spet postala odvisna od drugih. Po drugi strani imajo afriške države veliko sončne energije, kar po najboljšem scenariju ustvarja priložnosti za lokalno delovno silo in gospodarski razvoj. Pri vseh odločitvah pa je treba upoštevati politično stabilnost in socialno varnost.

Vodik kot skladišče energije

V prihodnosti bi lahko imel vodik pomembno vlogo tudi kot medij za shranjevanje energije. V nasprotju z baterijskimi sistemi je idealen za srednje- in dolgoročno shranjevanje velikih količin energije. To je še posebej pomembno za premostitev obdobij brez sonca ali vetra. Morske vetrne turbine lahko na primer proizvajajo vodik neposredno na odprtem morju. Ta vodik tankerji redno zbirajo in prevažajo naprej. To je razširljiva rešitev, ki ima velik potencial.

Na splošno vidimo v temi »zelenega vodika« priložnost: prispeva namreč k doseganju ciljev trajnostnega razvoja, podpira energetski prehod in zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv. Zato Raiffeisen Capital Management zelo pozorno spremlja razvoj dogodkov, povezanih z vodikom.