Tina Perić: Ostaja občutek, da je vse napol

Knjižni prvenec Tine Perić Ćrtice je bil napisan z namenom odpreti dialog o za marsikoga travmatičnem poglavju slovenske zgodovine. Družina pripovedovalke Mije Batić doživi, kar se je zgodilo družini avtorice in še na tisoče drugim – izbris – in na njih pustilo neizbrisne sledi, v naši zgodovini pa velik črn madež. Toda Tina Perić je to trpko zgodbo, eno od, popisala z veliko humorja in topline, ki med drugim veje iz domiselnih prispodob in primerjav, kot je denimo tista o hrepenenju, kjer piše, da »kdor je zaljubljen, ve, da če hrepeniš po svoji ljubezni, njen glas prek telefona zveni kot čisti sevdah«.

Pravite, da je roman nastajal približno dvajset let. Kaj se je dogajalo v tem času in kako je naposled steklo?

Vmes je ideja zorela, sama pa sem zbirala pogum, da jo ubesedim v romanu. Ni naključje, da so v istem letu izšle tri knjige o izbrisu. Zdi se, da je minilo dovolj časa in da smo se počutili dovolj varne, da povemo te zgodbe. Sicer pa sem se zares spravila k raziskovanju in pisanju v koronskem času, ko se je zdelo, da slabše ne more biti. Ker je bilo zame to pisanje tudi nekakšno soočenje, sem si mislila, 'kamor gre bik, naj gre še štrik'.

Naslov je asociacija na Črtice Ivana Cankarja, ki ga celo omenite v knjigi. Kakšna je zgodba za to povezavo?

Ćrtice so na neki način res poklon Cankarju in njegovim spominom na mladost in otroštvo. Oba sva namreč odraščala na Vrhniki, samo da jaz približno sto let pozneje. Zato smo imeli v osnovni šoli ogromen poudarek na njegovih delih, že zelo zgodaj smo se jih učili na pamet. Njegove Črtice so tako že v otroštvu naredile velik vtis name in očitno zaznamovale tudi mojo pisateljsko pot.

FOTO: promocijsko gradivo

Preden ste dali knjigo prebrati širšemu krogu, jo je prebrala vaša družina. Kakšni so bili prvi komentarji?

Precej sem se bala njihove reakcije, sploh ker se je podobna zgodba zgodila tudi v naši družini. Bala sem se, da jih ne bi s čim prizadela, da ne bi povzročila novih travm. Ampak so bili na srečo zelo pozitivni in spodbudni odzivi. Oči je sprva mislil, da gre za avtobiografijo, zato bila njegova prva reakcija, od kod mi informacija, da naj bi bil on kuhar. In naj to kar lepo popravim. Mami pa ni bilo najbolj všeč, da sem tu in tam uporabila kletvico, rekla je, da v knjigah, ki jih je ona brala, ni bilo toliko grdih besed. Sicer pa je bila tako staršem kot sestri knjiga všeč. Ves čas so me vsi zelo podpirali, za kar sem jim izjemno hvaležna.

Kot zapišete, so liki izmišljeni, dejanja pa ne. Kako vas je izkušnja z očetovim izbrisom izoblikovala?

Verjetno podobno kot druge otroke izbrisanih staršev. Moje otroštvo in odraščanje ter odraščanje moje sestre bi bilo bistveno normalnejše. Težko je vedeti, kako bi bilo, če se to ne bi zgodilo, ali kaj vse bi bilo drugače. Se pa gotovo ne bi tolikokrat vprašala, ali sem del te družbe.

Katere asociacije vam vzbudi številka 25.671?

Kako nepredstavljivo grozljive in predvsem številne posledice ima lahko ena sama administrativna poteza.

Tematika izbrisa je neposredno povezana s tako imenovanim čefurstvom. Pripovedovalka Mija je iz mešanega zakona, a že to je dovolj, da je tarča predsodkov in zmerljivk. Imate občutek, da je danes na splošno kaj bolje ali je le grešni kozel kdo drug?

Beseda čefurstvo se mi zdi sporna, raje govorim o diskriminaciji do priseljencev iz nekdanje Jugoslavije. Se mi pa zdi, da se je situacija, kar zadeva takšne predsodke, nekoliko izboljšala, sploh če jo primerjam z devetdesetimi. Tako kažejo tudi javnomnenjske raziskave. Še vedno pa predsodki in diskriminacija obstajajo, občasno jih doživim tudi sama. Poleg priseljencev iz nekdanje Jugoslavije so danes Romi vsekakor ena od najbolj diskriminiranih družbenih skupin pri nas, o čemer priča tudi zgovoren podatek, da je njihova pričakovana življenjska doba v povprečju dvajset let nižja od drugih prebivalcev Slovenije. Potem so tu še begunci iz Sirije, Iraka, Afganistana in podobno.

24. oktobra 2023 so v Ljubljani odprli spomenik izbrisanim v obliki črke ć. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Po dolgih letih bitk gre družina Batić končno na morje, kot bi lahko šla, če se izbris ne bi zgodil. S tem bi ji bila prihranjena trpljenje in čas. Tega ni mogoče dobiti nazaj – kaj pa bi bilo dovolj za moralno zadoščenje?

Opravičilo predsednika države in spomenik izbrisanim so bili koraki v pravo smer. Dejstvo, da država ni sistemsko uredila oziroma vrnila pravice do stalnega bivanja vsem, ki jim je bila odvzeta, priča o tem, da se kot družba nismo zares soočili z izbrisom in naredili dovolj za popravo krivic. Ostaja občutek, da je vse nekako napol. Vedno znova tako desna kot leva politična opcija iščeta izgovore, zakaj se to ne more zgoditi. Tudi pri odškodninah je bilo podobno. So bile, ampak tako simbolne, da je nerodno temu sploh tako reči. Pomembna se mi zdi uvrstitev teme izbrisa v šolske učne načrte.

Izkoreninjenost je identiteta, ki danes prevladuje v svetu

Javnost je precej razdelila postavitev spomenika izbrisanim v obliki črke ć. Vaše mnenje?

Po desetletjih zanikanja, molka in obtoževanja žrtev se mi to zdi pomemben korak. S tem dejanjem smo kot družba javno prepoznali to, kar je ugotovilo že evropsko sodišče za človekove pravice in tudi slovensko ustavno sodišče, torej da je bil izbris protiustaven, da je šlo za množično kršenje človekovih pravic in da enostavno ni bilo prav, kar se je zgodilo. Tudi izvedba se mi zdi zelo domiselna.

Veliko razmisleka namenite jeziku. V knjigi se prepletajo knjižna in pogovorna slovenščina, prekmurščina in srbohrvaščina, kar jo naredi še bolj slikovito in pristno. Kako ste ujeli ravnovesje med registri?

Poskušala sem čim bolj prenesti jezik mlade osebe v njeno pripoved. Torej poskušala sem uporabiti jezik, ki ga mladi ljudje zares govorijo. Pa ne samo mladi ljudje. Želela sem prikazati, da je slovenščina veliko več od knjižnega jezika, je tudi prekmurščina, je tudi pogovorni ljubljanski jezik. Ljudje v Sloveniji poleg slovenščine govorimo tudi srbščino, angleščino, nekateri italijanščino, nemščino, makedonščino. Vse to je del naše jezikovne izkušnje in vse to nas izjemno bogati.

Za Ćrtice je prejela nagrado za najboljši prvenec na zadnjem Slovenskem knjižnem sejmu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Romaneskno pripoved prepletete z esejistiko; posebno zanimiv je razmislek o solidarnosti, kjer za prispodobo uporabite sodelovanje med rastlinami. Kje ste naleteli na ta podatek in kje po vašem družbi danes najbolj primanjkuje solidarnosti?

Podatek, da rastline pod zemljo komunicirajo med sabo s procesom, ki smo ga ljudje poimenovali mikoriza, sem našla v članku o znanstvenici Suzanne Simard, ki je do tega spoznanja prišla z eksperimentom. Sama menim, da je slovenska družba relativno solidarna, saj smo za zdaj še dokaj socialna družba, sploh če se primerjamo na primer z ZDA ali nekaterimi drugimi državami. Marsikje bi se gotovo dalo še izboljšati. Zmanjka pa nam prav pri solidarnosti z ljudmi, ki so drugačni od nas, tujci, ljudi druge vere, barve kože ipd.

Ana Schnabl: Bralci upajo, da jih bodo knjige videle

Mija je odraščajoče dekle, ki se sooča tudi z iskanjem lastne identitete in sprejemanjem svojega telesa. Zakaj se vam je zdelo pomembno obravnavati tudi to?

Ko sem se odločila, da bom pisala roman o odraščanju, se mi je to zdela dobra priložnost, da se dotaknem tem, ki so pomembne za oblikovanje osebnosti mladega človeka. Dojemanje ter sprejemanje svojega telesa je predvsem za mlade ženske izjemno pomembno. Škoda se mi zdi, da kot družba učimo mlade ženske, naj toliko pozornosti, časa in denarja posvetijo svojemu videzu, ko bi ga lahko posvetile branju, raziskovanju in spoznavanju sveta.

Za roman ste prejeli nagrado za najboljši prvenec. V utemeljitvi med drugim piše, da ima 'moč, da lahko postane kultna umetnina za bralce (in kot film oziroma drama/tragikomedija za gledalce) s področja bivše Juge in širše'. Nekaj podobnega omeni Goran Vojnović v spremni besedi. Že imate kakšno ponudbo?

Ne še.