Pet velikih finalistov

Pred žirijo, ki jo vodi Delova ­novinarka Mimi Podkrižnik, je še mesec dni branja: s seznama, ki so ga iz Narodne in univerzitet­ne knjižnice prejeli januarja in na katerem je bilo rekordnih dvesto­ romanov z lansko letnico izida, so izbrali pet velikih finalistov: Triger Davorina Lenka, Sto let slepote Romana Rozine​, Krasne dneve Andreja E. Skubica, Zvezdno karto Dušana Šarotarja ​in Dediča Marjana Žiberne. Dvaintridesetega lavreata kresnika bodo oznanili na kresni večer, 23. junija, na ljubljanskem Rožniku.

Po letih, ko so v peterici finalistov dominirale po dve ali tri založbe, je letos izbor enak kot lani: knjige petih finalistov je izdalo pet založb, Literarno-umetniško društvo Literatura, Mladinska knjiga, Beletrina, Goga in Litera.

Brez prvencev

Andrej E. Skubic je kresnika prejel trikrat, leta 2000 za roman Grenki med, leta 2012 za delo Koliko si moja in 2015. za Samo pridi domov. Davorin Lenko je bil lavreat leta 2014 z romanom Telesa v temi. Roman Rozina se je z romanom Galerija na izviru Sončne ulice uvrstil med deseterico nominirancev, prav tako leta 2017 z romanom Zločin in ljubezen. Dušan Šarotar je bil med petimi finalisti leta 2008 z romanom Biljard v Dobrayu, leta 2015 z romanom Panorama: pripoved o poteku dogodkov. Marjan Žiberna je z romanom Dedič med izbrano deseterico prvič. Med letošnjimi finalisti ni literarnih prvencev.

V kresnikovi žiriji poleg Mimi Podkrižnik odločajo publicistka in prevajalka Mateja Komel Snoj, samostojna strokovna sodelavka na oddelku za primer­jalno književnost in literarno teorijo ljubljanske filozofske fakultete Anja Mrak, samostojni literarni kritik in prevajalec Igor Divjak, od­govorni urednik portala Vrabec Anarhist, in Igor Žunkovič, docent na oddelku za primerjalno književ­nost in literarno teorijo ljubljanske filozofske fakultete.

Raznoliki pisateljski svetovi in pristopi

V založbi LUD Literatura so o tretjem romanu Davorina Lenka Triger zapisali, da bralca »skozi zgodbo protagonistke Aleksandre, ki jo že od nekdaj fascinirajo serijski morilci, posrka v spiralo zablod, strasti in smrti. Ko Darijan Urh sredi Ljubljane umori dve ženski in nato skrivnostno izgine, se začne prava javna obsesija okrog njegovega 'filozofskega' manifesta Cona, v katerem napoveduje prihod apokaliptično-utopične Dobe Ženske. Aleksandra, ki se obenem bori z lastnimi poželenji, zmotami in hotenji, se začne vedno bolj poglabljati v besedilo in s tem v notranji svet morilca. Roman odpira mnoga vprašanja o prevladi, manipulaciji, nagonih in obsedenostih, obenem pa raziskuje 'trenutek prsta na sprožilcu' – in to ob polnem zavedanju, da ko enkrat nanj pritisnemo, ni več poti nazaj.«

Aljaž Krivec je v oddaji za program Ars Radia Slovenija o romanu Romana Rozine Sto let slepote zapisal, da »popisuje dogajanje v državnih tvorbah, ki so zajemale tudi naše območje, torej od Avstro-Ogrske do samostojne Slovenije, ter s tem izrisuje ekonomsko-politični, a tudi duhovni in družbeni razvoj v zgodovinsko zamejenem obdobju. Prepričljivo kaže temelje, iz katerih so lahko vzniknile moderne variante politik in prepričanj, naj gre za komunistično revolucijo, prvi val feminizma ali ne nazadnje za razvoj neoliberalnega modela. Zdi se, da Rozina pri tem izrazito stavi na družbeni kontekst, najboljša priča tega je dejstvo, da se različne ideologije razvijejo v isti rodbini, celo med dvojčkoma Alojzijem in Ludvikom, pogojno rečeno kapitalistom in komunistom.«

Kaja Jurgele je v spletni reviji Koridor – križišča umetnosti o romanu Krasni dnevi zapisala, da tako »kot mnogi drugi izpod peresa Andreja E. Skubica zajema aktualno tematiko in je, z izjemo določenih odmikov, postavljen v slovenski prostor, ki ga rišejo večgeneracijski družinski spomini in reminiscence, skozi katere se preteklost povezuje s prihodnostjo, v ozadju vsega pa je misel o človeški minljivosti. V romanu se intimne sfere preigravajo z družbenokritičnimi problematikami, vse skupaj pa je začinjeno z nekakšno retrospektivo družinskih spominov in kančkom skrivnosti. [...] Rdeča nit človeških življenj so torej odnosi, rdeča nit romana pa se spleta okoli načinov, kako se družinski odnosi med seboj prepletajo ter imajo potencial vplivati na kasnejše generacije – načinov, kako se lahko navzven vse kaže v najlepšem redu, navznoter pa gre za nekakšno večplastno globinsko zgradbo, spleteno iz subjektivnih spominov, dogodkov in mnenj, iz česar vznikajo različni konflikti, ki jih prinese na plan aktualni tok dogodkov.«

V založbi Goga so o romanu Dušana Šarotarja Zvezdna karta zapisali, da je avtor »dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi. Naj je človek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomočjo opotekal skozi življenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je živel in čutil, vse, o čemer je premišljeval v neprespanih nočeh in o čemer je čustvoval tako silovito, da so težka, zaumna čustva njegov korak vlekla k tlom. [...] Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. [...] To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano.«

Majda Travnik Vode je v reviji Sodobnost o romanu Marjana Žiberne Dedič zapisala, da v njem avtor »mojstrsko odslika mreženje vzrokov in posledic delovanja svojih junakov, Stanetu in Andreju popolnoma zleze pod kožo, hkrati pa bralcu v roke položi čvrsto Ariadnino nit, s katero nas (katarzično) popelje skozi zapleten labirint osebnosti obeh junakov. Izoblikuje dva aktualna, polnokrvna in pristna slovenska literarna lika, kakršna vsi poznamo iz sosednje ulice: starejšega, zaznamovanega z vojno travmo, pomanjkanjem in boleznijo bližnjih, in mlajšega, uspešnega, izobraženega in aktivnega.«

Dosedanji nagrajenci

Nagrado kresnik so doslej prejeli Lojze Kovačič (dvakrat, drugega mu je žirija namenila posthumno), Feri Lainšček (dvakrat), Miloš Mikeln, Andrej Hieng, Tone Perčič, Berta Bojetu Boeta, Vlado Žabot, Zoran Hočevar, Drago Jančar (edini štirikrat), Andrej E. Skubic (trikrat), Katarina Marinčič, Rudi Šeligo, Alojz Rebula, Milan Dekleva, Štefan Kardoš, Tadej Golob, Davorin Lenko, Miha Mazzini, Goran Vojnović (trikrat), Bronja Žakelj, predlanskim je na Rožniku slavila Veronika Simoniti z romanom Ivana pred morjem, lani je bil lavreat Borut Kraševec z romanom Agni, za katerega je prejel tudi nagrado za najboljši prvenec na 36. Slovenskem knjižnem sejmu, nominiran je bil tudi za nagrado kritiško sito.