Kdo se boji Tomaža Gorkiča?
Nova domača grozljivka bo danes strašila v Kinu Šiška, nato pa po Sloveniji.
Odpri galerijo
»Prekletstvo Valburge ne ustreza trenutnim politično korektnim smernicam nasmejanih in srečnih obrazov, ki nas prepričujejo, da je vse v najlepšem redu in da so dosmrtni krediti prava stvar za nas,« pravi Tomaž Gorkič. Foto Nejc Saje
Prekletstvo Valburge, »brutalna mešanica nasilja in humorja, ki preseneti vse«, kot so jo najavili na Katalonskem festivalu, na katerem bo doživela svetovno premiero, je novo domače žanrsko delo. Grozljivka ima zvezdniško zasedbo, v kateri sta poleg Jurija Drevenška, Marka Mandića, Saše Pavlin Stošić, Tanje Ribič, Zale Đurić Ribič, Jonasa Žnidaršiča in Katarine Stegnar tudi glasbenika Niklas Kvarforth in Grega Skočir. Ker filma komisija ni uvrstila v tekmovalni program Festivala slovenskega filma, ki se je začel včeraj, mu je režiser Tomaž Gorkič utrl pot neposredno med ljudi. Po nocojšnji premieri v Kinu Šiška bo na ogled v Koloseju in Art kino mreži po Sloveniji, oktobra pa tudi v Cineplexxih.
Naukov je več. Vsekakor je glavni ta, da želja po lahkem, hitrem in brezobzirnem zaslužku, ki naj bi prinesel lahkoživo in neodgovorno življenje, lahko vodi le v osebni propad ali v našem primeru v kaj še bolj krutega.
Nastane tako kot vsak drug scenarij za katerikoli filmski žanr. Ob tem lahko avtor upošteva žanrske zakonitosti ali pa ne. Osebno najprej sestavim okvirno zgodbo, nato se posvetim razvoju likov, ki mi seveda pomagajo dodatno razvijati zgodbo, kar enkrat pripelje tudi do konca, ki med drugim lahko ponudi še kakšen moralni nauk. Vsekakor se največ skriva v detajlih. Ti sestavljajo dejansko celoto in so najbolj zahtevni.
Težko. Vendar to le ni bila tako nepremostljiva ovira, kljub temu pa je zahtevala veliko kompromisov. Finance v filmu niso potrebne samo za avtorsko ekipo, torej tudi igralce, temveč so ekstremni porabniki denarja na primer scenografija, maska in posebni učinki, kostumografija, tehnika in nešteto drugih. Že predprodukcija lahko stane malo bogastvo. Seveda sta tukaj še postprodukciji slike in zvoka, ki sta časovno in finančno še bolj zahtevni od snemanja filma in vključujeta še veliko dodatnih sodelavcev, ki ne živijo od zraka. Sledita promocija in distribucija filma, ki sta brez milosti za prazno denarnico. A to so samo številke. Zakaj bi jim posvečali pretirano pozornost?
V življenju stvari ne jemljem za samoumevne ali samodejne. Mesto v spremljevalnem programu sem zavrnil iz tehničnih razlogov. Po videnem in slišanem prizorišče, kjer vrtijo spremljevalni program, ne nudi zadovoljivih tehničnih pogojev za kakovostno predvajanje filma. Nočem, da bi bilo eno izmed prvih javnih predvajanj filma v takih razmerah. Tega ne dojemam kot zaplet.
Ne. To me v resnici niti ne zanima. Vsaka komisija ima za odločitve svoje razloge. Je pa film na primer sprejet na največji evropski žanrski filmski festival Sitges v Španiji. V 52-letni zgodovini festivala je to prvi slovenski film, ki se je uvrstil v njihov program.
Ne vem. Vem, da je Idila moj prvi celovečerni film, Prekletstvo Valburge pa drugi. Upam, da ne tudi zadnji. Tako kot nekaterim Idila ni bila všeč, jim verjetno zdaj ni všeč Valburga. Je pač tako, da ne more biti vse všeč vsem. Definitivno je Prekletstvo Valburge bolj ekstremen film kot Idila. Vsebinsko je nedvomno slovenska, saj so tematike v filmu aktualne za slovenski prostor – preživetje v brezobzirni nečimrni družbi, ki vidi smisel življenja le v materialnih dobrinah, za katere je pripravljena razdati vse, med drugim tudi lastno zgodovino in identiteto. Kaj je lahko v tem trenutku bolj slovenskega?
Ne upam si niti pomisliti na to. Mislim, da se ljudje predvsem bojimo stvari, ki jih ne poznamo oziroma ne razumemo. To seveda lahko izhaja tudi iz neznanja, ignorance ali celo samovšečne samozadostnosti. Menim, da Prekletstvo Valburge ne ustreza trenutnim politično korektnim smernicam nasmejanih in srečnih obrazov, ki nas prepričujejo, da je vse v najlepšem redu in da so dosmrtni krediti prava stvar za nas. Valburga ponuja spravo, saj iz najbolj temačnih globin skoči nacistični partizan, kar je nekaj nepojmljivega in obskurnega, ravno tako kot je ideološko sovraštvo na osnovi simbolov.
Glede na omiko in oliko naših veljakov bi se težko strinjal s tem. Vulgarnost in preklinjanje sta del naše družbe in film je odsev naše realnosti. Tako kot so tudi dvoličnost, lažnivost, hudobija, pritlehnost, samovšečnost in druge kvalitete, ki krasijo like v filmu.
Grozljivka je gotovo eden izmed bolj živih in inovativnih žanrov. Glede na trend zadnjih let v filmski industriji bi prej rekel, da se v druge žanre 'infiltrira' drama. Žal v Sloveniji nimamo prave filmske industrije in v nacionalni filmski produkciji nismo dovzetni za filmske trende, ki jih, resnici na ljubo, v zadnjih letih bolj narekujejo podjetja, kot je Netflix, kot pa filmski festivali.
Tisti, ki podcenjuje nekaj, česar ne razume, ni merodajen za ocenjevanje. Nekoč sem zasledil besede priznanega slovenskega filmskega kritika, ki je zapisal, da je grozljivka kraljica filma. To je dejstvo, saj grozljivka lahko v sebi združuje več filmskih žanrov, kot so na primer akcija, komedija, drama, in pri tem še vedno ostane grozljivka. Seveda pa omogoča tudi veliko več domišljije v kreativnem procesu. Recimo v kostumih, likih, scenografiji ... Nisem prepričan, da se ljudje bojimo krvavih prispodob, saj potemtakem nihče ne bi gledal poročil in vsakodnevnih grozot, ki nam jih ponujajo. Gotovo pa to niso prizori, ki bi bili prijetni povprečnemu gledalcu.
Dejansko je to teaser, ki sem ga spremenil v kratki film. Posnel sem ga, da bi člani v komisiji na SFC lažje razumeli, kaj v resnici berejo. Kakšni so atmosfera, igra, premiki kamere ... Zanimivo je, da ga je komisija za razvoj projekta ocenila z največ točkami in mu namenila največ sredstev v tistem letu, potem pa ga je komisija za realizacijo večkrat spoznala za nevrednega realizacije.
Ne, ni manj grozljiva. Enostavno nisem hotel ustvariti predstave na tak način. Zame sta bila velik izziv že besedilo in Cankarjeva nedotakljivost v našem prostoru. Priznam, da sem resnično užival v razdelavi teksta in končno prebolel tudi osebno frustracijo do Cankarja, ki sem jo razvil med šolanjem, saj so njegovi teksti prezahtevni za še ne do konca razvito osebnost. Pri scenografiji sem bil deležen tudi rahle cenzure, saj sem si želel, da bi bili del scenografije pravi kosi mesa, ki bi gnili na odru med ponovitvami in tako ustvarili gledalcem dodaten senzorični element. Vendar se je gledališču to zdelo preveč ekstremno. S predstavo sem zelo zadovoljen in glede na prebrano kritiko v nekoliko bolj radikalnem zamejskem krščanskem glasilu imam vse razloge za to.
Okultistično obredje, bratranec grofa Drakule, zombiji in groteskni človeški primerki, ki drug za drugim umirajo. V grozljivkah je pomembno, kdo preživi. Bi razkrili preveč vsebine, če bi povedali moralni nauk zgodbe?
Naukov je več. Vsekakor je glavni ta, da želja po lahkem, hitrem in brezobzirnem zaslužku, ki naj bi prinesel lahkoživo in neodgovorno življenje, lahko vodi le v osebni propad ali v našem primeru v kaj še bolj krutega.
Kako grozljivka, v kateri so sestavine dokaj znane, sploh nastane? Je najprej moralni nauk? Zaplet? Liki?
Nastane tako kot vsak drug scenarij za katerikoli filmski žanr. Ob tem lahko avtor upošteva žanrske zakonitosti ali pa ne. Osebno najprej sestavim okvirno zgodbo, nato se posvetim razvoju likov, ki mi seveda pomagajo dodatno razvijati zgodbo, kar enkrat pripelje tudi do konca, ki med drugim lahko ponudi še kakšen moralni nauk. Vsekakor se največ skriva v detajlih. Ti sestavljajo dejansko celoto in so najbolj zahtevni.
Slovenski filmski center Valburge ni podprl. Kako vam je uspelo kljub temu posneti film, in to z zvezdniško zasedbo?
Težko. Vendar to le ni bila tako nepremostljiva ovira, kljub temu pa je zahtevala veliko kompromisov. Finance v filmu niso potrebne samo za avtorsko ekipo, torej tudi igralce, temveč so ekstremni porabniki denarja na primer scenografija, maska in posebni učinki, kostumografija, tehnika in nešteto drugih. Že predprodukcija lahko stane malo bogastvo. Seveda sta tukaj še postprodukciji slike in zvoka, ki sta časovno in finančno še bolj zahtevni od snemanja filma in vključujeta še veliko dodatnih sodelavcev, ki ne živijo od zraka. Sledita promocija in distribucija filma, ki sta brez milosti za prazno denarnico. A to so samo številke. Zakaj bi jim posvečali pretirano pozornost?
Glede na to, da ste leta 2015 zmagali z Idilo, bi pričakovali, da bo uvrstitev v tekmovalni program FSF samodejna. A vas komisija letos tja ni pripustila. Menda so vam dodelili mesto v spremljevalnem programu, kar ste zavrnili. Lahko še s svojega zornega kota pojasnite ta zaplet?
V življenju stvari ne jemljem za samoumevne ali samodejne. Mesto v spremljevalnem programu sem zavrnil iz tehničnih razlogov. Po videnem in slišanem prizorišče, kjer vrtijo spremljevalni program, ne nudi zadovoljivih tehničnih pogojev za kakovostno predvajanje filma. Nočem, da bi bilo eno izmed prvih javnih predvajanj filma v takih razmerah. Tega ne dojemam kot zaplet.
Poznate argumente za to, da vas niso uvrstili v glavni program?
Ne. To me v resnici niti ne zanima. Vsaka komisija ima za odločitve svoje razloge. Je pa film na primer sprejet na največji evropski žanrski filmski festival Sitges v Španiji. V 52-letni zgodovini festivala je to prvi slovenski film, ki se je uvrstil v njihov program.
Očitno ima Idila nekaj, česar Valburga nima? Kaj je po vašem to? Je bila Idila s sporočilom bolj 'slovenska'?
Ne vem. Vem, da je Idila moj prvi celovečerni film, Prekletstvo Valburge pa drugi. Upam, da ne tudi zadnji. Tako kot nekaterim Idila ni bila všeč, jim verjetno zdaj ni všeč Valburga. Je pač tako, da ne more biti vse všeč vsem. Definitivno je Prekletstvo Valburge bolj ekstremen film kot Idila. Vsebinsko je nedvomno slovenska, saj so tematike v filmu aktualne za slovenski prostor – preživetje v brezobzirni nečimrni družbi, ki vidi smisel življenja le v materialnih dobrinah, za katere je pripravljena razdati vse, med drugim tudi lastno zgodovino in identiteto. Kaj je lahko v tem trenutku bolj slovenskega?
Razmišljam, ali je zavrnitev ideološka? Mislite, da je sporočilo Valburge, ki odpira rane nespravljivosti z našo preteklostjo iz partizansko-nemških časov, še preveč boleče?
Ne upam si niti pomisliti na to. Mislim, da se ljudje predvsem bojimo stvari, ki jih ne poznamo oziroma ne razumemo. To seveda lahko izhaja tudi iz neznanja, ignorance ali celo samovšečne samozadostnosti. Menim, da Prekletstvo Valburge ne ustreza trenutnim politično korektnim smernicam nasmejanih in srečnih obrazov, ki nas prepričujejo, da je vse v najlepšem redu in da so dosmrtni krediti prava stvar za nas. Valburga ponuja spravo, saj iz najbolj temačnih globin skoči nacistični partizan, kar je nekaj nepojmljivega in obskurnega, ravno tako kot je ideološko sovraštvo na osnovi simbolov.
Morda je vzrok v besednih vulgarnostih, preklinjanju?
Glede na omiko in oliko naših veljakov bi se težko strinjal s tem. Vulgarnost in preklinjanje sta del naše družbe in film je odsev naše realnosti. Tako kot so tudi dvoličnost, lažnivost, hudobija, pritlehnost, samovšečnost in druge kvalitete, ki krasijo like v filmu.
Glede na to, da v Valburgi nastopajo tudi nekakšni zombiji, je film popolnoma v trendu s svetovno kinematografijo. Na canskem festivalu so nastopili v tretjini filmov. Kako gledate na to, da se žanr grozljivke infiltrira v 'navadne' filme, drame, komedije?
Grozljivka je gotovo eden izmed bolj živih in inovativnih žanrov. Glede na trend zadnjih let v filmski industriji bi prej rekel, da se v druge žanre 'infiltrira' drama. Žal v Sloveniji nimamo prave filmske industrije in v nacionalni filmski produkciji nismo dovzetni za filmske trende, ki jih, resnici na ljubo, v zadnjih letih bolj narekujejo podjetja, kot je Netflix, kot pa filmski festivali.
Je torej grozljivka še vedno podcenjen žanr? Zakaj je nerazumljena? Se ljudje bojijo krvavih prispodob življenja?
Tisti, ki podcenjuje nekaj, česar ne razume, ni merodajen za ocenjevanje. Nekoč sem zasledil besede priznanega slovenskega filmskega kritika, ki je zapisal, da je grozljivka kraljica filma. To je dejstvo, saj grozljivka lahko v sebi združuje več filmskih žanrov, kot so na primer akcija, komedija, drama, in pri tem še vedno ostane grozljivka. Seveda pa omogoča tudi veliko več domišljije v kreativnem procesu. Recimo v kostumih, likih, scenografiji ... Nisem prepričan, da se ljudje bojimo krvavih prispodob, saj potemtakem nihče ne bi gledal poročil in vsakodnevnih grozot, ki nam jih ponujajo. Gotovo pa to niso prizori, ki bi bili prijetni povprečnemu gledalcu.
Na festivalu kljub vsemu tekmuje vaš kratki film Metod. To je grozljivka o Metodu Trobcu, krajša verzija scenarija, ki ga že nekaj časa neuspešno prijavljate na razpis na SFC.
Dejansko je to teaser, ki sem ga spremenil v kratki film. Posnel sem ga, da bi člani v komisiji na SFC lažje razumeli, kaj v resnici berejo. Kakšni so atmosfera, igra, premiki kamere ... Zanimivo je, da ga je komisija za razvoj projekta ocenila z največ točkami in mu namenila največ sredstev v tistem letu, potem pa ga je komisija za realizacijo večkrat spoznala za nevrednega realizacije.
Žanr ste prenesli tudi na oder. Na začetku leta ste v tržaškem gledališču režirali Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi. Polivinil, pogrnjen po odrskih deskah, je obetal masaker. A glede na vaše filme ni bilo tako krvavo. Je grozljivka manj grozljiva v živo?
Ne, ni manj grozljiva. Enostavno nisem hotel ustvariti predstave na tak način. Zame sta bila velik izziv že besedilo in Cankarjeva nedotakljivost v našem prostoru. Priznam, da sem resnično užival v razdelavi teksta in končno prebolel tudi osebno frustracijo do Cankarja, ki sem jo razvil med šolanjem, saj so njegovi teksti prezahtevni za še ne do konca razvito osebnost. Pri scenografiji sem bil deležen tudi rahle cenzure, saj sem si želel, da bi bili del scenografije pravi kosi mesa, ki bi gnili na odru med ponovitvami in tako ustvarili gledalcem dodaten senzorični element. Vendar se je gledališču to zdelo preveč ekstremno. S predstavo sem zelo zadovoljen in glede na prebrano kritiko v nekoliko bolj radikalnem zamejskem krščanskem glasilu imam vse razloge za to.
