V starosti 61 let se je izteklo življenje filmske režiserke in scenaristke Polone Sepe, so potrdili na Društvu slovenskih režiserjev. Bila je hči Majde in Mojmirja Sepeta, predvsem pa ena prvih slovenskih režiserk.

Snemala je kratke in dolgometražne igrane filme ter tudi animirane, bila je avtorica televizijskih serij in dokumentarcev, pisala je scenarije.

Prvi dolgometražni film, dokumentarno-igrani Kaj pa gospod Bach o ljudeh s posebnimi potrebami, je posnela leta 2004, zadnjega z naslovom Pisma iz Egipta pa leta 2010. Tega označujejo za televizijski film, ki je nastal na podlagi znanstvenih dosežkov kemičarke Jane Kolar, ki je odkrila snov za ohranjanje črnila na starih rokopisih, in odprl težka vprašanja zakonske krize, odnosov v družini, kariere žensk.


 

»Nikoli nisem bila med favoriziranimi«

Snemala je filme, ki so bili morda manj izpostavljeni, manj videni kot »tisti ta pravi«, »ta veliki«, pa vendar filmi, je v uvodu v pogovor z njo, ki je izšel v Nedelu, zapisala Urša Izgoršek.

»Dejstvo je, da je do dolgometražnega filma zelo težko priti. Oddajala sem zelo veliko tekstov, nikoli nisem bila med favoriziranimi. Oba omenjena filma nista nastala prek filmskega sklada. Pisma iz Egipta so predvsem televizijski projekt, Bach pa je nastal čisto neodvisno od sklada,« je med drugim povedala v pogovoru.

Filmsko režijo je študirala na AGRFT, sicer pa že v srednji šoli in med študijem sodelovala v alternativnih gledaliških skupinah. Po študiju je najprej delala kot asistentka pri celovečernih filmih in režirala redne krajše in daljše prispevke za izobraževalno redakcijo TVS po scenarijih Katarine Lavš in Teje Bidovec. V tem času je režirala tudi reklame, videospote in predstavitvene filme.



Kako sta njena starša glasbenika, oče Mojmir in mama Majda, sprejela dejstvo, da bo njuna hči študirala filmsko režijo?

»Upala sta, da bom šla študirat kaj bolj resnega. Za eno leto sem se res vpisala na filozofsko fakulteto na psihologijo, ki me je zelo zanimala, in filozofijo. To je takrat veljalo za resen študij, zdaj pa če ni ekonomija, ni nič. Po letu dni sem si premislila in šla na AGRFT. Ne morem reči, da sem med tistimi ljudmi, ki jih je film poklical pri petih letih. Bolj sem ga videla kot možnost, v kateri lahko združim vse, kar sem imela rada in sem rada delala: od pisanja proze in pesmi, fotografiranja, glasbe ... saj sem igrala več inštrumentov.«
 

Vstop v avtorske projekte

Od leta 1990 je režirala predvsem avtorske projekte po lastnih scenarijih. Uveljavila se je kot scenaristka in režiserka kratkih in dolgometražnih igranih filmov, TV-serij ter animiranih in dokumentarnih filmov, za katere je tudi prejela nagrade.



Leta 2005 je ustanovila sekcijo scenaristov pri Društvu slovenskih filmskih umetnikov in kot predsednica v letih 2005–2007 soorganizirala različne posvete in okrogle mize na temo scenaristike. V letih 2007–2010 je delovala tudi kot podpredsednica DSFU in predstavnica za film v IO SUKI (Sindikalna konferenca samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in medijev).

Vzporedno s filmsko dejavnostjo se je že od mladih nog ukvarjala s študijem zahodne ezoterike in vzhodnjaških sistemov joge. Bila je inicirana v zahodne ezoterične šole in tradicionalno linijo krija in tantra joge ter postala mednarodno priznana predavateljica ter učiteljica krija, laja, nada in tantra joge. Aktivna je bila tudi v SKC Slovenija in v zahodnih misteričnih šolah. V devetdesetih je ustanovila lastno ezoterično šolo krija tantra joge in bila prva pri nas, ki je v tistem času pisala članke o tantri.
 

Trdi kruh režiserk

»Še malo trši,« je v intervjuju odgovorila na vprašanje, kako trd je kruh režiserk v primerjavi z moškimi kolegi.

»Začela sem pred tridesetimi leti, nisem bila prva režiserka, sem pa bila med prvimi in ena prvih, ki so začele delati. In bilo je dosti predsodkov: da ženska ni sposobna voditi filmske ekipe, pred leti so nam za zahtevnejše projekte določili tako imenovane supervizorje, češ, kaj pa če ne bo zmogla ... Hoteli so zagotovilo, da bo to nekdo izpeljal do konca. Ne vem, ali se je res kaj izboljšalo ali pa sem se samo navadila.«