Valentina Plaskan: Njena beseda velja manj, ker je ženska

Ste igralka, znan radijski glas, novinarka in voditeljica. Kaj vas žene na tako različna področja?

Nisem se odločila, da bom voditeljica ali igralka, samo vedela sem, katere vsebine želim raziskovati. Od nekdaj sem bila radovedna, hitro sem se začela dolgočasiti. V prvem in drugem razredu sem imela vse predmete pet, vedenje pa uspešno, saj sem vedno iskala več, kot so nam dovolili videti in razumeti, učiteljice pa so to dojele kot porednost ali neposlušnost. To sem razumela kot boj zase, za to, da lahko poslušam vse dele sebe, ne le tistih, ki jih želijo slišati drugi. Po novem sem tudi del ekipe Radia Ga Ga. Žlahtna satira ponuja možnost, da se odzovemo na norosti, ki se dogajajo v družbi. Razumno lahko vpiješ, kričiš v svet, s prstom kažeš na korupcijo in laži, zgodi pa se nič, nihče ne odstopi s položaja. Na tej točki nam ostane le še ironija.

Na robu izgorelosti sem bila poleti, ko sem res veliko delala. Takrat nisem imela dragocenega časa, da bi samo obstajala, bivala in dihala.

Koga imitirate?

Začela sem s Tanjo Žagar, sledila je Savina Atai, v novih oddajah me čaka še več političnih in drugih likov, ki so ljudem dobro znani. Verjetno poznate Savino in njeno izročilo? Vsak naj živi, kot mu ustreza, nedopustno pa se mi zdi, ko nekdo ljudem v stiski ponuja recepte za »odrešitev«.

Kako vam uspe vse, kar počnete, stisniti v en dan? Spite le štiri ure?

Odkar vodim informativno oddajo, imam pravzaprav precej urejen urnik (smeh). V službo pridem ob 11. uri, pregledam vse novice, si pripravim tekste, domače in tuje novice spremljam tudi, ko se vrnem iz službe, do približno polnoči. Hočem razumeti celoto, kontekst, ki se v poplavi informacij hitro popači. Le tako lahko razumljivo, ne da bi opletala s tujkami in s tem skrivala svoje nerazumevanje, dogodke kakovostno prenesem do gledalca.

Se ne bojite izgorelosti?

Če je le mogoče, zjutraj tečem, delam jogo, meditiram, po mestu se vozim s kolesom. Na robu izgorelosti sem bila poleti, ko sem res veliko delala. Takrat nisem imela dragocenega časa, da bi samo obstajala, bivala in dihala. Zavedala sem se, da sem na meji, in stvari vzela v svoje roke, zavestno sem se upočasnila.

Imate res poseben glas, vas definira kot osebo? Bi delali druge reči, če se ne bi rodili s tem glasom?

Ljudje lahko glas oblikujemo, seveda imamo nekoliko prirojeno barvo, a marsikaj lahko naredimo sami. Obstaja splošno prepričanje, da se glas spremeni, ko se postaramo, a če ga uporabljamo, to ni nujno. Enako je s telesom in obrazom, če uporabljamo določene mišice, tudi proces staranja ni tako usoden. Lahko se navežem na prvo vprašanje, zakaj počnem toliko stvari. Ker me zanima, kdo sem. Novinarstvo, igra, radio, študij psihoterapije, vse to je povezano, odgovarja na vprašanja, zakaj je tako in ne drugače. Tako sem kredibilnejša do sebe in drugih. Kaj bi torej počela, če ne bi imela glasu, kakršnega imam? Verjetno iste reči kot zdaj. Če bi si želela to početi, bi stopila na to pot.

Na Planet TV so bolj neuspešno kot uspešno preizkušali različne formate informativnih oddaj. So zdaj z oddajo Planet 18 našli pravo formulo?

V informativnem programu Planet TV sem začela delati, ko se je Ena žlahtna štorija iztekala, takrat sem bila še na RTV, a so me povabili k sodelovanju v oddaji Dan. Začela sem z intervjuji, potem sem postala kreativni del ekipe, s katero smo ustvarjali oddajo Kartoteka o največjih slovenskih zločinih, in tako me je potegnilo v raziskovalno novinarstvo, kasneje pa sem se poglobila predvsem v notranjo politiko v dnevnem novinarstvu. Težko komentiram za nazaj, a proces, ki sem mu priča, gre v pravo smer. Delamo dobro in delamo s srcem.

V naši družbi je žal še vedno tako, da ima nekaj, kar jaz rečem kot ženska, manjšo težo kot nekaj, kar reče moški.

Oddaja je na sporedu ob 18. uri, koliko jo to določa? Ali ob tej uri ljudje pričakujejo več lahkotnih tem?

Skoraj gotovo. Pri nas je kar nekaj informativnih oddaj, ponuditi je treba nekaj drugačnega. Seveda pokrivamo tudi vse resne teme, a tu smo včasih omejeni tudi s tem, koliko novinarjev imamo. Morda na komercialnih televizijah pogrešam le več kulture.

Mirko Mayer je zdaj odgovorni urednik, oddajo pa izmenično vodita z Igorjem Krmeljem. Bo ostalo tako ali je bosta vodila tudi v paru, kot sta jo na začetku z Mirkom?

Za zdaj jo bova vodila izmenično, kdaj pa morda tudi v paru. Meni je všeč oboje, v paru se lahko bolj sprostiš in večkrat pošališ, z Mirkom sva se zelo dobro ujela. Uživam pa tudi, ko delam sama. Voditi informativno oddajo je zelo zahtevno, saj ne smeš ničesar izpustiti, hkrati pa moraš vseeno iskati sproščenost.

Zdi se mi, da nam ta oddaja ne dela usluge. Zelo spoštujem ženske, ki sodelujejo, a mi ni všeč, da neki odločevalec reče: »No, zdaj bodo imele pa svojo oddajo.«

Igralec lahko tudi igra voditelja, a verjetno tega niste želeli?

Ko nekaj vodim, želim biti jaz, želim vedeti, o čem govorim. Kot gledalka iščem pristnost, na naših televizijah in v teatru jo pogosto pogrešam. Mislim, da mi uspeva biti pristna.

Se vidite še kje drugje na televiziji? Morda kot voditeljica pogovorne oddaje?

Verjamem, da življenje vedno prinese izzive, ki so najboljši za našo rast. Če se temu prepustim, se stvari kar zgodijo. Vidim se tudi v razvedrilu, a informativni program je zame zdaj večji izziv, ker rada bogatim znanje. Me pa res veselijo pogovori o stvareh, ki nam ne bi smele pustiti spati, ravno zdaj z Niko Kovač z Inštituta 8. marec pripravljava projekt, ki bo dal glas ženskam. Organizirali bomo okrogle mize z ženskami, ki se ne bojijo povedati svojega mnenja in svojih zgodb, četudi so za marsikoga sporne. V naši družbi je v praksi žal še vedno tako, da ima nekaj, kar jaz rečem kot ženska, manjšo težo kot nekaj, kar reče moški. Ženska problematika me zelo zanima, skozi zgodovino so tudi v umetnosti naše videnje sveta večkrat ubesedili moški, ki so nam v usta polagali svoje besede. To bi rada raziskovala, a ne tako, kot to počno v komentatorski oddaji na nacionalni televiziji, v kateri aktualne teme komentirajo same ženske.

Zakaj?

Zdi se mi, da nam ta oddaja ne dela usluge. Zelo spoštujem ženske, ki sodelujejo, a mi ni všeč, da neki odločevalec reče: »No, zdaj bodo imele pa svojo oddajo.« In tako je rešen problem ženskih kvot. Na deklarativni ravni torej ohranjamo zdajšnje stanje, ne ukvarjamo pa se z vsebino, emancipatorne komponente ni. To ne more biti rešitev.

Mnogi so vas spoznali v Eni žlahtni štoriji, bi še igrali v dnevni seriji?

Dobila sem povabila, a nisem imela dovolj časa. Zelo sem uživala na snemanju, čeprav je bilo naporno, mi je pa v tistem času, ko sem leto in pol večinoma samo snemala in igrala, manjkalo resnejšega raziskovanja in razmišljanja. Takrat sem več pisala, napisala zbirko poezije, ki zdaj čaka, da jo izdam. Zdaj seveda manj pišem, ko pa ves dan tipkam. Ne zapiram nobenih vrat, tudi zato, ker vidim, kako me je osvobodila satira v Radiu Ga Ga. V življenju povprečno zamenjamo šest karier in jaz sem pri 27 letih še zelo odprta.

Kaj pa filmi?

Film obožujem. Nameravala sem oditi v tujino, agent v Londonu me je že sprejel, a mu še nisem utegnila poslati svojih zbranih posnetkov. Sicer pa imam ravno danes vajo za kratki film z Aljažem Tepino … Ojej, in hkrati naj bi imela nastop s pevskim zborom v Izštekanih. Moram jim sporočiti.

Torej pojete tudi v pevskem zboru?

Ja, pri Grlenicah, tam raziskujemo ljudsko izročilo, to me zelo zanima.

Zdaj vas pa še enkrat vprašam: koliko ur torej spite na noč?

Hm, včeraj sem vodila jutranji program na radiu, vsake toliko časa še vedno rada to počnem, zato sem res spala le pet ur, danes pa sedem … Super! (smeh)