V boj za človekove pravice
Letos dokumentarci obravnavajo tudi za naše okolje precej aktualne teme.
Odpri galerijo
Film Acasă, moj dom je pripoved, ustvarjena z inventivno vizualizacijo skoraj paradoksalnih nasprotij. FOTO: arhiv FDF
Danes se začenja Festival dokumentarnega filma, ki ga že 23. leto organizira Cankarjev dom. Dvajset celovečernih in štirje kratki dokumentarni filmi bodo na vod-platformi Cinesquare.net na ogled do 31. marca do polnoči. V kulturni redakciji smo si ogledali pet tekmovalnih filmov, ki se potegujejo za najboljši film na temo človekovih pravic, nagrado, ki jo podeljuje Amnesty International Slovenije.
Ena od nenavadnih »znamenitosti« Bukarešte je oziroma je bila tudi močvirnata delta, ki sega do predmestij romunske prestolnice. To ni zgolj habitat za živali in rastline, temveč tudi za ljudi. Vsaj nekatere. Romunski dokumentarni film Acasă, moj dom (Acasă, My Home) predstavlja romsko družino z enajstimi člani, ki je le streljaj od velemesta dvajset let živela v skoraj popolni divjini. Režiser in producent Radu Ciorniciuc je družino Gice in Niculine Enache z devetimi otroki spremljal štiri leta. Ker je pridobil njihovo zaupanje, mu je uspelo narediti ne samo osebni, temveč kar intimni portret nenavadne »robinzonske« družine.
Film nikakor zgolj ne idealizira svobodnega, tako rekoč samozadostnega in avtonomnega življenja, to ni pastorala, temveč eksistenca, polna preizkušenj, otroci niso deležni niti najmanjših socialnih, zdravstvenih in edukativnih storitev, marsikdo bi tudi vihal nos nad njihovim odnosom do živali in narave. Prav tako režiser ne moralizira ob njihovi prisilni selitvi v urbano okolje, kjer so tako rekoč čez noč izpostavljeni drugačnim izzivom predsodkov in integracije v družbo. Njegov namen je zgolj povedati zgodbo. To mu uspe izjemno prepričljivo, naj so to vsebinski poudarki ali formalna plat kinematografije, ki z inventivno vizualizacijo skoraj paradoksalnih nasprotij ustvari pripoved, ki je verjetno danes v Evropi res mogoča le še na jugovzhodu Balkana.
V središču Züricha je stala več kot stoletna železniška postaja, ki so jo oblasti porušile, da bi na njenem mestu postavile sodoben zapor in policijsko postajo. Po naključju je imel Thomas Imbach čez cesto atelje, iz katerega je sedem let snemal dogajanje na gradbišču. Na začetku dveurnega dokumentarca spremljamo podiranje prvotne stavbe, ki je bilo strahotno agresivno, videti je bilo, kot bi se gradnje lotevale robotske pošasti. Sledila so leta utrjevanja zemljišča in rabe prostora v različne namene, na koncu pa se je začelo dvigati novo poslopje.
Ob prvotnem zapisu, da dokumentarec pripoveduje o posegu v prostor, si težko predstavljamo, s kako izvirno, pretresljivo, tudi igrivo in duhovito izkušnjo se bomo soočili. Posebna pozornost je namenjena vprašanju beguncev, ki se v Švici neredko znajdejo za zapahi in bodo verjetno zasedli večino mest v novem zaporu. Skozi pripoved z intimnimi razkritji avtorjevega zasebnega življenja nas spremljajo odličen zvok, spreminjanje hitrosti posnetkov, občutek za podrobnosti in veliko sreče pri lovljenju enkratnih prizorov – ljubimca na parkirišču, delavec, ki si pri spuščanju po stopnicah zvine gleženj, obisk lisice in nekoliko sramežljiva prodajalka ledenih napitkov kot navdih za naslov dokumentarca – Nemesis.
Režiserka, igralka, scenaristka in pesnica Alison Kuhn je svojo travmatično izkušnjo iz mladosti konkretizirala v filmu Primer spolne zlorabe (The Case You). S sabo je skozi proces soočenja, spoznanja, ubeseditve in viharja čustev, ki ga je to povzročilo, popeljala še pet igralskih kolegic, vseh žrtev spolnega nadlegovanja. Izkušnja, ki je zaznamovala njihovo življenje in bi jim lahko uničila kariero, je toliko bolj delikatna, ker se jim je zgodila med opravljanjem poklica, na odru. Bile so zlorabljene v imenu umetnosti. Nekatere so pri tem zavestno sodelovale, da bi dobile vlogo v filmu, ki je govoril o incestu, da bi navdušile slavnega kontroverznega režiserja, da bi ustregle producentki, ki jih je spodbujala, naj se slečejo in pustijo otipavati že na avdiciji. Večina mladoletnih deklet je sledila napotkom in režiser je posnetke z avdicije zmontiral v film, ki ga je nekaj festivalov celo uvrstilo v program.
Tako je dokumentarec Alison Kuhn, ki gledališko rekonstruira dogodek, mogoče razumeti kot protiudarec, ki prek »zaslišanja« tožnic (zdaj iščejo pravico tudi na sodišču) prikaže kompleksne okoliščine zlorabe nasploh, a vendarle toliko bolj v profesionalnem umetniškem okolju, kjer je lahko vse igra in so v izvabljanju »resničnih čustev« dovoljena vsa sredstva. Prikaže perfiden načrt nadlegovalca, ki izkorišča pozicijo moči za lastne namene, namesto da bi prek zaupanja zagotovil varno delovno okolje. Preizprašuje sokrivdo tihih opazovalcev, sodelujočih žensk, prikaže tudi včasih ambivalentne občutke žrtve, ki je, ko spregovori, velikokrat v javnosti najprej označena za povzpetnico, ki si želi publicitete.
Družina Kovač je običajna družina s štirimi otroki, eno deklico in tremi dečki. Toda mali Sasha si od drugega leta želi postati deklica. Rad se igra z barbikami, si spenja dolge lase, oblači krilca in po vrtu poplesava v zlatih čeveljcih. Toda v šoli in na urah baleta hočejo, da se oblači in obnaša kot fant, tako kot je zapisano v rojstnem listu. Bolečino, ki jo ob tem tiho doživlja Sasha, ponotranji predvsem njegova mama, ki svojo punčko v tej odločitvi podpira in spodbuja.
Bolj kot o Sashi, ki je tiho, občutljivo in dovzetno bitje, je Punčka (Petite fille) nagrajenega dokumentarista Sébastiena Lifshitza film o njenih starših, predvsem mami, ki je najprej morala opraviti z lastnim občutkom krivde, da je sama povzročila sinovo transspolnost, ker si je med nosečnostjo preveč želela deklico. Ko jo pedopsihiatrinja pomiri, da to ne vpliva na spolno disforijo oziroma motnjo spolne identitete, mati popolnoma sprejme občutja svoje šestletne Sashe. Še več, rada bi ji omogočila normalno otroštvo, boljše življenje, jo zaščitila pred zmerjanjem, pretepi in jo obvarovala pred vsem, kar jo še čaka. Skratka, bori se, da bi spremenila sistem in svet, ki je do drugačnih neusmiljen. A koliko upoštevati odločitev šestletnika in kako sprejeti odgovornost za posege v telo svojega otroka?
Nasmeh Helen Keller (Her Socialist Smile) v režiji Johna Gianvita prinaša zgodbo ene od najbolj pogumnih Američank Helen Keller (1880–1968), slepe, gluhe in dolgo tudi neme borke za pravičnejši in boljši jutri. Čeprav je izhajala iz vojaške družine nekdanjih lastnikov sužnjev, se je vse življenje borila za pravice neprivilegiranih in invalidnih posameznikov, predvsem pa je bila goreča zagovornica socialističnih idealov in ženskih pravic ter radikalna pacifistka. V javnosti je prvič nastopila leta 1913 z govorom Iz teme.
Film je namerno narejen nefilmično, najprej le z zvokom brez podob, potem brez zvoka, le s pisanimi besedami, da bi se gledalec lažje vživel v svet omejenega zaznavanja, vmes pa spoznal življenjska načela in ideale te politične in družbene aktivistke, ki je bila prepričana, da so krutost, neznanje, revščina in bolezni nepotrebne nadloge, ki jih je mogoče odpraviti. »Dobrodelnost bogatih povzroča družbi veliko škode in hkrati skriva dejstvo, da je bogastvo peščice izbranih posledica izkoriščanja večine. Bogataši so pripravljeni narediti marsikaj, samo da jih reveži pustijo pri miru, na varnem z njihovim premoženjem.« V enem od govorov je poudarila, da je slepota ne ovira, da ne bi spoznavala, kaj se dogaja okoli nje. O nujnosti izobraževanja, predvsem pa kritičnega razmišljanja, je dejala, da je »srečala veliko ljudi, ki imajo zgolj otročje misli ne glede na izobrazbo. Sčasoma postanejo njihovi možgani le avtomatski stroji. Če bi ljudje razmišljali, bi prišli do določenih sklepov, ti pa niso vedno prijetni.«
Ena od nenavadnih »znamenitosti« Bukarešte je oziroma je bila tudi močvirnata delta, ki sega do predmestij romunske prestolnice. To ni zgolj habitat za živali in rastline, temveč tudi za ljudi. Vsaj nekatere. Romunski dokumentarni film Acasă, moj dom (Acasă, My Home) predstavlja romsko družino z enajstimi člani, ki je le streljaj od velemesta dvajset let živela v skoraj popolni divjini. Režiser in producent Radu Ciorniciuc je družino Gice in Niculine Enache z devetimi otroki spremljal štiri leta. Ker je pridobil njihovo zaupanje, mu je uspelo narediti ne samo osebni, temveč kar intimni portret nenavadne »robinzonske« družine.
Film nikakor zgolj ne idealizira svobodnega, tako rekoč samozadostnega in avtonomnega življenja, to ni pastorala, temveč eksistenca, polna preizkušenj, otroci niso deležni niti najmanjših socialnih, zdravstvenih in edukativnih storitev, marsikdo bi tudi vihal nos nad njihovim odnosom do živali in narave. Prav tako režiser ne moralizira ob njihovi prisilni selitvi v urbano okolje, kjer so tako rekoč čez noč izpostavljeni drugačnim izzivom predsodkov in integracije v družbo. Njegov namen je zgolj povedati zgodbo. To mu uspe izjemno prepričljivo, naj so to vsebinski poudarki ali formalna plat kinematografije, ki z inventivno vizualizacijo skoraj paradoksalnih nasprotij ustvari pripoved, ki je verjetno danes v Evropi res mogoča le še na jugovzhodu Balkana.
Gradbišče navdiha
V središču Züricha je stala več kot stoletna železniška postaja, ki so jo oblasti porušile, da bi na njenem mestu postavile sodoben zapor in policijsko postajo. Po naključju je imel Thomas Imbach čez cesto atelje, iz katerega je sedem let snemal dogajanje na gradbišču. Na začetku dveurnega dokumentarca spremljamo podiranje prvotne stavbe, ki je bilo strahotno agresivno, videti je bilo, kot bi se gradnje lotevale robotske pošasti. Sledila so leta utrjevanja zemljišča in rabe prostora v različne namene, na koncu pa se je začelo dvigati novo poslopje.
Gradnja zaporov in policijske postaje je potekala pod oknom Thomasa Imbacha.
Ob prvotnem zapisu, da dokumentarec pripoveduje o posegu v prostor, si težko predstavljamo, s kako izvirno, pretresljivo, tudi igrivo in duhovito izkušnjo se bomo soočili. Posebna pozornost je namenjena vprašanju beguncev, ki se v Švici neredko znajdejo za zapahi in bodo verjetno zasedli večino mest v novem zaporu. Skozi pripoved z intimnimi razkritji avtorjevega zasebnega življenja nas spremljajo odličen zvok, spreminjanje hitrosti posnetkov, občutek za podrobnosti in veliko sreče pri lovljenju enkratnih prizorov – ljubimca na parkirišču, delavec, ki si pri spuščanju po stopnicah zvine gleženj, obisk lisice in nekoliko sramežljiva prodajalka ledenih napitkov kot navdih za naslov dokumentarca – Nemesis.
V imenu umetnosti
Režiserka, igralka, scenaristka in pesnica Alison Kuhn je svojo travmatično izkušnjo iz mladosti konkretizirala v filmu Primer spolne zlorabe (The Case You). S sabo je skozi proces soočenja, spoznanja, ubeseditve in viharja čustev, ki ga je to povzročilo, popeljala še pet igralskih kolegic, vseh žrtev spolnega nadlegovanja. Izkušnja, ki je zaznamovala njihovo življenje in bi jim lahko uničila kariero, je toliko bolj delikatna, ker se jim je zgodila med opravljanjem poklica, na odru. Bile so zlorabljene v imenu umetnosti. Nekatere so pri tem zavestno sodelovale, da bi dobile vlogo v filmu, ki je govoril o incestu, da bi navdušile slavnega kontroverznega režiserja, da bi ustregle producentki, ki jih je spodbujala, naj se slečejo in pustijo otipavati že na avdiciji. Večina mladoletnih deklet je sledila napotkom in režiser je posnetke z avdicije zmontiral v film, ki ga je nekaj festivalov celo uvrstilo v program.
Film Primer spolne zlorabe prikaže kompleksnost okolja, v katerem je spolno nasilje omogočeno. Fotografije arhiv FDF
Tako je dokumentarec Alison Kuhn, ki gledališko rekonstruira dogodek, mogoče razumeti kot protiudarec, ki prek »zaslišanja« tožnic (zdaj iščejo pravico tudi na sodišču) prikaže kompleksne okoliščine zlorabe nasploh, a vendarle toliko bolj v profesionalnem umetniškem okolju, kjer je lahko vse igra in so v izvabljanju »resničnih čustev« dovoljena vsa sredstva. Prikaže perfiden načrt nadlegovalca, ki izkorišča pozicijo moči za lastne namene, namesto da bi prek zaupanja zagotovil varno delovno okolje. Preizprašuje sokrivdo tihih opazovalcev, sodelujočih žensk, prikaže tudi včasih ambivalentne občutke žrtve, ki je, ko spregovori, velikokrat v javnosti najprej označena za povzpetnico, ki si želi publicitete.
Ko bom velik, bom punca
Družina Kovač je običajna družina s štirimi otroki, eno deklico in tremi dečki. Toda mali Sasha si od drugega leta želi postati deklica. Rad se igra z barbikami, si spenja dolge lase, oblači krilca in po vrtu poplesava v zlatih čeveljcih. Toda v šoli in na urah baleta hočejo, da se oblači in obnaša kot fant, tako kot je zapisano v rojstnem listu. Bolečino, ki jo ob tem tiho doživlja Sasha, ponotranji predvsem njegova mama, ki svojo punčko v tej odločitvi podpira in spodbuja.
Ima Sasha lahko normalno otroštvo, se sprašuje mati otroka s spolno disforijo.
Bolj kot o Sashi, ki je tiho, občutljivo in dovzetno bitje, je Punčka (Petite fille) nagrajenega dokumentarista Sébastiena Lifshitza film o njenih starših, predvsem mami, ki je najprej morala opraviti z lastnim občutkom krivde, da je sama povzročila sinovo transspolnost, ker si je med nosečnostjo preveč želela deklico. Ko jo pedopsihiatrinja pomiri, da to ne vpliva na spolno disforijo oziroma motnjo spolne identitete, mati popolnoma sprejme občutja svoje šestletne Sashe. Še več, rada bi ji omogočila normalno otroštvo, boljše življenje, jo zaščitila pred zmerjanjem, pretepi in jo obvarovala pred vsem, kar jo še čaka. Skratka, bori se, da bi spremenila sistem in svet, ki je do drugačnih neusmiljen. A koliko upoštevati odločitev šestletnika in kako sprejeti odgovornost za posege v telo svojega otroka?
Spregledati krivice
Nasmeh Helen Keller (Her Socialist Smile) v režiji Johna Gianvita prinaša zgodbo ene od najbolj pogumnih Američank Helen Keller (1880–1968), slepe, gluhe in dolgo tudi neme borke za pravičnejši in boljši jutri. Čeprav je izhajala iz vojaške družine nekdanjih lastnikov sužnjev, se je vse življenje borila za pravice neprivilegiranih in invalidnih posameznikov, predvsem pa je bila goreča zagovornica socialističnih idealov in ženskih pravic ter radikalna pacifistka. V javnosti je prvič nastopila leta 1913 z govorom Iz teme.
Za Helen Keller slepota in gluhonemost nista bili ovira.
Film je namerno narejen nefilmično, najprej le z zvokom brez podob, potem brez zvoka, le s pisanimi besedami, da bi se gledalec lažje vživel v svet omejenega zaznavanja, vmes pa spoznal življenjska načela in ideale te politične in družbene aktivistke, ki je bila prepričana, da so krutost, neznanje, revščina in bolezni nepotrebne nadloge, ki jih je mogoče odpraviti. »Dobrodelnost bogatih povzroča družbi veliko škode in hkrati skriva dejstvo, da je bogastvo peščice izbranih posledica izkoriščanja večine. Bogataši so pripravljeni narediti marsikaj, samo da jih reveži pustijo pri miru, na varnem z njihovim premoženjem.« V enem od govorov je poudarila, da je slepota ne ovira, da ne bi spoznavala, kaj se dogaja okoli nje. O nujnosti izobraževanja, predvsem pa kritičnega razmišljanja, je dejala, da je »srečala veliko ljudi, ki imajo zgolj otročje misli ne glede na izobrazbo. Sčasoma postanejo njihovi možgani le avtomatski stroji. Če bi ljudje razmišljali, bi prišli do določenih sklepov, ti pa niso vedno prijetni.«
