Pri filmu isto stvar veliko oči vidi drugače

Pogovor z novim direktorjem Festivala slovenskega filma Portorož, ki se drevi začenja s projekcijo filma Inventura Darka Sinka.
Fotografija: Scenarist in režiser Bojan Labović je prevzel krmilo Festivala slovenskega filma Portorož za tri leta. Foto Irena Herak
Odpri galerijo
Scenarist in režiser Bojan Labović je prevzel krmilo Festivala slovenskega filma Portorož za tri leta. Foto Irena Herak

Aprila smo izvedeli, da je Festival slovenskega filma (FSF) dobil novega direktorja – bil je že čas – iz vrst filmarjev. Mariborčan Bojan Labović, scenarist in režiser dokumentarnih ter kratkih igranih filmov, televizijskih oddaj, oglasov, nadaljevank, pa tudi gledaliških predstav, je študiral režijo na praški filmski akademiji Famu in se po diplomi leta 1990 vrnil domov.

Sprejel je povabilo direktorice Slovenskega filmskega centra ter se spopadel z ne najlažjo nalogo. V zadnjih šestih mesecih je moral zasnovati dogodek tako, da bi lahko nemoteno potekal tudi na spletu, če bi bila ponovno razglašena epidemija. S soselektorjema je sestavil filmski program in v sorazmerno kratkem času začrtal nove smernice 24-letnega dogodka, ki se že dolgo spoprijema s krizo identitete. Pred nocojšnjim slavnostnim odprtjem festivala, ki se bo v Portorožu začel s premiero filma Darka Sinka Inventura, sva se pogovarjala o tem, kaj vse lahko je in kaj zagotovo ni naš festival.

image_alt
Nazaj na morje z novo posadko

 

Doslej ste festival obiskovali kot avtor in gledalec. Kaj vam je bilo všeč in kaj je po vašem treba najprej spremeniti?


Naj začnem s šibko stranjo. Zdi se mi, da je FSF premalo opazen v prostoru, v katerega je umeščen, torej na Obali. Letos to poskušamo rešiti tako, da smo ga terminsko spet premaknili s septembra na oktober, ko na Obali sezona ni več v takem zamahu in je manj kulturnih oziroma predvsem turistično-družabnih dogodkov. Ali je to bila dobra poteza, se bo pokazalo kmalu.
 

FSF v Portorožu gostuje od leta 2005, a se nikoli ni zdelo, da bi ga lokalno občinstvo vzelo za svojega. Kako prepričati Primorce, da je festival tudi njihov?


Ne vem, koliko so se s tem ukvarjali moji predhodniki, ampak mi smo vložili veliko energije v promocijo festivala. Ne le s klasičnimi piarovskimi sredstvi, ampak tudi tako, da smo se posebej posvetili spremljevalnemu, družabnemu programu. Letos so druženja s koncerti in glasbeniki iz Slovenije pa tudi tujine pomemben del festivala. Te dogodke že nekaj časa promoviramo na Obali, ker menimo, da prek teh tako imenovano laično občinstvo, tudi na drugi strani meje, pride v stik s festivalom in si nato ogleda tudi kakšen film. Organizirali smo brezplačne projekcije za lokalno prebivalstvo v Piranu, za starejše občane bo zanimiva restavrirana klasika Tistega lepega dne, za najmlajše pa najlepši animirani filmi po izboru DSAF v Gledališču Tartini. S takimi prijemi poskušamo privabiti tudi občinstvo, ki je hipotetično nezainteresirano za film.
 

Večerni glasbeni program, ki je šele v zadnjih letih morda nekoliko bolj zaživel, ste spravili na višjo raven, kar ste zaupali Branetu Rončelu.


To je bilo veliko naključje. Brane Rončel me je klical, da bi mi čestital, ko sem postal direktor FSF, in takoj ko sem zaslišal njegov glas, sem dobil idejo, da bi lahko sodelovala. Žal smo bili letos finančno omejeni, upam, da bomo drugo leto z dodatnimi sponzorskimi sredstvi lahko glasbeni program še okrepili. Letos delamo previdne korake, ker bi rad festival predvsem stabiliziral in ga spet izpeljal v živo. Potem bomo te korake podaljšali.
 

Nekateri nekdanji direktorji FSF so dogodku poskušali vcepiti glamuroznost. Iz vesen napraviti oskarje, s filmskimi zvezdami v svečani opravi na rdeči preprogi …


Dokler sem jaz direktor, se to zagotovo ne bo zgodilo. Absurdno se mi zdi oponašanje glamurja tujih festivalov, ki pri nas nima osnove. Če uporabim izraz iz modnega sveta, si želim, da bi bil naš festival casual. Ni potrebe po takšnem festivalu, na katerega bi prišli afne guncat.


 

Večno vprašanje: komu je torej namenjen festival?


Festival je za vse, ampak pri filmu isto stvar veliko oči vidi drugače. Želja, kakšen bi moral biti in komu je namenjen, je veliko. Predvsem je namenjen druženju filmarjev, ki na festivalu prikažejo celoletno produkcijo in si izmenjajo mnenja. Rad bi seveda, da bi bil festival namenjen splošnemu občinstvu, ki pa mora do tega imeti odnos. Pri nas še mnogi producenti ne vidijo FSF kot dogodka, na katerem bodo premierno zavrteli svoje filme. Razumem, da so svetovni festivali pomembnejši, ampak govorim o slovenski premieri. Festival sam tega odnosa ne more vzpostaviti, lahko pa k temu pripomorejo distribucija, način ponujanja in predstavljanja slovenskega filma ljudem, da ga bodo začutili kot svojega, tako kot denimo na Češkem. Tam domači filmi nimajo težav z gledanostjo.
 

Tudi od programa je seveda odvisno, kdo bo filme sploh gledal. Dlje časa sta funkciji direktorja in selektorja FSF združeni. Napovedali ste, da boste v programskem smislu iskali uravnotežen interes z vidika avtorskega pogleda, strokovne javnosti in občinstva.


Selekcija programa je nujna predvsem v smislu umetniške in produkcijske kakovosti del, razen pri filmih iz nacionalnega programa, ki se avtomatično uvrstijo v program. Res pa je, da je FSF v nečem specifičen tudi v evropskem merilu. Na njem so namreč prikazani vsi žanri, vse dolžine, in treba je sestaviti konglomerat, ki bo na koncu vendarle kazal celoto. Potencialno manj zanimive zvrsti, kot so kratki ali eksperimentalni filmi, so bile doslej predvajane kot predfilmi celovečernega tekmovalnega programa. To smo ukinili, ker kratki film ni predfilm, zato smo jih zdaj združili v posebne sklope, kjer bodo dobili takšno pozornost, kakršno si zaslužijo.


 

Lahko pojasnite idejo o franšizi z blagovno znamko FSF, ki bi ponudila selekcijo in pregled filmov po zvrsteh?


Franšize ne razumem kot slabšalni izraz. Imel sem idejo, da bi festival dobil še dve različici, festival slovenskega dokumentarnega filma in festival kratkih form, ki bi lahko bila predfestivala. Že tam bi bila narejena selekcija filmov, morda celo podeljene nagrade. Na osrednji festival v Portorožu bi tako prišli najboljši filmi, a v manjšem številu.
 

Razmišljate o tem zaradi lažje selekcije ali večje izpostavljenosti posameznih filmov?


Zaradi obojega. Tak način bi olajšal strukturiranje festivalov in sprostil urnik, ki je zdaj v Portorožu zelo natrpan. Tako bi umestili v program tudi druge dogodke ter jim namenili več pozornosti. Seveda je ta ideja odvisna od filmske letine. So leta, ko je filmov veliko, in leta, ko jih je manj.
 

Debata o tem, ali bi bilo na festivalu pametno ločiti dokumentarne filme od igranih, podprtih od SFC, in televizijske produkcije, ni nova. Kot kaže, se vedno ustavi pri nestanovitni kontinuiteti slovenskega filma.


Seveda. Slovenski film nima zagotovljene produkcijske kontinuitete zaradi različnih dogodkov, na katere festivali ne morejo vplivati. Veliko je form, ki nimajo kontinuirane produkcije. Ne veš, kaj bo čez pol leta. Drugače je kot v gledališču, kjer napovejo natančno število predstav v določenem letu. Da bi festival slonel na neodvisni produkciji, bi bilo seveda ­nekorektno.


 

Bile so tudi želje, da bi festival deloval kot poslovna priložnost za filmarje, če bi s povabljenimi gosti in spremljevalnim programom dobil večjo mednarodno razsežnost.


Programi za strokovno javnost so se že razvijali v tej smeri. Tudi za naprej se dogovarjamo, težava je le v visoki ceni takih programov, saj smo s sredstvi precej omejeni. Z direktorjem filmskega festivala v Pulju se že dogovarjava, da bi skupaj organizirali strokovni program, ki bi se julija začel pri njih in oktobra končal pri nas. Vsebinsko bi lahko obravnavali skupne teme v regiji.
 

Obstajajo teme, o katerih se moramo pogovoriti. O čem bo govor letos?


Ena od pomembnejših tem je slovenski jezik na filmu. Ne strinjam se s širšim prepričanjem, da slovenščina ni jezik za film. Ni jezika, ki ne bi bil za film. Če je finščina, je lahko tudi slovenščina (smeh). Seveda pa je vprašanje, kako se govorjeni jezik uporablja v simbiozi s filmskim jezikom. In kdaj bi bilo bolje, da bi bili tiho. Kdaj uporabiti narečja in kdaj ne. To debato je že odprla na primer tv-serija Primeri inšpektorja Vrenka. Morda bi se lahko pogovorili tudi o tem, kako in kakšna glasba se uporablja v filmih. Ali pa o eksotiki na filmu, o bizarnih lokalnih temah, ki bi lahko imele globalni domet. Avstrijski film to dobro izkorišča in prek lokalnih, ruralnih problematik naslavlja velike teme. Slovenija je ruralna dežela, a je filmov o tem malo, če pa že, so posneti iz mestne perspektive. Lokalni pogled je torej zanimiva tema. Seveda ne mislim, da bi bili ti programi hermetično zaprti in omejeni le na Slovenijo. Prizadevamo si, da bi s tematikami, kot je filmski turizem v regiji, privabili na festival tudi zamejsko občinstvo. Včasih koga privabiš ne z glavno jedjo, ampak s tistim, kar nekdo pripravlja na ulici v kotlu.

Komentarji: