Skozi okna s püjkla je Feri Lainšček pogledal v obe smeri

Feri Lainšček, večkratni nominiranec in dvakratni prejemnik kresnika, se je kar šest let ukvarjal s sabo, starši, sestro in odraščanjem na Goričkem, še preden je tja prišla sodobnost. Napisal je trilogijo Kurji pastir, ki jo je zaključil z romanom Kurja fizika, s katerim je nominiran za kresnika. V trilogiji na sebi lasten način upodablja svoja otroška leta v obmejni vasi Dolenci na Goričkem v Prekmurju.

Skoraj vsak pisatelj se v nekem obdobju loti 'obračuna' z otroštvom, mladostjo. Običajno je to kaka kratka povest, roman, redko kar trilogija. Vi ste si za to vzeli veliko prostora in časa.

Na svojih sprehajališčih za vračanje sem se zadrževal kar šest let. Nisem predvidel, da bo trajalo tako dolgo. Potem pa sem kar lezel vase. To je bilo obdobje, ko so bile pipe res odprte. Vesel sem, da se mi je tudi zadnji roman posrečil in je vse skupaj zaključeno tako, kot sem si želel. Zdaj sem končno spravljen in pomirjen.

Vendar to ni tradicionalno avtobiografsko delo, temveč je roman o nekem obdobju v neki državi, v katerem ste vi bolj v vlogi opazovalca, zapisnikarja, kronika. Kako ste lovili ravnovesje med dejstvi, svojimi spomini in domišljijo?

Vsak izmed teh treh romanov je imel drugačno vodilo in je prinašal drugačne naloge. V Kurjem pastirju sem poskušal osvetliti čas pred svojimi zavestnimi spomini. V Petelinjem jajcu sem hotel obuditi čas tako imenovanega magičnega mišljenja. V Kurji fiziki pa me je zanimal čas socializacije, ki je povezan z vstopom v šolo. Težko bi torej rekel, da gre za običajno avtobiografijo, temveč, če se malce šalim, morda le za prispevke k biografiji. Ni mi namreč šlo za celovito, linearno pripoved, temveč za poglobljene, tematsko osredotočene reze v določena ključna življenjska obdobja. Iskal sem vzorce, ki so me oblikovali, in jih v veliki meri našel.

Trilogijo Kurji pastir ste torej začeli z istoimensko knjigo, v kateri pa vas skorajda ni bilo.

Od nekdaj me je zanimal moj čas pred zavestnimi spomini. Torej obdobje nezavednih temeljev, saj vemo, da izkušnje iz tega obdobja pomembno vplivajo na naš poznejši razvoj. S pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije sem poskušal tako imenovane izposojene spomine nadomestiti s spomini, ki so shranjeni v podzavesti.

Ta metoda lahko pomaga razločevati med tem, kar smo prevzeli od zunaj, in tem, kar resnično izvira iz naše psihe. Razen tega je tudi res, da naša psiha ni le produkt osebnih izkušenj, temveč je povezana tudi s kolektivnim nezavednim, ki vsebuje arhetipe. Torej univerzalne vzorce in simbole.

Zato sem se v tem procesu nujno srečeval z arhetipskimi podobami, ki odsevajo temeljne človeške izkušnje otroštva. Kurji pastir je tako zame predvsem literarno poročilo o neobičajnem vračanju na začetek. Veseli me, da mi je uspelo to osebno potovanje transformirati v umetniško obliko, ki lahko nagovori tudi druge.

Feri Lainšček, Kurja fizika, Beletrina, 2024

Vsekakor ste zelo vešče umeščali v besedilo prekmurske izraze, ki so več kot le dekorativnega pomena. S temi izrazi nam razkrivate skrivnosti, ki so znane le Prekmurcem, mar ne?

Prekmurščina je v resnici moj materni jezik, saj do vstopa v šolo tako rekoč nisem poslušal slovenščine. Povsem naravno je, da sem se med nastajanjem teh romanov večinoma spominjal v prekmurščini, se pa vsekakor nisem hotel ujeti v past, da bi dialoge v prekmurščini tudi zapisal. To bi gotovo bila napaka, čeravno bi bilo morda komu celo simpatično in je tudi sicer modno.

Menim namreč, da je literarno delo samo po sebi stilizacija in je zato stilizacija nujna tudi na ravni jezika. Vnesel sem le tiste narečne izraze, ki niso prevedljivi, in morda še tiste, za katere se mi je zdelo, da imajo posebno moč. Ti izrazi namreč lahko delujejo kot nosilci specifične kulturne in čustvene teže.

Poleg tega sem se mestoma poigraval z zgradbo stavkov oziroma s skladnjo, ki je značilna za prekmurščino. A to seveda opazijo le bolj subtilni bralci. Pa poznavalci, ki morda razmišljajo o vprašanju, kako v literarno slovenščino vtkati duha maternega narečja.

V Kurji fiziki se lotite dveh najpomembnejših tem pri nas. Prve otroške ljubezni in svojčas zelo razširjenega nacionalnega športa pri nas – gradnje družinske hiše.

V tem, čemur pravite naš nacionalni šport, je gotovo tudi kaj arhetipskega. Gradnja hiše se v literarnem kontekstu ne dotika le sociološkega fenomena, ampak tudi globljih plasti človekovega bivanja. Hiša je, recimo, pradavni simbol varnosti, zatočišča in pripadnosti. Za posameznika in družino je dom pogosto središče njihovega sveta, točka, okoli katere se vrti njihovo življenje. Gradnja je lahko povezana z arhetipom stvarjenja, prehoda, žrtvovanja in še bi lahko kaj dodala. Iz spomina sem vse to vsekakor poskušal povleči kot globok in večplasten simbol, ali morda celo metaforo.

Vse to se dogaja v socializmu, ki se je šele dodobra pobral iz povojnega obdobja in je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja počasi postajal nekakšen zametek potrošniške družbe.

Zajeti duha časa, ki zaznamuje literarne junake, se mi zdi že tako pomembno pisateljsko opravilo. Pri tem mnogi padejo in se zaman sprašujejo, zakaj njihovo delo nima dovolj notranje moči in ne zazveni z bralci. No, v tem primeru je bilo iskanje in razumevanje duha časa zelo specifično opravilo, saj sem poskušal nekaj, kar sem nekoč doživljal in občutil kot otrok, videti tudi z očmi odraslega.

Vse skupaj se je sestavilo v nekakšno palimpsestno prekmursko gibanico, saj je v resnici sestavljeno iz mnogih slojev. V tistem času je bilo tam še čutiti vonj prvotnosti, ali pač poganstva, vraževernosti in coprništva. Čez to je kajpada že dolgo segala tudi katoliška pozlata s svojo mitologijo, v zgornjih slojih pa je bilo seveda vse tisto, kar je prinašala komunistična ideologija.

Šlo je, skratka, za prepletanje različnih, včasih celo nasprotujočih si plasti, ki so sooblikovale življenje in miselnost ljudi. Tudi ti elementi, ki jih omenjate, torej prvi zametki potrošniške družbe, so seveda počasi začeli nanašati novo plast. Čeprav se mi zdi, da sem v resnici izživel otroštvo, še preden se je na Goričkem začela modernost.

Občutek, da mi je uspelo v teh romanih ujeti zadnje odmeve nekega preteklega sveta, preden ga je preplavila modernost, me tudi kot pisatelja navdaja z zadovoljstvom. Navsezadnje je to prelomnica, ki se verjetno ne bo ponovila. Če že drugega ne, je tu zapisan delček kolektivnega spomina, občutje nekega prostora in časa, ki se hitro in nezadržno umika v zgodovino.

Kako je z okni s püjkla, jih še imate?

Okna, skozi katera sem prvič pogledal v svet, seveda še hranim. Imam jih tu, na zidu, in v resnici me spominjajo na krila fosilnega metulja, ki kljubuje času. Dolgo nisem znal nikomur pojasniti, zakaj jih že od otroštva nosim s seboj in čuvam, kot da so res neki zaklad.

Ko sem jih fotografiral za naslovnico Kurje fizike, me je prešinilo, da te trilogije verjetno sploh ne bi bilo, če ne bi bilo teh oken. Zdaj zame niso več le okna, skozi katera sem prvič pogledal v svet, ampak so tudi okna, skozi katera sem lahko pogledal nazaj v otroštvo, tja čisto na začetek … Skratka, ta košček stare hiše, ta fizični ostanek se je v resnici transformiral v simbolični portal, me na nezavedni ravni najverjetneje izzival in potem navdihoval.

Pogosto ste med nominiranci za nagrado kresnik, dvakrat ste jo tudi prejeli. Predvidevam, da na to ne gledate kot na neko obliko tekmovanja?

Prav predvidevate. Že dolgo več ne tekmujem.