Danes misli samo nepristranske misli

Hana Samec Sekereš (2002)

»V izboru poezije Eve Ule lahko prepoznamo nekaj nejasnosti pri rabi pesniških tehnik (na primer prelomi verzov, ki ničesar ne poudarijo). [...] V obravnavani poeziji sledimo bodisi popolni opustitvi velikih začetnic in ločil bodisi strogemu sledenju slovnici, ne eno ne drugo pa ni v sozvočju z vsebino niti je ne podkrepi. V tej nedorečenosti forme je tisti uvodoma omenjeni manevrski prostor za nadaljnje raziskovanje, preizkušanje in okušanje potenciala avtorske poetike,« je ob prebiranju pesmi Eve Ule zapisala študentka kulturologije in sodelavka Radia Študent, ki občasno prevaja iz nemščine in madžarščine.

Anja Zidar (1997)

»Pomemben element, ki razbija temačno atmosfero Pograjčeve poezije, je slog, ki bolj kot na rimi ali podobnih zaključnih ujemanjih temelji na ritmu, pri čemer izstopa aliteracija, ki nakazuje tudi pomenski poudarek (se tresoč sesedem na tla // obraz zasadim v zemljo; iz pesmi komenda, slovenija, poudarki A. Z.). Obenem dolžina verzov pogosto (a ne dosledno) poustvarja učinek dihanja: danes misli/samo nepristranske misli (?)/ker se ti od dobrih spet blede,/od slabih pa spet meša (iz pesmi nova gorica, slovenija),« je razmišljala ob zbirki Trepete. Končala je študij slovenščine in angleščine, kritike piše za Radio Študent, Razpotja in Literaturo.

Vid Bešter (1996)

»Manj ko so pesmi Veronike Razpotnik poetične, bolj so poezija: zveza se je končala s schlaf gut alex/in tudi ti veronika // z nikoli ne bom prebral vseh tvojih pesmi,« ugotavlja kritik. Za prvo silo bi jih umestil v podžanr »dnevniške poezije«. »Občutenje upesnjene situacije je sicer v fokusu (tu pride prvoosebnost prav), toda čustva niso razprta v vsej svoji globini in širini. Pesnica ne koplje po dramaturgiji, vzgibih ali rezultatih čustvenih viharjev. Zanima jo situacija, v kateri je nekaj občuteno, ne pa nujno tudi kaj in kako. To pesmi rešuje pred tem, da bi jih razumeli preprosto kot samoterapijo.«

Hana Podjed (1999)

»Nabor pesmi iz zbirke Poznati kot voda na motivno-idejni ravni kaže stik z intimnim, lirskemu subjektu lastnim doživljanjem, ki upoveduje stvarnost tako, da razkriva predvsem čustveni odziv, ne poimenuje pa same stvarnosti. Za opisovanje čustvovanja, ki ni vselej jasno definirano, ampak lahko gre zgolj za nežna nihanja med melanholijo, nelagodjem ali celo ljubezenskim vzdušjem, pesnik posega po slogovnih sredstvih, kot so barvni odtenki in svetlobni učinki,« je zbirko Lukasa Debeljaka strnila diplomirana slovenistka in prevajalka iz angleščine, ki objavlja v revijah in na spletu ter ureja literarno sekcijo pri Koridorju.

Tajda Liplin Šerbetar (1996)

»Nekatere pesmi so fragmentirane, kot da avtor v njih trosi drobce razpadajočega sveta, druge pa so kot izbruhi, porojeni iz subjektove stiske in nuje po izražanju, ubesedovanju te stiske. Pesmi, ki gradijo ritem na ta način, dajejo občutek drdrajočega vlaka, ki se ne bo ustavil, ki se morda niti ne more ustaviti, kajti tok občutenj je premočen,« je zapisala o poeziji Vida Karlovška. Pri njem zaznava izjemen posluh za zven besed in spretnost vezanja ritma na vsebino. Končuje vzporedni študij prevajanja in komparativistike, objavlja na Koridorju ter prevaja za Mladinsko knjigo in Stripburger.

Ajda Klepej (2001)

»Opus Katje Gornik kot celota res predstavlja epitom študentskih let, ampak ponekod ne dosega vseh ravni mladostniške poezije, kakršne so tudi teme, ki jih upesnjuje. Anomalije se pokažejo pri arhaičnih besedah (često, kajanje, obol), ki jih najverjetneje pogojuje stroga pesniška forma. [...] Avtoričine pesmi pa zaradi ekspresivnih metafor in nadčutnih besednih zvez (mršava zvezda, besedne kulise, stara tišina, skrinja sanj) to trditev večinoma presegajo. V pesmih, ki ne sledijo formi, niso prosti samo verzi, ampak se osvobajajo tudi besede,« je v svoji kritiki zapisala študentka komparativistike in zgodovine.

Tinkara Uršič Fratina (1999)

»Pisava Nike Matanović najbolje deluje, ko izkoristi izvirne motive, ki pripoved povežejo in dvignejo. Če bo namenila še nekaj več pozornosti dialogom, da jih bo izbrusila in naredila bolj podobne živemu govoru, slogu jezika, da se bo izognila že prevečkrat slišanim izrazom, in vse glavne like obravnavala dovolj poglobljeno, ne bo dvoma o tem, da je pred nami avtorica, ki dodaja h kakovosti slovenske mladinske literature,« je o odlomkih iz prihajajočega romana Nike Matanović zapisala študentka komparativistike in anglistike ter urednica filmske redakcije portala Koridor – križišča umetnosti.

Neža Kokol (1998)

»Kot odlična pripovedovalka zgodb ima Mojca Petaros še posebej dober občutek za njihovo strukturo in gradnjo, saj zgodbo razkriva počasi, medtem ko vanjo vpleta namige, ki bralcu vztrajno izrisujejo širši kontekst, obenem pa ga vodijo k poanti, ki zgodbo ponavadi tudi zaključi. Ob tem se avtorica rada poigrava s konceptom tako imenovanega happy enda (srečen konec) oz. odsot­nostjo tega,« je o pisanju Mojce Petaros zapisala kritičarka in esejistka z diplomo iz konceptualne umetnosti in arhitekturnega oblikovanja iz Amsterdama. Kot je dodala, v pisanju Mojce Petaros izstopata njen smisel za podrobnosti in humor.