Predsednik kresnikove žirije: Nismo kritiki, čeprav moramo hierarhizirati

Nekdanji novinar kulturne redakcije Dela Igor Bratož že tret­je leto predseduje žiriji nagrade kresnik. V tem času se je njena sestava nekajkrat nekoliko zamenjala, skozi njene roke je šlo več kot petsto romanov, v ospredje so stopile avtorice, preboj doživ­ljajo mlajši pisci, sodobne teme, inovativni načini upovedovanja, žanr; drugič v zgodovini je avtor slavil posthumno, petič pa avtorica. Kakšni so pod črto obeti za letos? Podelitev bo na kresni ­večer, 23. junija, na Rožniku.

Lani ob takem času ste dejali, da se vam kljub večkratnemu branju favorit ni razkril. Je bilo letos drugače?

Izzivi, ki jih prinaša članstvo v žiriji nagrade kresnik, torej obsojenost na natančno branje desetin novih romanov, so nepredvidljivi. Včasih se zdi, da so nekakšen zapik že uveljavljena pisateljska imena, od katerih lahko bralec tako rekoč nujno pričakuje literarne presežke, včasih se je dobro z olajšanjem pustiti presenetiti novim glasovom, avtorjem, ki na literarno prizorišče šele vstopajo.

Lansko branje mi je v morju­ dvomov na koncu vendarle postreglo z naslovi, ki sem jih bil in sem jih še zmeraj pripravljen strastno priporočati v užitkarsko branje ... pa ne le knjig vseh petih finalistov, ampak tudi nekaj naslovov iz prvotne deseterice. Letošnja izkušnja je bila po prvotnem prebijanju skozi džunglo najrazličnejših poetik drugačna, iz množice prebranega sta se mi najprej zasvetila dva jasna favorita, skoraj bi lahko rekel, da sem bil očaran, da so sožirantke in sožirant ugotovili podobno. No, nikdar ne more biti preprosto: potem sem se lotil ponovnega branja še ene od knjig, ki smo jih na sestankih rangirali visoko, in sem samega sebe brez težav in odvečnih podvprašanj zalotil, da sem si – vsekakor odvečno razkošje – omislil še tretjega favorita.

Razkriti finalisti za kresnika, do podelitve le še mesec

Kakšna argumentacija bo potrebna, kakšno samoprepričevanje, da bom po svojih najboljših močeh izbral pravega favorita in ga z dovoljšnjo prepričljivostjo, brez dvomov in motečega pre­ostanka zagovarjal pred ostalimi? Je iskanje literarne odličnosti, kot se reče s puhlico, raketna znanost? Je iskanje subtilnih tančin in odtenkov sploh posel, ki se lahko srečno konča? S takimi vprašanji se trapim skoraj ves čas, a se hkrati zavedam, da zadeve pravzaprav niso usodne, kot vidimo, so vsako leto na delu še druge žirije, ki dosežke na literarnem prizorišču včasih vidijo malce drugače. Veseli me, da nagrada kresnik, kot sem verjetno prevečkrat ponovil, z lučavo bakel na Rožniku in medijsko suverenostjo kaže bralcem pot do dobrih knjig, do branja z nabojem, do močnih romanov, ki se jih enostavno splača prebrati, do kredibilno izpisanih zgodb, ki si jih zapomniš.

Na Nukovem seznamu je bilo 199 del. Zajetno količino je treba med prvim in drugim srečanjem žirije občutno prečistiti. Kako mukotrpno, kot to zna biti, pravite, je bilo tokrat?

Najbrž ne bom povedal nič novega, če bom rekel, da ima branje in včasih zgolj prelistavanje del s seznama, ki nam ga pošljejo iz Narodne in univerzitetne knjižnice, strašno moč vzbujati nelagodje, bralsko nelagodje. Ob nekaterih naslovih – táko je prekletstvo vsake literarne sezone – lahko pomisliš, da so prišli na police knjižnic in knjigarn zgolj zaradi avtoričine oziroma avtorjeve velike želje po izdani knjigi ... in urednikovem strinjanju, da je to smiselno (če je knjiga sploh imela urednika).

Mladi naj berejo, vztrajajo in iščejo zaveznike

Nočem biti podcenjevalen ali kakorkoli žaljiv, ampak zdi se, da nikogar preveč ne moti, da se iz naroda pesnikov, ki so bili v enem letu zmožni producirati več kot eno knjigo na dan, počasi spreminjamo v podalpsko kraljestvo romana. Ta 'počasi' razlagajo številke, pisanje o nagradi kresnik smo velikokrat začinili z dejstvom, da je žirija prvega kresnika izbirala izmed sedemnajstih del.

Tudi letošnje začetno branje je postreglo s številnimi knjigami, ki po mentaliteti in literarni izvedbi odstopajo od pričakovanih standardov, vendar dvomim, da bo zaradi fenomena prigodnega skribomanstva koga začelo skrbeti. Najbrž je vsaj statistično pomirjajoče vedeti, da so na seznamu zmeraj dela vsaj peščice avtorjev, ki vedo, kakšno zamisel hočejo z romanom uresničiti, in so to zmožni narediti prepričljivo in kredibilno. Take knjige iščemo v imenu bralcev, ostale lahko brez škode pozabimo.

V letošnji beri ste s kolegi zaznali občuten porast žanra, fantazijska romanca Srebrne vezi je bila celo v deseterici. Čemu pripisujete ta porast?

Fenomen literarne mode ni od včeraj in ni od muh, spomnim se vala lahkotnih biografskih del s konca devetdesetih let, predvsem iz angloameriške ponudbe, v katerem si lahko našel odlična dela na primer o zgodovini muškatnega oreška, polenovke, kulturne zgodovine delov človeškega telesa, zgodovine Temze, življenju ob svilni poti. Niti najmanj si takrat, ko sem ocenjeval knjige Igorja Karlovška, Maje Novak, Petra Malika alias Željka Kozinca, Sergeja Verča, Avgusta Demšarja, Toneta Freliha in drugih, nisem predstavljal takega razmaha kriminalnega romana, kakršen je zavel po veličastnem predtaktu, za katerega je poskrbel Tadej Golob. O fantazijskem žanru si kot laik ne bi upal soditi.

Se je nespodobno vprašati, ali je zdajšnjost preveč obupna tema za roman? Komaj učinkujoča oblika upora proti nesprejemljivemu redu stvari? Je verjeti in upati, da je ponavljanje vzorca dobro zmeraj premaga zlo nekaj, kar zmore potešiti? Je ta žanr s svojimi pravili zgolj zapeljiv izziv za bohotnost kreativnosti, torej nekakšna oblika eskapizma? Se je brbotanje Gospodarja prstanov, Igre prestolov, Harryja Potterja in Iger lakote, če pogledam še na zaslon, moralo prenoviti? Je pisce spodbudil slovenski prevod Isolanthisa Alme Karlin? Bi lahko žanr in njegove podžanre napajala industrija računalniških iger? Kdo bi vedel, vsekakor je roman Kaje Bucik Vavpetič kompleksno branje, ki zlahka navduši.

Žirija (z leve): Igor Bratož, Kristina Kočan, Tanja Petrič, Igor Žunkovič, Seta Knop FOTO: Blaž Samec/Delo

Žirija ima dve novi članici, ­Kristino Kočan in Seto Knop, Igor Žunkovič pa je povratnik. Kako ocenjujete vzdušje v osveženi sestavi, v kateri je poleg omenjenih in vas še Tanja Petrič?

Če si lahko v odgovor privoščim citat: Brendan Behan, potomec stare svinje, ki žre svoje mladiče, je nekoč suvereno zapisal: 'Kritiki so kot evnuhi v haremu – oni vejo, kako se tisto počne, oni vsak dan vidijo, da se tisto res počne – ampak oni tistega ne morejo početi!' Veselo dejstvo je, da nismo kritiki, čeprav moramo hierarhizirati, prav tako nismo sestavljavci literarnega kanona, naša odgovornost je drugačna. Vsak po svoje smo seveda pripadniki bralskega plemena, vsak s svojim konceptualnim aparatom, nekateri podkleteni še z akademskim instrumentarijem, ki omogoča lepe sintetične uvide.

Domišljam si, da bi nam lahko kdo bolj razposajene volje dal nalepko Barthesovega aristokratskega bralca, torej tistega, ki se v posamezno knjigo podaja z namenom odkriti avtorjeve strategije, razkriti vsakršne povezave, namige, preveriti, kaj od načrtovanega je knjigi uspelo, kaj ji daje moč in relevantnost v primerjavi s katero drugo. Letošnji sestanki so bili živahni, mislim, da ima naše početje nekakšen flair in da vsi – kljub morda različnim izhodiščem in literarnemu okusu – iščemo isto, po našem mnenju najboljše romane, na koncu bomo seveda tudi najboljšega. Pa saj vemo, da literatura ni šport.

Ana Schnabl je ob nominaciji dejala, da se je, odkar piše, na­učila, da ni ene definicije dobrega teksta, temveč o njem obstajajo individualne predstave. Kakšne vrste teksti so vam najbliže?

Uf, tole bo pa žal precej anemičen, izmuzljiv odgovor, če rečem zgolj dobri. Nekdaj kot kritik, zmeraj kot bralec, sem se poskušal ob vsaki knjigi spomniti na to, da se je treba vsaj malo približati razrešitvi 'chestertonskega paradoksa', torej uzrtju sprednje strani literarnega dela, ki mi kaže hrbet. Nič manj ni za odmet splošno veljavno vodilo, na katero je namignil Laurence Sterne, ko je navrgel, da je tisto, kar vsaka knjiga potrebuje, razumevajoč bralec, saj resnično čuteč človek menda zmerom prinese polovico razvedrila s seboj. Hrepenim po knjigah, v katerih avtor ponuja svoje uvide v condition humaine ... in jih zna formulirati vešče, z dobro zašiljenimi stavki, z dobro zasukano besedo, kot bi rekel Aleš Berger. To je resna biblioterapija, zagotavlja jo kompozicijska suverenost oziroma prepričljiv literarni učinek.

Ana Schnabl: Kako zdržati, česar se zdržati ne da

Po čem po mnenju žirije oziroma vas osebno izstopa vsak od petih nominiranih romanov? Med seboj so si precej različni.

Tukajle moram biti previden, da ne izdam svojih favoritov. Vsaka od teh knjig ima svojo veličastno moč, duhovitost, drznost in kompleksnost, vsaka zbuja smeh in solze, vsak od teh petih romanov premore suvereno avtorsko držo in bralcu veliko da.

Nominacija avtorjem prinese medijsko pozornost, že ob najavi deseterice ponavadi izpostav­ljeni romani začnejo kopneti iz knjižnic. Takšnega učinka nima pri nas nobena druga nagrada. Kaj to pove o njenem pomenu in dometu?

Tukajšnji literarni pogon ni velik, pa vendar, koncept nagrade, kot si ga je zamislil Vlado Žabot, je jasen: postaviti sodobni slovenski roman v fokus vsaj tistega dela javnosti, ki – kot bi rekel Josip Vidmar – ima v tem ali onem času še nekaj 'svobodnega čuta za čast in kulturo'. To je pomembno za oboje, za pisatelje in bralce. Tudi za medijsko hišo, ki nagrado podeljuje.

Pozabimo ob tem, da so se v zadnjih letih nekateri iz širše, a zainteresirane javnosti čutili dovolj kompetentne navijaško in ideološko določati, katere teme za roman so passé. Prav tako se mi zdi nesprejemljivo, da so se ob referendumu o zakonu o izjemnih pokojninah za umetnike pojavili politikantski glasovi, da bi bilo upoštevanje nagrad, ki jih podeljujejo zasebna podjetja, neupravičena reklama zanje. Ja in? Kaj pa nagrada booker?