Na HBO GO so v četrtek predvajali prve tri epizode tretje sezone
Dekline zgodbe (
The Handmaid's Tale), naslednje epizode – vseh je trinajst – bodo prikazali vsak četrtek po eno. Tretja sezona je drugačna od prvih dveh, manj je prizorov nasilja in klavstrofobičnosti, ki so nas šokirali, a serije nismo mogli nehati gledati, in več je psihologiziranja. Končno smo gledalci dočakali tisto, kar smo si želeli – začetek revolucije.
Začetek tretje sezone vliva upanje, da se bo nekaj spremenilo, vidimo mrežo mart, ki pripravlja upor, in June, ki pri tem sodeluje. Ker je tretja sezona drugačna od prvih dveh, to ne pomeni, da jo je mogoče nehati gledati, kajti zanimata nas razpletanje in usoda teroriziranih in avtokratskih likov, na katere v času, ko jih nismo gledali, nismo mogli pozabiti. Pri
Deklini zgodbi ni vprašanja, ki se nam neredko zastavlja pri ogledu novih sezon serije – kdo je že ta lik in v kakšni povezavi je z drugimi?
Distopična Deklina zgodba je televizijski in kulturološki fenomen.
Navadno ugotavljamo, da je knjiga boljša od filma, a v tem primeru to ne drži.
Tretja sezona je drugačna, a to ne pomeni, da jo je mogoče nehati gledati.
V novi sezoni spremljamo zgodbo o uporniški June (Kate Moss), potem ko se je odločila, da sama ne bo bežala iz avtokratskega Gileada v svobodno Kanado in je svojo komaj rojeno deklico zaupala kolegici Emily (Alexis Bledel) v upanju, da se bosta prebili do tja, sama pa da bo rešila prvorojenko, ki živi pri zakonskem paru brez bioloških otrok.
Ultrakonservativna interpretacija Biblije
June je še vedno osrednji lik, močen lik je tudi Serena (Yvonne Strahovski), ki je popustila prepričevanju prve, da morajo imeti ženske pravico brati, kajti novorojene hčerke ne bodo nikoli spoznale Boga, če o njem ne bodo mogle brati. Odnos med Sereno in June se iz sovražnega spremeni v naklonjenega, ni pa še jasno, ali se bo spremenil v zavezniškega, kajti Serena je zelo nepredvidljiva. Nasploh se dinamika med liki ves čas spreminja. Serena, potem ko so ji za kazen odrezali mezinec, ne postane krotka, kar je bil namen kazni, ampak ima moč, da zasenči moža, kar je v Gileadu nedopustno. V totalitarni državi Gilead so ženske lahko le krotke žene, mame in služkinje. June spada med dekle, ki rojevajo otroke premožnim moškim oziroma poveljnikom in njihovim neplodnim ženam. Plodne ženske so redkost, po ekološki katastrofi je večina neplodnih. V tem svetu ženske nimajo pravic in svobode. Ne opravljajo plačanega dela, nimajo premoženja, ne smejo brati ... Živijo kot v zaporu, iz katerega je težko pobegniti, če pa se to zgodi, so kazni brutalne. V teokratskem Gileadu zakoni in ideologija temeljijo na ultrakonservativni interpretaciji
Biblije.
Pisateljica Margaret Atwood je navdih za knjigo, po kateri so posneli prvo sezono – scenarij za drugi dve je napisal Bruce Miller –, našla v Ameriki 17. stoletja, v času, ko so kraljevale puritanske vrednote. »Zdaj vidimo, kako spet oživljajo,« je rekla pisateljica in pri tem mislila na poteze predsednika Donalda Trumpa v smeri omejevanja pravice do prekinitve nosečnosti. Trump je namreč leta 2017 rekel, da bi morale biti ženske, ki splavijo, kaznovane, vendar je izjavo hitro umaknil. Dve leti zatem je ameriška država Alabama izglasovala zakon o prepovedi splava od prvega dne nosečnosti, četudi je ta posledica posilstva ali incesta.
Fikcija postaja resničnost
Margaret Atwood, čeprav piše nadaljevanje romana, še naprej svetuje Bruceu Millerju pri televizijski seriji, tako da bo najbrž tudi ta sezona v duhu izvirnega besedila, danes tako aktualnega. Navadno ugotavljamo, da je knjiga boljša od filma, vendar v tem primeru to ne drži, čeprav ima serija trenutke prostega teka. Knjiga in ekranizacija sta pustili globoko sled na bralcih in gledalcih. Margaret Atwood je ta roman pisala davnega leta 1984 in v njem govori o dogodkih, ki so se nekoč nekje zgodili, pravzaprav pa so špekulativna fikcija dogajanja, ki mu bomo priča, v resničnem življenju pa so zametki že tu.
»Stvari se nikoli ne spremenijo čez noč,« pravi v nekem prizoru glavna junakinja June. »Če postopno segrevajo vodo v kadi, v kateri ležiš, se boš živa skuhala, ne da bi pred tem opazila, da te kuhajo.« To se je zgodilo ženskam v Alabami in še marsikje. Žive so jih skuhali in sploh niso opazile, da jih kuhajo.
So producenti Huluja, ko so pripravljali serijo, slutili, v katero smer bo šla družba? Ko smo leta 2017 gledali prvo sezono, še ni bilo prepovedi splava v Alabami in ne škandala s Harveyjem Weinsteinom, bil pa je Donald Trump. Producenti vsega le niso predvideli, sicer ne bi načrtovali le ene sezone, ki je pobrala osem nagrad emmy, tudi za najboljšo dramsko serijo. Dobila je še dva zlata globusa. Druga sezona ni bila tako uspešna, a tudi ne bistveno slabša. Scenarist Bruce Miller je pozneje priznal, da ga je uspeh zanesel, in začel razmišljati, da ima pred sabo še deset sezon.
Distopična
Deklina zgodba je televizijski in kulturološki fenomen. Le malokatera je imela tako velik družbeni vpliv. Rdeča pelerina z belim širokokrajnim pokrivalom, ki oži vidno polje, je povsod po svetu sinonim boja za pravice žensk.
