Končno smo se znebili želje po komičnosti

Doživel je svet pred kamero, ko je bil voditelj mladinske oddaje na TVS, a je hitro ugotovil, da je raje za kamero. »Morda je videti, da režiserji uživamo v tem, da imamo zadnjo besedo, a bolj ključno je, da iskreno veš, kaj hočeš. Režiser sprejme tisoče odločitev in res ne sme nikoli dvomiti,« pravi Nejc, ki je med drugim režiral seriji Usodno vino in Reka ljubezni ter velike televizijske dogodke, kot je Ema.
Fotografija: Nejc Levstik
Odpri galerijo
Nejc Levstik

Ste zelo mladi, niste še stari 30 let, ali zato lažje zdržite naporen tempo snemanja dnevne nadaljevanke?

Povedali so mi, da če v spletni iskalnik vtipkaš Nejc Levstik, sta prvi besedi, ki ti ju ponudi, »starost« in »rojen« (smeh). Tempo snemanja serije, kot je Usodno vino ali Reka ljubezni, je res hud, vsak dan delamo 12 ur, vstajamo ob petih ali šestih zjutraj, a je to neponovljiva izkušnja. Bolj kot starost se mi zdi pomemben motiv, zakaj nekaj delaš, ker potem ni nič pretežko.


Pri snemanju telenovele na dan posnameš mnogo več materiala kot če bi snemal film. Čemu se kljub temu nikoli ne odpoveste?

Ne popuščam pri skrbi za igralce. Igralec včasih misli, da je bil odličen, a ni bil, včasih pa misli, da je bil slab, pa je bil dober. Imajo občutek, a se ne vidijo, režiser pa v vsakem trenutku vidi, kako je igralec videti na ekranu. Nikoli nisem potrdil prizora, za katerega sem mislil, da za moje kolege igralce ni dovolj dober. Ni vedno časa, da bi iskali igralsko popolnost, čeprav se tudi to zgodi, vedno pa stojim za njihovimi nastopi, tu se vzpostavi zaupanje med igralci in režiserjem. Je pa matematika preprosta, za film posnameš tri minute na dan, za serijo trideset minut na dan. A se ni treba veliko stvarem odpovedati, ker je serija že tako napisana, postavljena je tudi na iste lokacije. Imamo pa tudi zahtevnejša snemanja, ravno zdaj smo začeli s snemanjem za tretjo sezono, snemamo na veselici in na pogrebu, zgodila se bo namreč nepričakovana smrt …


To že lahko poveste?

Ja, ne smem pa povedati, kdo bo umrl (smeh).


Kaj je naslednji korak za slovenske serije?

Slovenske serije so priljubljene in naravna pot je, da gredo naprej. Že Reka ljubezni je drugačna od Usodnega vina. Mene zanima dramski pristop, že pri Reki se trudimo, da liki niso črno-beli in da so zapleti realistični. Če imaš možnost delati serijo z manj epizodami, pa lahko to še poglobiš. Zanimajo me intimni odnosi med ljudmi in resnični zapleti.

Nejc Levstik
Nejc Levstik


Katere tuje serije radi gledate? Ste oboževalec HBO-ja ali Netflixa?

Oboje spremljam. Moja najljubša je Hiša iz kart, ker so pri tej seriji zgodbo najbolje spojili z vizualizacijo. Scenaristično je ena od močnejših serija Kriva pota, to so bile serije, ki so zapovedale trende. Najpomembnejša je zgodba. Danes bi vsakdo delal serije, ampak če zgodba ne stoji in zasedba ni prava, gledalci tega ne bodo sprejeli, jim ni treba, ker je dovolj drugega. Nam je žal, da konkurenčne serije ni več, a tudi to je dokaz, da so gledalci čedalje bolj zahtevni in kritični.


Režirate tudi velike televizijske dogodke, kot je Ema. Nimate v pogodbi na Pop TV konkurenčne klavzule, ki bi vam prepovedala sodelovanje s TVS?

Ne, delam s tistimi, ki z mano želijo delati, vesel sem takšnih povabil, veliko sem se naučil. Ključna je predanost projektu, ne toliko televizijski hiši. Je pa to tudi drug format, verjetno bi bila težava, če bi na obeh televizijah delal igrani program. Se pa radi šalimo na to temo, Branko (Čakarmiš, programski direktor Pro Plus, op. p.) mi reče, da sem najljubši Ljerkin režiser, Ljerka (Bizilj, nekdanja direktorica TVS, op.p.) pa, da naj grem kar k Branku (glasen smeh).


Režirali ste tako lansko Emo na Gospodarskem razstavišču kot letošnjo v studiu, verjetno ima največji vpliv na končni izdelek proračun? Letošnji posnetki izvajalcev iz avle TVS niso bili posebej glamurozni …

Ema na Gospodarskem razstavišču je bila res nekaj posebnega, upamo, da bomo še kdaj delali tako. Po tem je bilo kar težko delati v studiu, a smo s scenografko Greto Godnič in oblikovalcem luči Črtom Birso ustvarili scenografijo z ogledali, ki se nam je zdela dobra in nas je navdihnila za delo. Bil sem tudi na Pesmi Evrovizije kot del ekipe Lee Sirk in ko to vidiš, res ostaneš brez besed. Glavni člani ekipe so bili v Lizboni že od februarja, potem pa je pet tednov 1100 ljudi delalo nepretrgoma. Emo dela 100 ljudi, lahko delamo dobro, lahko premikamo meje, ampak zanimivo bi bilo delati s 1100 ljudmi. Da ne govorimo o tehniki in finančnih vložkih, na Evroviziji vse teče kot namazano.


Režirate tudi oglase, zakaj so oglasi na naših televizijah vse bolj klišejski?

Mene zanimajo avtentični oglasi, ne oglasi z družino na kavču, oče je malo starejši od mame, punčka nosi krilce, fantek hlače. Prihodnost oglaševanja je, da bomo ljudem dali tisto, kar jih zanima, ne pa jih posiljevali z veleplakati. V trendu so dogodki, videi in strokovne revije, ki zanimajo ljudi, naročnik pa je samo v ozadju. Tudi režija dogodka je izjemno zanimiva, po mesecih priprav se vse zgodi v eni uri, dogodek mora imeti pravo dramaturgijo, ne sme biti vidnih napak, držati moraš pozornost in končati ravno v trenutku, ko ljudje hočejo še. Pripravljam pa tudi svoj film, a žal o tem res še ne morem povedati nič.


Ste eden tistih režiserjev, ki je tudi scenarist svojega filma?

Zelo pomembno se mi zdi, da sem aktivno prisoten pri nastajanju scenarija, tudi ideja je moja, a je nujno, da sodeluješ s scenaristom, ker je to veda, ki jo je treba spoštovati, z razlogom je ločena od režije. Prav moje sodelovanje s scenaristko lahko prinese boljši rezultat, ker ima ona znanje, ki ga jaz nimam. Ne bi se lotil projekta, če ne bi verjel v scenarij. Tudi pri Reki ljubezni so že prve epizode nakazale, da bo to nekaj povsem drugačnega od vsega, kar smo doslej gledali na naših televizijah. Končno smo se znebili želje po komičnosti v slovenskih serijah. Saj smo imeli vrhunsko komično serijo Naša mala klinika, a tega ne moremo vnašati v Reko ljubezni.


Ste se kdaj zbali, da vas bodo v filmskih krogih dojemali kot komercialnega režiserja? Ste pomislili, da zaradi tega ne boste dobili denarja filmskega sklada ali pa kake nagrade?

Zavedam se, da takšno razmišljanje obstaja, se pa nimam za komercialnega režiserja, ker režijo vedno dojemam kot ustvarjanje in usmerjanje zgodb. Vse projekte delam iskreno in z zanimanjem, raje sem v pogonu, kot da sedim in čakam na »nekomercialni« projekt. Zaradi serij sem spoznal več kot sto slovenskih igralcev, z njimi sem delal, ogromno so me naučili, upam, da sem tudi jaz njim pomagal. Tega ne bi mogel dobiti nikjer drugje, nikjer tudi ne bi mogel tako izpiliti svoje vzdržljivosti. Režiser je prvi, je vodja, on mora motivirati ekipo, ko so vsi utrujeni. Ne smemo pa pozabiti, da imajo tudi ti, kot jim rečete, komercialni projekti, dobre zgodbe, ljudje jih spremljajo, dotaknejo se jih. Na žaru z Ladom Bizovičarjem je druga najbolj gledana oddaja v Sloveniji, tega se nismo lotili, kot da delamo komercialni projekt, temveč kot da delamo nekaj, kar bodo ljudje radi spremljali. Če delaš iskreno in se s tem ne obremenjuješ, se ti ne zapre veliko vrat. Tvoja presoja je vse, kar imaš, ni se dobro preveč zanašati na druge.
 

Komentarji: